Marko Lenarčič - naj prostovoljec, ki vedno z veseljem pomaga

Marko Lenarčič si je letos za dosežke in udejstvovanje na področju prostovoljstva pridobil naziv »naj prostovoljec« Mestne občine Murska Sobota v letu 2012. Dijak turistične smeri v prostovoljstvu doživlja osebno zadovoljstvo, k prostovoljni dejavnosti pa spodbuja tudi sovrstnike. Njegova strast so potovanja.

Marko Lenarčič je dijak Srednje šole za gostinstvo in turizem Radenci, smer turizem. Že od nekdaj so ga zanimala potovanja, pripovedovanje, predstavljanje in nastopanje. Študij si želi nadaljevati v tujini. Od svojih sovrstnikov se razlikuje po tem, da večino svojega prostega časa kot prostovoljec namenja za druge.  

Prostovoljstvo ga spremlja že od osnovne šole

S prostovoljstvom se je Marko srečal že v osnovni šoli. »Bil sem v 7. razredu, ko nas je k sodelovanju povabila današnja mentorica mladih v Hiši Sadeži družbe Tanja Fras, učiteljica na Osnovni šoli I Murska Sobota. Obiskali smo stanovalce v Domu starejših Rakičan,« se spominja.

V Hiši Sadeži družbe Marko sodeluje že od samega začetka delovanja hiše, torej od leta  2009. Sodeloval pa je že prej, preden so zgradili in odprli HSD (v okviru projekta Sadeži družbe). Njegove dejavnosti, pravi, potekajo, ko ima prosti čas ali ko ga rabijo za kakršnokoli pomoč.

Dela vse od kuhanja do poučevanja

Marko je v okviru prve medgeneracijske hiše dejaven na več področjih: vsako sredo pod njegovim vodstvo poteka tečaj angleščine za starejše, njegove dejavnosti pa zajemajo še občasne kuharske delavnice od švedske do azijske kuhinje, glasbene delavnice, kjer se skupaj spominjajo glasbe iz 70., 80. in 90. let, potopisna predavanja njegovih potovanj po Evropi, predavanja o evropskih državah, pomaga pa tudi pri koordinaciji mladih prostovoljcev in še kaj bi se našlo.

»Prostovoljno delo mi pomeni osebno zadovoljstvo, nekomu ponuditi pomoč in znanje brez kakršnegakoli plačila. Nato vidiš, da si nekomu pomagal ali pa mu samo svetoval in si s tem pomagal k boljšemu svetu,« razmišlja Marko.

V drugih državah prostovoljstvo bolj cenijo

Marko kot dijak in polnoletna oseba na denar in prostovoljstvo gleda nekoliko drugače kot prej. Kot polnoletna oseba moraš sprejeti pravila in dolžnosti. Začneš razmišljati tudi, kako bi začel služiti svoj denar, da ne bi bil vedno odvisen od staršev, meni. »Opravljati prostovoljno delo mi nikoli ni bilo težko, saj sem vedno delal z veseljem, če pa je kdo ponudil kos potice ali kozarec soka, se pa tudi nihče ni ubranil,« se malo pošali.

Poudarja pa, da je v današnjem času ljudem težko opravljati prostovoljno delo, saj vsak gleda na to, kako bo preživel iz meseca v mesec. »Ampak kljub temu menim, da veliko ljudi doma sedi in se jim – po domače povedano – ne ljubi iskati službe in bi lahko namenili vsaj 10 minut za kako prostovoljno delo, pa naj bo le pomoč starejši sosedi. Nihče me pa ne bo prepričal, da je težko najti novo delo! Kajti, če zares hočeš nekaj doseči, imaš toliko volje, da boš prišel do tega cilja in ga dosegel! Moje osebno mnenje je, da smo Slovenci zahrbtni, sebični in zavistni ljudje. Za ta opis velja tudi rek »Naj sosedu crkne krava, če je že sami nimamo.« Tipičen Slovenec ne prenese, če ima sosed nekaj boljšega, ali se nekdo boljše obleče ali celo več ve. Ne sprejema nečesa novega, saj meni, da kot je, naj tudi ostane. Veliko ljudi ne zna ceniti prostovoljnega dela in vsega, kar delamo prostovoljci. Zanje to delo ni pomembno ali pohvale vredno. V drugih državah je to bolj razvito in ljudje bolj cenijo prostovoljno delo,« je kritičen mladi prostovoljec.  

Mlade je treba že zgodaj navdušiti za prostovoljno delo

Mlade je treba spodbuditi in seznaniti s prostovoljnim delom že zelo hitro, v osnovni šoli, meni Lenarčič: »Po mojem mnenju že v 3. ali 4. razredu, saj mlajši hitreje prisluhnejo in radi poskusijo, kar jim priporočajo starejši, saj v starejših vidijo neke vzornike in menijo, da je to prav.«

Mladim iz 5. in 6. razreda, meni, že lahko na enostaven način pojasnimo, kaj je prostovoljno delo in ga lahko že začnejo opravljati. Učence 8. in 9. razreda je nekoliko težje spodbuditi k prostovoljnemu delu, saj se generacija hitro spreminja in veliko mladih v 9. razredu misli po svoje in živi v svojem svetu, razmišlja. Dijaki pa so po njegovem mnenju čisto druga plat in jih je k prostovoljnemu delu najtežje spodbuditi. »Ampak ni nemogoče! Treba jim je pustiti, da delajo in ustvarjajo, kar sami najbolj vedo in sami pokažejo svoje znanje drugim.«

Enkrat prostovoljec, zmeraj prostovoljec

Marko Lenarčič meni, da smo nekako vsi prostovoljci skozi celo življenje, pa četudi bomo pomagali samo sosedu, ki več česa ne zmore. »Prostovoljec bom ostal, dokler mi bo dopuščal čas, dokler bodo ljudje cenili moje delo in mogoče dokler se mi ne izpolnijo sanje zapustiti Slovenijo,« razloži Lenarčič. 

Priznanje za »naj prostovoljca« v MO MS za leto 2012, kot pravi, ne pomeni, da je nekdo ali nekaj, ampak da je na pravi poti. »Obenem pa pomeni, da so me po vseh teh letih mojega dela opazili in se končno začeli zavedati, da prostovoljsko delo ni tako lahko, kakor si vsi predstavljajo. Pomeni pa tudi, da moje delo in ves trud, ki sem ga vložil, nista bila zaman,« razmišlja.

Njegova strast so potovanja

Zaradi šolanja in prostovoljnega dela Marko Lenarčič nima veliko prostega časa. Ko pa ga ima, ga izkoristi za druženje s prijatelji, potovanja, ki so njegovo največje razvedrilo, sprostitev in »luksuz«, če se tako izrazi. »Za vsako potovanje si večino denarja prislužim sam ali pa potujem preko organizacij, kjer se udeležujem strokovnega izobraževanja. Tako si nabiram koristne izkušnje v življenju, ki mi najbolj pridejo prav pri mojem šolanju (turizem) in prostovoljstvu,« nam zaupa. Prosti čas pa izkoristi tudi za sprostitev, druženje z družino, rad pa preživi tudi kak dan sam ob gledanju starih filmov in teku v naravi ob glasbi.

In želje za prihodnost? »Moje želje za prihodnost … Hmm … Kar nekaj jih je. V prihodnosti si predvsem želim veliko uspeha v šoli. Rad bi nadaljeval študij turizma ali nekaj v smeri hotelske inšpekcije. Če bo možnost, bi študij opravljal v tujini, če mi pa ne uspe, pa v Sloveniji. Po končanem študiju bi rad uresničil svoje sanje in se preselil na Švedsko v Stockholm ali Malmö, kjer bi si ustvaril ime, pridobil redno zaposlitev v turizmu in kasneje družino. Na Švedskem bi ob enem iskal tudi poslovne partnerje, ki bi bili pripravljeni vložiti nekaj denarja v mojo idejo o hotelu, ki bi stal v Malmöju.«  

PRIPOROČAMO:

 VSI PROFILI NA POMUREC.COM