Eva Sarjaš: »Ti učenci so me naučili, da ko gledam, tudi vidim in ko poslušam, tudi slišim«

Eva Sarjaš je učiteljica s srcem. Predana svojemu poklicu specialne pedagoginje že leta deluje na OŠ IV. v Murski Soboti. Z njo smo poklepetali o njenem poslanstvu, njenih učencih in gledališki skupini Mavrica.

Danes  obstajajo raznovrstni poklici in poslanstva.  V družbi njihov uspeh pogosto merimo glede na profit od prodaje ali glede na zmago na takšni ali drugačni stopnički – ne glede na to, kaj slednje sploh prinese dobro družbi. Za določena poslanstva in poklice pa bi lahko rekli, če prav premislimo, da zares veliko »dajo« in v tem smislu prekosijo vsa prva merila uspešnosti. Doprinesejo lahko človeku kot posamezniku in tudi vrednotam, kot so razvoj otrok, medsebojni odnosi, strpnost in solidarnost. Eden takšnih poklicev je tudi specialni pedagog. Eva Sarjaš je to poklicno vlogo izbrala že davno nazaj, pred 33. Leti, v želji da pomaga, da daje in vzgaja. Danes tako dela kot učiteljica v Posebnem programu vzgoje in izobraževanja na OŠ IV. v Murski Soboti, kjer pravi, da v svoji funkciji tudi neizmerno uživa. Dan za dnem z enako radostjo in enakim zanosom prihaja med skupino učencev. In vsak dan posebej se trudi, da jih uči, spodbuja; da v slehernem od njih razvija njim lastne potenciale ter jim predaja občutek sposobnosti in lastne vrednosti.

Ko sva se pogovarjali o njenem delu, je kar žarela, ob mislih na vsakega izmed teh učencev in na vse utrinke skupnih doživetij, nekaterih bolj resnih, drugih manj. Pravi, da je biti med njimi zares čudovito in pestro.  »To so zelo iskreni, srčni otroci, ki ne znajo lagati. Otroci, z občutkom za pomagati drug drugemu. Ne povedo sicer veliko z besedo, je pa zato njihova izraznost na drugačen način toliko bolj zgovorna.« Učiteljica Eva dela s skupino najstnikov, kjer  je vsak od njih drugačen glede na sposobnosti, zato se je treba pri delu veliko prilagajati. Z njimi vsakodnevno razvija orientacijo v prostoru in času, veščine obnašanja, ravnanje z besedami in številkami, velik pomen pa pripisuje tudi  zdravju in gibanju ter  umetniškemu ustvarjanju.  A njen urnik nikoli ne gre dobesedno po planu. Veliko se je treba sproti prilagajati, improvizirati glede na potrebe posameznika, glede na njihove sposobnosti in tudi želje.  

Zato tudi pravi, da je potrebno pri tem poklicu imeti veliko potrpljenja in iznajdljivosti. Pa tudi vzeti si čas in mirno spremljati rezultat, ki pride včasih hitreje, včasih kasneje. Predvsem pa je pomembno imeti učence rad, saj še kako začutijo, če delaš z njimi z ljubeznijo -  če jim preprosto želiš dobro.

»Ti učenci so me tudi veliko naučili o preprostosti. In da je življenje dragoceno, nekaj najlepšega. Da ko gledam, tudi vidim, in ko poslušam, tudi slišim. In da lahko dan za dnem vdihnemo ta zrak in potem živimo – kako čarobno je vendarle to – vse to me dan za dnem oni spomnijo. In da še iz tako majhne preproste stvari lahko nastanejo velike stvari, ki nam nekaj pomenijo ter nas neizmerno osrečijo. Včasih opazujem, kako lahko še tako majhna žoga  pomeni nekomu takšno srečo..., ali pa list papirja v tej sobi – iz njega potem nastane prelepa čudovita umetnina. Ali ni to čudovito? « Prav ta preprostost in polno čudovitih lepih pisanih preprostih umetnin pa je videti tudi v njihovi učilnici. Učiteljica v njej že dolga leta dela sodeluje s sodelavko, v dobrem ustvarjalnem timu, s katero se dopolnjujeta in imata podoben pristop.

Pri tem sva se dotaknili njene naslednje vloge. Že več kot 10 let je namreč mentorica lutkovni skupini Mavrica, ki deluje na njihovi šoli. Skupino danes sestavlja 14 učencev, ki vsako leto spomladi z novo predstavo nastopajo na Lutkovnem srečanju. Eva za vsako predstavo napiše tudi scenarij. Ideje nastajajo po navadi v avtu za volanom, kot prikupno razloži. Ali na sprehodih ter ostalih čisto vsakdanjih opravilih čez dan. Kar pa je bilo ob njenem odnosu z učenci pričakovati, veliko idej prepušča tudi lutkarjem samim, tekom nastajanja predstave in tudi tekom dogajanja na odru. »Že zaradi prej opisane iskrenosti so ti lutkarji zelo spontani, srčni na odru in z velikim veseljem nastopajo v predstavah. Na odru pričarajo prav posebno iskreno in čustveno energijo, zato so njihove predstave toliko bolj doživete in resnične.  Zaradi  njihove specifične narave sicer ne morejo veliko povedati z besedo, zato pa njihove kretnje, izrazi ter gibi na odru, povedo toliko več.«  In tako baje sodniki  ob nastopih pravijo, da vedno znova in znova presenetijo – ti srčni učenci z  učiteljico Evo na odru. Tudi zato, ker včasih zaide kakšen prizor na predstavi po svoje, v drugačno, a toliko bolj očarljivo smer – in takrat se rodi  še lepša predstava od prejšnje.

To sezono so se zaradi velikega števila prijavljenih lutkarjev odločili pripraviti lutkovno predstavo Cirkus Mandra Gora. »Cirkus Mandragora želi prikazati, kaj vse zmorejo cirkusanti, kljub svojim posebnostim. Kako je življenje nekaj edinstvenega, ko se mačka razveseli pajka, ribič pastirja. Ni cirkusa brez klovna, kaj šele brez leva… Mandragora čara po svoje. Ljubezen pa traja in traja. Prav je tako.«

Sicer pa so njihove zgodbe na splošno polne ljubeznivih in pozitivnih sporočil. Lutkarji so pomagali izdelati zakulisje in lutke, mi pa smo lahko prisostvovali še na njihovi vaji. In kot je bilo za pričakovati – njihov nastop je bil zares očarljiv. Prevzel nas je s svojo spontanostjo, odkritosrčnostjo, z izrednim sodelovanjem vseh lutkarjev ter s prisostvovanjem njihovih idej tekom same vaje.  Njihove oči pa so bile polne iskric, veselja in sreče, ob vsem tem, kar je igra dala njim samim, ter nam opazovalcem.

Več fotografij v spodnji galeriji...