Bodimo empatični, da si bomo čustveno bližje

Na poti skozi dan se srečujemo z drugimi ljudmi v različnih vlogah, različnih situacijah. V partnerskem odnosu, v odnosu z starši, otroci, kolegi, prijatelji in ne nazadnje tudi z ljudmi na delovnem mestu. Zaznavamo jih subjektivno, v skladu z lastnimi izkušnjami, željami in predstavami, v procesu česar se v naši reakciji  in komunikaciji večkrat vzpostavlja nerazumevanje, ki posledično pripelje tudi do  nesprejemanja, nesporazumov in konfliktov.

Tu nastopi tudi pomen empatije. Pa sploh vemo kaj to je? Kako jo sploh razumeti in kako se je naučiti, da bo lažje in lepše naše razumevanje ljudi okoli nas in bivanje z njimi. Da bomo razumeli, reševali konflikte in živeli v harmoniji, pomirjeni z okolico in z nasmehom na obrazu.

Kaj je empatija?

Empatija je sposobnost zaznavanja in razumevanja, kaj druga oseba misli in čuti. Je psihološka sposbnost zaznavanja čustev druge osebe, ne da bi s tem podal svoje, ki je tudi združljiva s teorijo uma. Lahko bi se opisala kot čustvena verzija telepatije.

Pri tem je pomembno poudariti, da empatija ne pomeni samo "predstavljati si", kako naj bi bilo drugemu. Nujno vključuje emocionalno vključenost, povezovanje, razumevanje drugačnosti, saj izhaja iz osnovne psihološke predpostavke, da smo si ljudje različni, da se drugi razlikujejo od nas. Zato je treba na ljudi gledati v njihovi različnosti, razumeti njihovo gledanje na stvari in njihove vrednote, nato pa predpodstaviti, kako bi se v danem položaju počutil človek, ki razmišlja na tak način.

Pomembno je ločiti empatijo od simpatije in sočutja.  Kot piše o tem Peter Kamničar, se simpatija ali sočutje  zgodi takrat, ko ena oseba čuti ISTO, kot čuti druga oseba, oziroma prevzameš občutke druge osebe  - ko na primer naš prijatelj doživi neko osebno izgubo in se joče, simpatija in sočutje pomeni, da se jočemo z njim. Empatija bi pa v tem primeru pomenila, da razumemo in priznamo občutke prijateljeve ozgube, ne da bi morali čutiti isto.

Vživimo se v druge, da si bomo  čustveno bližje

Kot navaja revija Viva, je empatija ena od najvažnejših čustev in je izredno pomembna za zdrav čustveni in moralni razvoj, ter socializacijo posameznika. Ljudje, ki se niso naučili biti empatični, se pogosto razvijejo v hladne osebe, ki imajo probleme pri ustvarjanju zdravih odnosov z drugimi ljudmi.

To je pomembno v partnerskih odnosih, ko razvijamo čustveno bližino, pri vzgoji otrok, v odnosih s prijatelji in nenazadnje v poklicih, ki zadevajo delo z ljudmi (psihoterapevti, psihologi, psihiatri, svetovalci, vzgojitelji, pedagogi, zdravniki in medicinske sestre, trenerji, prodajalci, strokovnjaki za oglaševanje in odnose z javnostmi, kriminalisti, itd.)

Kako se empatije naučimo?

Določene raziskave sicer dokazujejo, da so za empatijo odgovorni geni, vendar se jo je možno priučiti, jo razviti.

Poglejmo tri preproste načine, kako jo lahko razvijemo:

• smo radovedni, postavljamo vprašanja,
• smo odprte glave/uma, da bodo nove informacije lahko dotekale
• povečamo zavedanje sveta okrog sebe in izkušanje občutkov

Čeprav se je empatije možno priučiti, pa je vseeno ni tako preprosto izvajati. Vendar pa si pri tem lahko postavljamo vprašanja, ki nam pomagajo razvijati in izvajati empatijo:

• Kako se (ta oseba pred mano) počuti?
• Kaj (ta oseba pred mano) vidi?
• Kaj bo mogoče (ta oseba pred mano) naredila?
• Kako me (ta oseba pred mano) doživlja?

Ob tem pa je seveda potrebno poznati sam sebe, se poglabljati v lastno čustvovanje. Kdor se namreč ne zmeni za lastna čustva, najbrž tudi ne bo upošteval čustev drugih, jih kakorkoli sprejemal in razumel.

Vse to nam lahko pomaga, da lažje razumemo osebo in njene potrebe, strahove, poglede itd. Na splošno pa bodimo odprte glave, pozorni do stvari in ljudi okrog vas, s čimer bomo lažje razumeli vse, kar se okoli nas dogaja. Torej tudi ljudi in naše bivanje z njimi bo lepše.