V Črenšovcih iskali nove priložnosti za mlade v kmetijstvu

Na okrogli mizi za naslovom Evropa 2020 - Nove priložnosti za mlade ter razvoj kmetijstva in podeželja v EU so Milan Zver, Ivan Rajtar, Jožek Vinčec, Simon Kardoš in Luka Kerš spregovorili o prihodnosti kmetijstva v Evropi in o težavah ter priložnostih, s katerimi se soočajo mladi kmetovalci.

Skupno iskanje rešitev za trajnostno rast

Kot je uvodoma pojasnila Andreja Markoja, ima kmetijstvo znotraj strategije gospodarske rasti v EU pomembno vlogo tudi pri trajnostni rasti, pri čemer se sooča z izzivi proizvodnje hrane na trajnostni način, prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti, kulturne krajine in zaščiti naravnih virov. Kot je še pojasnila v uvodnem delu srečanja, kmetijska politika obstaja že 50 let. Začetni cilj, proizvesti zadostne količine hrane, je bil dosežen že v 80. letih, nato pa se je skupna kmetijska politika preusmerila v smeri kakovosti hrane, hkrati pa je bilo v kmetijsko politiko vpeljano varstvo narave oz. trajnostni razvoj. Od leta 2000 naprej pa se je v skupno kmetijsko politiko kot njen bistveni del vključil razvoj podeželja. Dandanes se politika spet spreminja, njen cilj je okrepiti konkurenčnost in trajnost kmetijstva in podeželskih območij,s sprejetjem strategije Evropa 2020 pa dobiva politika razvoja podeželja nove poudarke in nov pomen.

Kot je bilo povedano na okrogli mizi, Slovenija počrpa manj kot polovico evropskih sredstev, ki so ji na voljo. Občine imajo pripravljene dobre projekte, a čakajo na odziv države.

Evropa ponuja denarna sredstva, mi pa jih ne znamo počrpati

Milan Zver, poslanec Evropskega parlamenta in član odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, je spregovoril o sredstvih, ki jih v trenutni finančni perspektivi kmetijstvu ponuja Evropa. Strinja se, da je ostalo preveč sredstev neizkoriščenih, razlog za to pa vidi tudi v formalnih okvirih, ki si jih, kot pravi, večinoma sami določamo in s tem nemalokrat sami sebi otežujemo dostop do evropskih sredstev, ob tem pa dodaja: »Zaradi kakšnega šparanja doma ni denarja za soudeležbo, zaradi česar nam gredo veliki milijoni v nič.« Ob tem pa Zver optimistično meni, da imamo kljub dosedanji slabi izkoriščenosti evropskih sredstev na voljo še leto in pol, da to spremenimo. »Kolikor  mi je znano, so razpisani ad hoch hitri projekti, kjer se prijavljajo lokalne skupnosti, na katere se lahko prijavljamo tudi po 1. 1. 2014. Denar nas sicer čaka, a mi moramo biti sposobni to počrpat,« pravi Zver.

Sredstva moramo zagotoviti tudi doma

Dotaknil se je tudi slovenske kmetijske politike, pri čemer je izpostavil dejstvo, da se proračunski delež na področju kmetijstva iz leta v leto manjša. Kot pravi, se moramo predvsem doma še posebej potruditi, da ohranimo podeželje in lastno predelavo hrane, pri čemer ne smemo računati le na evropska sredstva, ampak najti denar tudi doma, saj: »Ne sme biti izgovor, da nimamo domačega sofinancerskega deleža, zaradi česar nam ostaja velik denar v Bruslju.«

Potrošnika moramo naučiti, da kupuje lokalno

Zaskrbljen je glede nezadostne samooskrbe s hrano v Sloveniji. Ob dejstvu, da smo samozadostni pri oskrbi z mlekom, govejim mesom, jajci in parutnino, pa enega večjih pomanjkljivosti vidi pri samooskrbi z zelenjavo in sadjem. Kot pravi, bo v prihodnje potrebno delati na prebivalstvu, na naši kulturi povpraševanja. Želi si, da cena ne bi bila glavni odločevalni dejavnik za nakup hrane, ampak da se bo potrošnik odločal bolj lokalno. Zaveda se, da je to v trenutnem kriznem času zelo težko doseči, bo pa potrebno na tem delati v prihodnje.

Skrbeti nas mora delež mladih kmetov

Kot še pravi Zver, nas v Sloveniji mora skrbeti tudi delež kmetov, mlajših od 30 let, ki jih je pri nas manj kot štiri odstotke. Kljub temu, da so nekatere ugodnosti za lažji zagon že obstajale, naj bi bilo po njegovih besedah v prihodnje mladim za zagon lastih kmetij namenjenega nekaj več denarja.

Mladim bolj dišijo službe v tujini kot pa trdo delo doma

O stanju mladega kmeta je spregovoril tudi Jožek Vinčec, študent agrarne ekonomike na mariborski fakulteti. Velik problem vidi tako v odnosu mladih do kmetijstva in okolja kot tudi v odnosu okolja do mladih. Zgrešen se mu zdi naš sistem izobraževanja, kjer mladim vcepljajo prepričanje, naj se učijo, da jim ne bo treba delati. To nas je privedlo do tega, da imamo veliko število mladih z visoko izobrazbo, za katere pa ni delovnih mest, po drugi strani pa nam primanjkuje tehniških poklicev, kjer so službe na voljo. Mladim vstop v kmetisjko dejavnost po njegovem mnenju ovira tudi slaba kmetijska politika, pri čemer izpostavi obremenjenost slovenskih kmetov z davki, računovodstvi in zunanjimi dejavniki, kot so škodljivci ipd. Kot pravi, pa mnoge mlade iz našega okolja ob teh zavirajočih dejavnikih doma vabi bližnja Avstrija s prostimi delovnimi mesti in visokimi zaslužki.

Zainteresirani mladi ne morejo realizirati svojih idej

Spregovorila sta tudi predsednik in član Društva podeželske mladine Tešanovci, ki so obenem tudi člani Zveze slovenske podeželske mladine, Simon Kardoš in Luka Kerš. Kot je pojasnil Kardoš, se člani omenjenih zvez udeležujejo številnih srečanj ter izobraževanja na mednarodni ravni po celi Evropi, zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se teh srečanj udeleži zelo malo število slovenske mladine, kar kaže na nezanimanje mladih za kmetijstvo. Poleg tega se mladi, ki pa jih kmetijstvo veseli, soočajo s tem, da jim starejši ne predajajo dela. Starejši kmetje se mnogokrat oklepajo tradicionalnega načina kmetovanja, zaradi česar mnogi mladi, ki pa imajo inovativne ideje, le teh ne morejo realizirati. Tudi Luka Kerš je izpostavil nekaj vprašanj o problematiki slevenskega kmetijstva, med drugim je izpostavil problem preprodaje tuje hrane, ki jo pri nas nekateri trgovci prodajajo kot lokalno, domačo hrano.

Slovenske zadruge med sabo izvajajo kanibalizem

Na srečanju se je odprla tudi problematika zadružništva v Sloveniji. Kot je pojasnil Ivan Rajtar, direktor SKZ Črenšovci, ima zadružništvo v Sloveniji že 140-letno tradicijo. Ob tem, da je imelo veliko vlogo pri proizvodnji hrane, pa jim danes likvidnostne težave onemogočajo opravljati njihovo poslanstvo. Ob tem je izpostavil tri večje težave, s katerimi se soočajo slovenske zadruge. Kot pravi, si slovenske zadruge, namesto da bi med sabo sodelovale, le konkururajo in si zbijajo cene, ali kot sam pravi, izvajajo neke vrste kanibalizem med sabo. Druga težava, ki jo je izpostavil Rajtar, je plačilna nedisciplina in dolgi roki plačila, ki pri nas znašajo 90 ali celo 120 dni, medtem ko v tujini zahtevajo plačilo že v nekaj dneh. Skrbi ga pa tudi prihod tujih trgovcev, velikih zadrug na naš trg, ki predstavlja nevarnost za povečanje izvoza slovenske hrane v tujino. To po njegovem mnenju pomeni težave tudi za slovensko predelovalno industrijo, zato opozarja na nujno hitro iskanje rešitev, da se izognejo usodi slovenske lesnopredelovalne industrije.

Več fotografij v spodnji galeriji ...