Prekmurje je še vedno podrejeno in zapostavljeno

Ob prazniku priključitve Prekmurja matični domovini smo o stanju Prekmurcev v Sloveniji povprašali znane rojake. Na naša vprašanja so odgovarjali pisatelj in pesnik Feri Lainšček, škof Škofije Murska Sobota Peter Štumpf, varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik in predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Štefan Pavlinjek.

Po odgovorih sodeč smo Prekmurci še vedno podrejeni in zapostavljeni napram ostalim prebivalcem Slovenije, imamo pa tudi svojo slabo lastnost – nevoščljivost. S psihološkega smisla bi po mnenju Čebenšek-Travnikove morali spremeniti miselnost, za to pa bi rabili večje število izobražencev, ki ne bi zapustili regije. Z gospodarskega vidika je globalizacija po mnenju Pavlinjeka prava pot, avtocesta pa je prinesla napredek le v turizmu.

Lainšček: "Če se je komu izmed naših uspelo dvigniti nad kolektivno mlačnost, nam je šel na živce"

Pisatelja in pesnika Feriju Lainščka smo vprašali, zakaj smo bili Prekmurci vedno v nekakšnem podrejenem položaju napram ostali Sloveniji in dobili naslednji odgovor: "Zaradi specifične zgodovinske izkušnje Prekmurci očitno nismo dovolj ponotranjili ljudske modrosti, ki pravi »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Celo fenomen »Murske republike«, ki bi se ga vsaj v psihološkem smislu dalo oprijeti, smo kaj hitro razgradili in razglasili za eksces. Še naprej smo raje pričakovali nekaj od drugod, saj smo le tako lahko za vse slabo krivili druge. Če pa se je komu izmed naših le uspelo dvigniti nad kolektivno mlačnost, nam je šel k večjemu na živce." Lainšček je izpostavil uspešnega podjetnika in politika Josipa Benka, katerega smo kar fizično odstranili in ga nato skušali izriniti iz kolektivne zavesti. "Še veliko večji problem je, da je tak značaj kolektivnega organizma in tako stanje duha naravnost idealno bojišče za negativno selekcijo na mnogih ravneh, pa najsi vzamemo pod drobnogled šolstvo in kulturo, ali pa ekonomijo in politiko. Prav slednja se nam, recimo, ta čas dogaja v najbolj farsični obliki, ki si jo je sploh še mogoče zamisliti, pa vendar ni nikogar, ki bi plebsu lahko odprl oči. Sicer pa, če raje pokažem smešno plat take situacije in se lepo po prekmursko vprašam, čemu naj bi tu še sploh kdo govoril resnico, saj ga bodo vendar takoj razglasili za bedaka," meni Lainšček.

Štumpf: "Cerkev ne sme lobirati, mora pa se pogovarjati"

Škofa murskosoboške škofije Petra Štumpfa, ki nam je odgovore zaradi odsotnosti posredoval kasneje, smo vprašali, v kakšnem duhovnem stanju je po njegovem mnenju Prekmurje kot regija. Dobili smo naslednji odgovor: "Prekmurje kot regija je v »tradicionalnem« verskem stanju. To pomeni množično pripadnost Cerkvi ali verski skupnosti. Zelo pa je odsotna osebna vera, ki bi tudi vplivala na življenjske odločitve," pravi Stumpf. Povprašali smo še o vplivu Cerkve v Prekmurju na družbeno dogajanje, razvoj in lobiranju pri večjih poslih, pri čemer škof pravi, da lobiranja ni. "Cerkev ne sme lobirati, mora pa se pogovarjati. V tem pogovoru nihče ne sme biti oškodovan. Pri družbenem dogajanju Cerkev moralno podpira vse, kar je dobro za razvoj, opozarjati pa mora na nepravilnosti, krivice in nakazovati možne rešitve," odgovarja Štumpf.

Pavlinjek: "Avtocesta je prinesla napredek samo v turizmu"

Predsednika Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Štefana Pavlinjeka, ki je tudi sam podjetnik, smo povprašali, kako se Prekmurje gospodarsko vključuje v ostali del Slovenije ter dobili naslednji odgovor: "Prekmursko gospodarstvo je vedno bolj globalizirano, zato smatram, da se vedno bolj vključujemo v evropsko in svetovno tržišče. Že od nekdaj smo bili zapostavljeni s strani delitve dela, ki je prihajalo iz centralne Slovenije, saj vsa dobra dela poberejo ljubljanska podjetja, Prekmurcem pa je ostalo tisto delo, ki se v Ljubljani ni izplačalo ali nihče ni hotel delati. Rešitev za prekmurska podjetja je samostojno nastopanje na slovenskem in tujem trgu s končnimi proizvodi." Pred dvema letoma smo Prekmurci dobili avtocestno povezavo s preostalo Slovenijo, ki pa je po mnenju Pavlinjeka prinesla napredek samo v turizmu, kjer se je pot do Prekmurja turistom občutno skrajšala. "Na ta način se preskoči občutek, da je obisk Prekmurja potovanje," meni Pavlinjek.  

Čebašek-Travnik: "V Prekmurju obstaja nek miselni vzorec, ki se prenaša iz roda v rod"

Varuhinji človekovih pravic in članico Pomurske akademske znanstvene unije Zdenko Čebašek-Travnik smo zastavili vprašanje, če je podrejenost Prekmurja v zgodovini vplivala na kolektivne miselne vzorce ljudi, ki živijo v regiji in pustila določene psihološke posledice, ki se morebiti lahko prenašajo iz roda v rod. "Moje razmišljanje gre v smeri, da odgovorim pritrdilno. Dejansko opažam, da obstaja nek miselni vzorec, ki se prenaša iz roda v rod in prebivalce Prekmurja zaznamuje v njihovi »obrobni« vlogi. Posredno lahko sklepamo na to tudi skozi dejstvo, da so tisti, ki so bili bolj ambiciozni, Prekmurje zapustili in najbolj plodno obdobje življenja preživeli drugje. Za zajezitev tega pojava bi bilo treba spremeniti miselnost, »da šolani odhajajo drugam, doma pa ostajajo delavci«. A za takšno spremembo bi potrebovali predvsem dovolj veliko število izobražencev, ki bi v Prekmurju ostali, predvsem pa v teh krajih omogočili razvoj visokega oziroma univerzitetnega študija," meni Čebašek-Travnikova. Po njenem mnenju bi študij blizu doma povečal verjetnost, da bi študenti ostali v regiji, pomembna pa se ji zdi tudi dobra ponudba za tiste, ki razmišljajo o vrnitvi v Prekmurje. Varuhinja pravi, da je PAZU naredila prve korake v tej smeri, naslednjo potezo bi morala prispevati država. "A kaj, ko s tem takoj preidemo na prvo misel vašega vprašanja," zaključuje Čebašek-Travnikova.

Mišku Kranjcu delamo krivico

O Prekmurcih obstaja mit, da so pošteni in delavni ljudje, po drugi strani pa ta delavnost pravzaprav ne prinaša nobenega višjega standarda. Ferija Lainščka smo vprašali, iz kje pravzaprav izvira ta mit? "Izvirni greh za nastanek stereotipa o malem, dobrem in ponižnem prekmurskem človeku pripisujemo pisatelju Mišku Kranjcu in mu seveda delamo veliko krivico. Prav po butalsko ga postavljamo v vrsto tistih, ki se jih je treba tako rekoč javno odrekati samo zato, ker so videli globlje in dlje od nas, obenem pa smo slepi za dejstvo, da pisatelji ne urejajo naših usod, temveč jih kvečjemu beležijo. Slika prekmurskega podeželja na začetku prejšnjega stoletja je bila pač dejansko taka, kot jo je popisal Miško Kranjec, a to je tudi vse. Dalo bi se to osupljivo natančno študijo »prekmurske duše« seveda tudi koristno uporabiti," meni Lainšček in dodaja, da nam tako nam še zmeraj ne preostane nič drugega kot upanje, da bodo tako anahrono drsenje skozi čas zmogle prekiniti mlajše generacije. "Vsaj njim je, predvidevam, zdaj že dovolj razvidno, da taka zveličavna delavnost, če ni premišljeno in koristno usmerjena, sama po sebi še ne prinaša višjega standarda," zaključuje Lainšček.