Potovanje po Balkanu (1. del)

Zakaj bi se na dopust odpravljali daleč z letalom, če imamo čudovite lepote tudi znotraj svojega balkanskega prostora. Za pustolovsko potovanje po Balkanu potrebujete šotor, gorilnik, kakšno posodo s priborom, nahrbtnik z rezervnimi oblačili, steklenico z vodo, planinske čevlje, japonke, avto ali kombi ter »pravo« družbo. Gre za cenovno zelo ugodno potovanje, saj taborjenje velja za najcenejšo prenočitev. 

Prvi daljši postanek smo imeli na sosednjem Hrvaškem, natančneje ob Plitvičkih jezerih. Slednje so naravni rezervat pod Unescovo zaščito.

Za ogled potrebujemo nekaj ur, odvisno je seveda od gneče, ki je v poletnih mesecih zelo velika. Osnova za nastanek Plitvičkih jezer je kanjon reke Korane, ki leži na stiku nižine in osrednjega dinarskega gorovja. Bolj poznani okoliški planini sta Velika in Mala Kapela. Na dolomitih se voda zbira, medtem ko je v apnencih kanjon globlji in strmejši. 

Tukaj je tudi veliko kraških izvirov.

Voda širi kanjon s korozijo. Del vode se izgublja v površje in izvira v Klokoti, ki je nižje ležeča reka. Reka Korana na ravniku površja ponikne, razen ob visokih vodah. V jezerske kotanje se odlagajo plasti CaCO³ v obliki kamnov. 

Nastanek jezer povezujemo s prenasičeno vodo, ki se je začela odlagati v obliki CaCO³ na ovirah. Posledično so nastali lehnjakovi pragovi. Ob tem se je pospešila vegetacija oziroma rastlinstvo na pragovih. Voda mora tako stalno teči, da organizmi ne odmrejo.

V Plitvicah je več lehnjaka, ki se združi v jez.  Na notranji strani jezov se odlaga peščen material apnenec. Lehnjakovi pragovi »rastejo« oziroma se večajo zelo hitro 0,5 do 1 centimeter na leto ter pri tem zelo hitro spreminjajo svojo podobo. Na Plitvičkih jezerih se torej lahko ustavimo na nekaj let in vedno znova nas bodo presenetile.

Po celodnevnem obisku Plitvic smo v večernih urah prišli v Bihać, ki leži v Bosni in Hercegovini. Tam smo si privoščili večerjo z tradicionalnimi čevapčiči. Zanimivo je, da je možno plačati v gostinskih lokalih v različnih denarnih valutah (evrih, markah, kunah). Rekli so le, da »tolarjev ali dinarjev« in "nemških mark" več ne sprejmejo.

Bihaška kotlina je tektonska udorina, ležeča vzporedno z dinarsko smerjo. Reka Kolpa, Dobra, Mrežnica in Korena so vse del omenjene smeri. Pod planoto je veliko kraških izvirov. Največji med njimi je izvir rekel Klokot, ki je vir vode za Bihać. 

Sklepajo, da je površje Bihaške kotline ostanek večje uravnave Alpe-Albanija. To se sklepa na podlagi jamskih živali, ki so enaka na panonski in primorski strani. Osrednji del naj bi se dvignil kasneje. Nastala so jezera, kjer so se karbonati izločali na vegetaciji. Posledično so nastale lapornate naplavine in premog lignita. Na nekaterih poljih je tega lehnjaka zelo veliko. Bihaška kotlina naj bi bila s 300 do 400 metri na debelo zapolnjena s sedimenti. Ti so nastali skozi celoten mezozoik, ko je bila v morju plošča na takšni globini, da so se na njej odlagali sedimenti. Ko se je začelo narivanje v oligocenu, so se apnenci dvignili nad površje. Srednji del površja se je dvigal, ob tem pa so nastali tektonski prelomi, ob katerih so nastala polja. V Beli krajini (to tja sega ta dinarska smer) je na tak način nastal premog pri Kanižarici. Z nekdanjimi državami Socialistične federativne republike Jugoslavije torej nimamo skupne samo zgodovine, temveč smo z njimi še vedno neposredno povezani z reliefnim in hidrografskim sistemom na območju Balkanskega polotoka. 

Postanek ob reki Klokot zaradi močne nevihte ni bil mogoč. Zagotovo je tukaj prišla do izraza oprema za dež.