Z dušo v Pomurju, z možgani v Ljubljani

Mladi Pomurci, ki so že v ranih kariernih letih prevzeli odgovornost dela asistentov in raziskovalnih sodelavcev na fakultetah, v večini zaenkrat ne razmišljajo o vrnitvi v rodno pokrajino. 

Konkretne ponudbe za delo v Pomurju še niso prejeli, večina od njih pa je kritična do zaposlovalne politike nadebudnih Pomurcev.

Julija Sardelić, 26 let, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Sprva dijakinja lendavske gimnazije, nato še ljubljanske bežigrajske gimnazije – smer mednarodna matura, je kot študentka obiskovala ljubljansko Filozofsko fakulteto. Po dvopredmetnem študiju sociologije kulture in primerjalne književnosti, doktorski študij nadaljuje na področju sociologije kulture. 

Trenutno dela kot študentka raziskovalka na različnih raziskovalnih projektih na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V študijskem času je bila poleg vseh študijskih obveznosti angažirana v romskem naselju Kamenci v sklopu različnih dejavnosti (Romski tabor, delavnice za otroke, inštrukcije, raziskave itd.). Njene zadolžitve na fakulteti so odvisne od narave projekta. »Na projektu, ki ga trenutno zaključujemo, sem delala kot terenska raziskovalka v različnih romskih naseljih v Sloveniji in na Hrvaškem ter poskušala dognati socioekonomski položaj Romov v obeh regijah ter hkrati položaj njihove kulturne dediščine. Na podlagi praktičnih dognanj iz terena smo potem tudi napisali strokovno študijo.« Le-tega dodobra ohranja že sedaj. Tudi v pomurski regiji. »V Pomurju delam ogromno, predvsem imam skoraj desetletne izkušnje dela na projektih.« Za konec nekoliko potarna tudi čez regijsko strategijo zadrževanja intelektualnega kadra. »Mislim, da bi se na področju Pomurja morala narediti strategija, kako zadržati perspektivne kadre v regiji. V Ljubljani na primer vidim ogromno tako starejših kot mlajših ljudi, ki izhajajo iz Pomurja in so izjemni intelektualci. A žal v svoji regiji niso dobili prave priložnosti, zato ima sedaj največ koristi od njihovega intelektualnega potenciala prav osrednja regija.«

Jernej Buzeti, 27 let, Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani

Njegova pot do zaposlitve na fakulteti se je začela na murskosoboški ekonomski šoli, nakar se je odpravil študirat na ljubljansko Fakulteto za upravo. Po diplomi, za katero je prejel Prešernovo nagrado, je na matični fakulteti vpisal še znanstveni magisterij.

27-letni Bakovčan na fakulteti trenutno opravlja delo asistenta na področju »leadershipa« oziroma na področju človeških virov. Njegove glavne zadolžitve so povezane s poučevanjem (vodenjem vaj za študente) in vse bolj tudi z raziskovalnim delom. »Zraven temeljnih nalog oziroma zadolžitev pa opravljam še vrsto drugih (manjših) nalog, ki so povezane z dejavnostjo fakultete. Zadolžitev je iz leta v leto več in tudi tempo ter posledično število ur, ki jih preživim v službi vsako leto, strmo narašča,« pravi Buzeti, ki je za zdaj osredotočen na akademsko delo. »Delo na fakulteti me izpopolnjuje in postavlja pred mene vrsto vprašanj, na katera želim poiskati odgovore ter jih znanstveno dokazati. Tukaj sem se naučil, da vse, kar poveš, moraš tudi predstaviti z dokazi oziroma rezultati tistega, o čemer govoriš.« Meni, da mu je do zaposlitve na fakulteti poleg dobre povprečne ocene in Prešernove nagrade za diplomo med drugim pomagalo tudi raznovrstno udejstvovanje skozi študentska leta. »S svojo aktivnostjo v študentskih letih sem opozoril nase in tako me je tudi moj »šef« povabil k sodelovanju, za kar sem mu seveda zelo hvaležen.« O vrnitvi v Pomurje trenutno sicer še ne razmišlja, v prihodnosti pa bi o tem resno razmislil. »V kolikor bi prejel kakovostno ponudbo, bi delo sprejel.« Do zdaj, pravi, še ni dobil ponudbe za delo v Pomurju, ob tem pa se sprašuje: »Zelo me zanima, koliko perspektivnih ljudi, ki delajo izven Pomurja, je dobilo ponudbe za delo v naši pokrajini.«

Jerneja Farkaš Lainščak, 30 let, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani

Po diplomi na ljubljanski Medicinski fakulteti se je kot zdravnica pripravnica zaposlila v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru, kjer je po opravljenem strokovnem izpitu delo nadaljevala kot zdravnica »sekundarijka«. Med tem se je prijavila na razpis Zdravniške zbornice Slovenije za specializacije in pričela z opravljanjem specializacije iz javnega zdravja. V tem času je pridobila še naziv asistentke za področje javnega zdravja, po objavljenem razpisu prostega delovnega mesta, predstavitvi vizije dela in večinski podpori bodočih sodelavcev, je zasedla mesto asistentke na fakulteti. 

Na Katedri za javno zdravje Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je tako zaposlena kot asistentka z doktoratom, njeno delo pa vključuje tri temeljna področja: pedagoško, strokovno in znanstveno-raziskovalno. »Na pedagoškem področju sem vpeta v dodiplomski pouk študentov prvih 4 letnikov splošne medicine ter 6. letnika dentalne medicine. Ob tem poučujem še na strokovnem podiplomskem študiju iz javnega zdravja, ki je obvezen za vse specializante javnega zdravja. Osnovni namen mojega pedagoškega dela je, da študentje poleg klasičnega biomedicinskega pogleda na zdravljenje posameznika spoznajo tudi širši biopsihosocialni pristop v preprečevanju bolezni in ohranjanju zdravja prebivalstva. Strokovno delo vključuje sodelovanje z institucijami na področju javnega zdravja kot tudi na področju preventivne in klinične medicine. Sama ravnokar končujem specializacijo, med katero sem opravljala strokovno delo v številnih naštetih institucijah (ob tem sem seveda imela tudi vse obveznosti na fakulteti).« Tudi Farkaševa zaenkrat o morebitni vrnitvi in pogojih vrnitve v Pomurje še ne razmišlja. »Menim, da lahko posamezniki na svojih strokovnih področjih doprinesejo k razvoju ali promociji domače regije tudi v primeru, če se njihova delovna mesta fizično ne nahajajo v njej.«

Melita Hajdinjak, 33 let, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani

Po maturi na murskosoboški gimnaziji je študijsko pot nadaljevala na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Po diplomi se je odločila za mesto mlade raziskovalke v Laboratoriju za umetno zaznavanje, sisteme in kibernetiko na Fakulteti za elektrotehniko. Usposabljanje je vključevalo podiplomski študij elektrotehnike in matematike ter uvajanje v raziskovalno delo na področju umetnih inteligentnih sistemov. Po pridobljenem doktoratu znanosti je na fakulteti dobila delovno mesto asistentke za področje matematike, raziskovalno pa je aktivna tudi v Laboratoriju za uporabno matematiko.

Vodenje pedagoškega procesa na fakulteti je prevzela že kot absolventka dodiplomskega študija matematike: »To mi že od začetka ni predstavljalo nobenih težav.« Na vprašanje, ali se v prihodnosti poleg akademske kariere želi posvetiti še gospodarskemu sektorju, odgovarja: »Tako gospodarstvo kot tudi akademska sfera imata svoje čare.« S Pomurja še ni dobila nobene ponudbe za delo, o zaposlovalni politiki v naši regiji pa pravi: »V Pomurju je na razpolago le peščica delovnih mest, primernih za najvišje izobražene kadre. Poleg tega je situacija glede zaposlovanja precej specifična – sposobnost in izobrazba pogosto nista najpomembnejši  lastnosti, ki odločata o zaposlitvi.« Svoje razmišljanje nadgrajuje na ravni izobraževalnega sistema: »Čeprav v Pomurju ni dovolj delovnih mest niti za diplomante visokošolskih in univerzitetnih študijev, kaj šele za doktorje znanosti, je vedno več vpisa tudi v lokalne višješolske programe. Na trgu dela vsi tekmujejo za ista delovna mesta. Pri tem je treba poudariti, da višješolska izobrazba ni primerljiva niti z univerzitetno niti z visokošolsko izobrazbo in da študenti teh programov v glavnem nimajo takšnih kvalitet, kot smo jih bili od študentov včasih navajeni.«

Janko Slavič, 32 let, Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani

Po odlično opravljeni ljutomerski gimnaziji je nadaljeval študij na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, kjer je leta 2001 tudi diplomiral, leta 2005 pa še doktoriral. Naslednje leto je v okviru Fulbright programa, ki ga sponzorira vlada ZDA, odšel na »University of Texas at Austin« na podoktorsko izobraževanje. Po vrnitvi iz ZDA je na matični fakulteti oddal vlogo za docenta in jo leta 2007 tudi pridobil.

Na Fakulteti za strojništvo je tako danes docent za mehaniko, vedo, ki se ukvarja z vplivom sil na telesa, na strukture. »Podveja mehanike je dinamika in tukaj leži fokus mojih znanstveno-raziskovalnih in pedagoških dejavnosti. Moje delo je torej tridelno: po eni strani je to znanstveno delo na področju dinamike, predvsem vibracij. Pri tem v obliki znanstvenih konferenc in recenziranih znanstvenih člankov aktivno sodelujem pri zadnjih znanstvenih doprinosih na tem področju. Po drugi strani pa je to aplikativno raziskovalno, kjer ta znanja v sodelovanju s slovensko izvozno industrijo prenašamo v prakso,« razlaga Slavič. Dodaja: »Znanja na področju vibracij so potrebna, kadar želimo narediti izdelek, ki je tišji, ki ima manj vibracij in zato daljšo življenjsko dobo, ki vibracijsko ne vpliva na zdravje ljudi.« Tretje področje njegovega delovanja je pedagoško, kjer znanje prenaša na dodiplomske in podiplomske (doktorske) študente. In pod kakšnimi pogoji bi se vrnil v Pomurje? »Mislim, da so za razvoj Pomurja bistvena izvozno orientirana podjetja, saj bo Pomurje zgolj na tak način bogatelo kot celota. Sicer en Pomurec bogati na račun drugega, skupaj pa je Pomurje enako bogato.« 

Mojca Horvat, 27 let, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Nekdanja dijakinja ljutomerske gimnazije je študijska leta nadaljevala na študiju slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti in ga leta 2007 končala z diplomsko nalogo. Zatem se je začela usposabljati kot mlada raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer deluje tretje leto. Kot mlada raziskovalka se usposablja po sistemu, ki omogoča neposredni prehod na enovit doktorski študij, brez vmesnega magistrskega dela, tako da je letos vpisana v 1. letnik doktorskega študija, smer Zgodovina in dialektologija slovenskega jezika. 

Od letošnjega študijskega leta opravlja delo asistentke na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, in sicer pri dveh predmetih – Slovenska narečja in Socialne zvrsti slovenskega jezika. Poleg glavne zadolžitve, vodenja vaj, to delo vključuje tudi mentorstvo in bdenje nad seminarskimi nalogami, ki jih pripravljajo študentje kot eno izmed študijskih obveznosti. Do raziskovalnega in pedagoškega dela, ki ga med drugim opravlja, pravi, ima poseben odnos. »Če raziskovalni pol predstavlja kabinetno življenje in pogosto pomeni tudi neke vrste izolacijo, je delo s študenti temu odlična dopolnitev in protiutež, kjer predhodna dognanja oživijo in dobijo svoj dodatni smisel,« razlaga Horvatova, ki sicer prihaja iz Dokležovja. Pa svoje poklicno življenje v prihodnosti morebiti vidi v Pomurski regiji? »Res je, da je moj delodajalec trenutno lociran izven naše regije, vendar pa je delo, ki ga opravljam, z mojim izvornim krajem še kako močno povezano. Naj omenim le nastopa na cankovskem simpoziju o Jožetu Borovnjaku in na ljutomerskem o Franu Miklošiču. Poleg predavanj pa me lahko v Prekmurju pogosto srečate z diktafonom v roki, saj moja služba zajema tudi terensko delo. Kot rojeni Prekmurki mi je namreč zaupana naloga zbiranja narečnega (prekmurskega) gradiva na terenu, pri katerem neznansko uživam.«

Članek je bil objavljen v prvi številki novega pomurskega časopisa NovINe.