Ob 150-letnici Lončarstva Žuman smo se pogovarjali z lončarjem Sašo Žumanom

Lončarstvo Žuman letos obeležuje 150 let. Tej priložnosti v čast so minulo soboto pripravili slovestnost, ki ji je sledilo še druženje ob tradicionalnih prleških jedeh in žlahtni kapljici, mi pa smo obtem jubileju v pogovor ujeli lončarja Saša Žumana.

Lončarstvo Žuman se lahko ponaša z dolgo in bogato tradicijo izdelovanja glinenih lončevin. Lončar Saša Žuman, ki predstavlja že peto generacijo te obrti nam je zaupal, da korenine segajo v leto 1874, ko so pri Gregorinčičevih v Noršincih pri Ljutomeru začeli izdelovati lončene peči in lončevino.

»K njim je moj praded prišel za vajenca in se kasneje poročil z njihovo hčerko, s katero sta pozneje imela osem otrok. Trije sinovi so se doma izučili obrti in z njo nadaljevali. Eden od njih je bil moj dedek Karel, ki se je z družino lata 1952 preselil v Ljutomer, kjer so zgradili hišo in delavnico. Del delavnice, kjer je bila peč, so morali enkrat obnoviti, saj je pogorela. Pozneje se je pri dedku zaposlil tudi moj oče. Jaz sem prevzel lončarsko obrt od mojega dedka leta 1998. Na žalost on tega trenutka ni doživel saj je dva tedna prej umrl,« je o začetkih povedal Saša Žuman.

Izdelovanje lončevine ga spremlja že od malih nog in pravi, da v tem delu res uživa, hkrati pa dodaja: "Ko sem prevzel obrt sem bil zelo odvisen od očetove pomoči in nasvetov, predvsem pri glazurnem žganju izdelkov v peči na drva, kjer so resnično potrebne izkušnje. Na začetku sem bil malo negotov ampak se je vse lepo razvijalo in vedno bolj sem se začel zavedati, da sem kos temu poklicu in, da se da od tega spodobno živeti."

Lončarstvo je že od nekdaj družinska obrt in so zato v podjetje vpeti prav vsi družinski člani, ki lončarju pomagajo pri večini opravil v celotnem procesu, tako od izkopa gline pa do trženja izdelkov.

"Velikokrat mi na pomoč priskočijo tudi sorodniki in prijatelji. Imam sina in hčer ampak to še ne pomeni, da bo kdo želel nadaljevati s to obrtjo. Ne želim, da nekdo od potomcev s to obrtjo nadaljuje samo zaradi nadaljevanja družinske tradicije, ampak si želim, da karkoli delata, delata z veseljem. Važno je, da si pridobiš čim več informacij o prednostih in slabostih tega poklica. Trudim se na ne vsiljiv način predati čim več znanja sinu," nam pojasni.

Delo lončarja je vse drugo kot dolgočasno, obtem pa Saša dodaja, da je pri tem zelo pomembno, da si samodiscipliniran, predvsem glede delovnega časa, saj te nihče ne preganja in se lahko kar hitro poleniš.

"Moj delovni dan se začne pred 7. uro, ko moram v delavnici nujno dokončati izdelke, ki jih zaradi samega postopka nisem mogel že isti dan, ko sem jih naredil na vretenu. Potem so na vrsti nujni opravki, običajno birokratski, službeni ali osebni. Včasih se najde čas tudi za kavo s prijatelji. Po malici grem nazaj v delavnico kjer izdelujem izdelke na kolovratu maksimalno od 2 do 3 ure, vse ostalo pa je delo, ki ga zahteva proces. Okraševanje izdelkov, dodelava ornamentov, sušenje, glaziranje, zlaganje v peč in še veliko drugega. V poletnih mesecih končam z delom v delavnici okrog 16. ure v zimskih mesecih, ko sem najbolj produktiven pa zvečer. Res pa je, da si kot samozaposlen včasih lahko privoščim, da prekinem z delom, če zapiha veter in grem surfat na bližnje jezero ali se ukvarjat s kakim drugim športom," razmišlja.

Saša Žuman je v svojem življenju obdelal že približno 40 ton gline, pri tem pa pravi, da je ponosen na vsak svoj izdelek, ki ga ljudje koristno uporabijo za različne namene.

"Seveda pa sem naredil tudi že nekaj izdelkov posebnih dimenzij in oblik, na katere sem še posebej ponosen. Tako sem izdelal 150cm visoko repliko glinene flaše, v katero so najprej polnili slatino v Radencih. Izdelal sem tudi približno 200L posodo za biološko pridelavo vina. Ali pa naprimer glinena obloga prodajnega pulta v Murski Soboti po idejni zasnovi znanega slovenskega arhitekta," nadaljuje lončar.

Nekaj let nazaj sta z ženo Nino Žuman dejavnost nadgradila s pripravo jedi v lončenih posodah, kjer izstopa prleška gibanica, ki izpod rok Nine osvaja najvišja mesta na državnih tekmovanjih. 

"Jaz si kot tradicionalni lončar prizadevam čim bolj ohranjati tradicionalen način izdelovanja, kolikor mi zahteve trga to dopuščajo. Da pa bi kupce čim bolj seznanila z uporabnostjo naših posod v gospodinjske namene, se je žena Nina odločila in začela na raznih sejmih in dogodkih v živo predstavljati pripravo hrane v naših pekačih. Največkrat prleške gibanice. Ker sva v tem hitro zaznala novo poslovno priložnost, je Nina opravila NPK, potreben za dodatno dejavnost peke tradicionalne prleške gibanice na tradicionalen način v lončenem pekaču. Tako sva začela prleško gibanico, ki je bila že dve leti zapored na državnem ocenjevanju v Križevcih pri Ljutomeru ocenjena kot najboljša, tržiti na raznih dogodkih in sejmih," pojasnjuje Saša.

Zakonca sta zadovoljna, ko se ljudje vračajo po njihove izdelke in jim pošiljajo slike s pripravljenimi jedmi in pohvalijo, kako odlično jim je uspela potica ali prleška gibanica v njihovi lončevini. Zadovolni stranke in pozitivni odzivi njima predstavlja potrditev, da sta na pravi poti.

Lončarstvo Žuman je v 150 letih delovanja prejelo številne nagrade in priznanja. Saša je najbolj ponosen na najvišje turistično priznanje Pomurske turistične zveze Štorkljo. Obenem pa se lahko pohvali z nazivom Obrtnik leta 2020.

Lončar je mnenja, da je rokodelstvo je iz leta v leto bolj prepoznavno. Rokodelcev je vedno manj, njihovi izdelki pa so vedno bolj iskani in cenjeni. Izdelki, ki so se uporabljali nekoč, počasi spet izpodrivajo cenene nekvalitetne in zdravju manj prijazne izdelke.

"Ko poslušam otroke, medtem ko me opazujejo pri delu na kolovratu ali se celo sami preizkusijo, jih veliko reče do bodo lončarji, ko bodo veliki. Ko pa ti otroci odrastejo v večini gledajo na ta poklic kot umazan poklic, pri katerem ni določenega delovnega časa. Verjetno je podobno tudi pri drugih rokodelskih poklicih, " razmišlja o pogledu mladih na to obrt.

Več fotografij v spodnji fotogaleriji ...

Foto: Lončarstvo Žuman