»Želim si, da bi bilo v Sloveniji več junaških učiteljev«

Ob sredinem vladnem obisku Pomurja smo se pogovarjali z ministrom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žigo Turkom.

Začniva tale intervju z anekdoto iz realnosti. Nedavno me je ena izmed ambicioznih pomurskih dijakinj prosila za nasvet. Vprašala me je, ali naj se pri izbiri študija naslednje leto usmeri v naravoslovje ali družboslovje. Nisem ji »upal« podati enoznačnega odgovora. Ji ga lahko vi? 

Pravzaprav tudi ne, zato, ker je ne poznam. Mislim, da bi vsak dijak moral upoštevati, kaj ga zanima, za kaj se čuti poklicanega. Od tod tudi beseda poklic.

Pa v nekem splošnem smislu, kje je oz. bo večji potencial? 

V nekem splošnem smislu bodo bolj iskani poklici, ki so interaktivni, z ljudmi, ali pa so ustvarjalni, ko gre za izdelke in storitve. Evropa se ponovno industrializira, potreba po tehničnih in naravoslovnih znanjih narašča hitreje kot na drugih področjih. 

Kakšen bi sicer moral biti fokus visokošolskega in višješolskega razvoja Pomurja? Lahko recimo rečemo, ta in ta področja je potrebno razvijati, v to in to moramo vlagati? 

Na področju visokega šolstva je v Pomurju nekaj »depandas« drugih visokošolskih organizacij, ki predvsem skrbijo, da je šolstvo bolj dostopno. Bil pa sem razočaran nad podatkom, kako malo javnih sredstev za znanost in raziskave pride v Pomurje. To dejavnost je treba nujni okrepiti.. Kar se samega šolstva tiče, v okoljih, ki so manjša, pridejo v poštev splošnejše smeri. Ali pa smeri, ki so vezane na lokalno gospodarstvo, torej na turizem, kmetijstvo. Verjetno tekstilna panoga tukaj še ne bo čisto zamrla. 

Kako bo vaše ministrstvo v tem mandatu na mlade »apeliralo« glede izbire študija? 

Mladim je potrebno povedati, kje so delovna mesta. Tudi sami morajo prevzeti odgovornost, da izberejo smeri, kjer so na voljo delovna mesta, kjer bodo zaposljivi. Spodbuditi moramo tudi zaupanje v poklicno šolstvo. Nekaj lahko naredimo z omejitvami vpisa, ampak še več z informiranjem  o tem, kateri so poklici in znanja prihodnosti. In z dobrimi zgledi iz teh poklicev. 

Je v luči krize in sprememb v družbi, ki se dogajajo v krizah, mogoče pričakovati, da bo javno šolstvo spremenilo strukturo kadra, ki se bo izobraževal? 

Ne glede na to, ali je kriza ali konjunktura, je šolstvo izjemno pomembno. Izobraženi ljudje so pomembni. V krizi se morda še bolj zavedamo, kako ravnati z vsakim evrom, ki gre za izobraževanje. Seveda imamo naravane vire, veliko tudi v Pomurju, ampak ljudje so glavni vir. Naša naloga je, da te človeške vire čim bolj izkoristimo. Opažamo, da so v regijah, kot je tudi Pomurje, ti človeški viri slabše izkoriščeni. V tej regiji so že v osnovi ljudje v slabšem položaju, ker je položaj – socialni in izobrazbeni - v regiji slabši. To pa najbolj vpliva na izobrazbo otrok. Zato moramo še toliko bolj poskrbeti, tudi z več sredstvi, za to, da bodo otroci iz Pomurja dosegali enako raven znanja kot drugje po Sloveniji. Naše ministrstvo se s tem problemom intenzivno ukvarja, tudi ob robu varčevalnega paketa smo delali na tem. 

Potrebujemo torej nove »junake«. V enem izmed zapisov na vašem blogu ste pisali o učiteljskih junakih.  Zapisali ste, da je junak učitelj, ki si upa kdaj zaviti s toge poti učnega načrta in vam naredi kakšno učno uro zanimivejšo. Kako take junake med učitelji junaško nagraditi in ali na ministrstvu pripravljate vpeljavo sistema, ki bi to omogočil?  

Želimo si, da bi bilo takih učiteljev več. S tem, ko so učitelji junaški in kdaj pa kdaj »zavijejo s poti« oz. ugotovijo bolj pravilno smer, bodo tudi dijaki oz. otroci kdaj »zavili s poti«, ampak »v pravo smer s poti«. 

Na kakšne načine to vzpodbujati?

Želimo dati večjo avtonomijo učiteljem, pa tudi ravnateljem, saj so oni tisti, ki lahko take učitelje spoznajo, ki lahko take učitelje nagradijo. Ta fleksibilnost je zaenkrat premajhna. Želimo si podpore dobrih učiteljev, da bi lahko sistem izboljšali, ne pa, da sistem nastavimo na nekakšno povprečje in s čim večjo uravnilovko preprečujemo, da bi kdo štrlel iz tega povprečja. 

Torej sistem temelji na absurdnem načelu negativne selekcije? 

Premalo pozornosti na vseh področjih namenjamo dobrim. Prevečkrat se različni dejavniki potegujejo za povprečne ali morda celo za podpovprečne. Ščitimo nedejavnost, nedelo, neiniciativnost. Nikomur nihče ne sme nič reči, nikomur se ne sme nič zgoditi. Tudi kar se tiče odnosa med otroci in učitelji je tako. Otroke smo v veliki meri »zaščitili« pred tem, da bi lahko učitelji opravljali tudi vzgojno vlogo. Poslušam, da starši hodijo z odvetniki v šolo proti učiteljem, kar prav gotovo ni dobro ne za otroke in plaši učitelje pred tem, da bi delali tisto, za kar jih imamo.  

Anahronistična Slovenija v malem? 

Mislim, da ni anahronistična, ampak pasivna. Stoji pri miru, boji se sprememb. Poguma za to, da bi spremenili stvari, bi moralo biti več. 

Vzeli ste mi besede jezika. Primanjkuje nam poguma za spremembe v družbi. Arhitekt kitajskih gospodarskih reform Deng Xiao Ping je dejal, da ni važno, kakšne barve je mačka, važno, da lovi miši. V Sloveniji imamo veliko raznobarvnih »mačk«. Jih v smislu človeških potencialov dovolj dobro uporabljamo pri lovljenju »miši«? 

Tisto, kar je Deng Xiao Ping mislil, se je nanašalo predvsem na to, da ni važno, ali je nekaj državno ali zasebno, važno je, da opravlja svojo funkcijo. Pri nas te lekcije, ki jo je Kitajska vzela za svojo že v 80-ih letih, nekateri še nočejo razumeti. Veliko je popolnoma nepotrebnih sporov v zvezi z javnim in zasebnim šolstvom. Meni se zdi pomembno, da je šolstvo kvalitetno in dostopno, brezplačno. Ali nek splošno dostopen program izvaja javna ali zasebna ustanova, se mi ne zdi pomembno.

V tem trenutku šolnine, nekateri jih vešče omenjajo, na drugi bolonjski stopnji ne pridejo v poštev? 

Ne vidimo nobenih finančnih vzrokov za to, da bi morale fakultete uvajati šolnine. Dobijo približno toliko denarja kot prej, imajo zaposlenih približno toliko učiteljev kot prej in nudijo študentom približno tako izobrazbo kot pred bolonjsko reformo. Če so razdrobile in napihnile programe v upanju, da bodo dobile več denarja, potem so bolonjsko reformo delale v napačno smer. 

Poleg ministrske kariere vas poznamo tudi kot pisca Vizije 20 + 20, v kateri ste pisali o boljši prihodnosti Slovenije. Kako trdno še verjamete, sploh glede na interesne skupine, da je možno v Sloveniji uresničiti Vizijo 20 + 20? 

Vizija je še vedno popolnoma aktualna, cilji so pravi. Je pa res, da je težje Vizijo izpeljati. Sam iščem zavežništva predvsem pri najboljših. Zavezniki so, samo treba jih je poznati. 

Okosteneli vzorci, stare navade in razvade, ki jih zdaj dojemamo kot samoumevne, celo zaželene, Slovenijo dušijo. Novih mejnikov kot da se bojimo. Kdo nas je oropal optimizma in pričakovanja, ki je ta narod edinil ob osamosvojitvi? 

Mislim, da smo se tega oropali sami. Ne sicer vsi, ampak razmeroma velik del slovenske družbe je bil zainteresiran za »status quo«, ali pa je v senci »statusa quo« - tukaj mislim predvsem na nekatere »gospodarstvenike« - iskal predvsem velike osebne koristi. Tisti, ki si niso želeli sprememb, to je bil v glavnem javni sektor, so ostali zelo podobni kot v prejšnjem sistemu v smislu organiziranosti, odgovornosti, po tem, kakšne vzvode ima itd. V gospodarstvu pa so se ta čas stvari spremenile. 

Optimizma v Sloveniji boste vendarle našli kar nekaj. Ker je bil v teh dneh uveljavljen Zakon o uravnoteženju javnih financ, je padlo neko težko breme. To pomeni, da smo začeli postavljati državo na vzdržne finančne temelje, kar je odlična podlaga za optimizem in gospodarski zagon, ki se bo, upam, naselil tudi med mlade, javni sektor, med študente, ki končujejo študij in bi si želeli uresničiti svoje podjetniške ideje itd. 

Foto: Karlo Vratarič

Nedavno ste zapisali, da odkar ste minister, samocenzurirate vsaj 80% tvitov ali retvitov, in da to ni dober indikator. Če sem malo hudomošen, na nek način ste v tem smislu torej podobni povprečnemu slovenskemu novinarju. Kakšno je sicer vaše mnenje o slednjih in razvoju medijev pri nas v zadnjih letih? 

Kar pogosto se moram spomniti, da sem minister in da ne morem »pustiti«, da bi bilo kakšno moje osebno opažanje interpretirano kot da je to opažanje ministra, ki bo imelo posledice na izvajanje državne politike. Deloma je to posledica tega, da državljani in mediji niso navajeni odprtosti v politiki in dostopnih politikih; niso vajeni, da bi o delovnih razmišljanjih in idejah ministra sproti brali in mu kukali v glavo. Navajeni so, da minister komunicira na tiskovnih konferencah, ko je vsaka beseda dozorela, premišljena in postavljena tja, kjer mora biti. Zato potem določene stvari dobijo preveliko težo. In ker dobijo večjo težo, kot jim jo sicer sam pripisujem, si rečem, da takih interpretacij ne smem  spodbujati. 

Kar se tiče slovenskega novinarstva: želim si resnicoljubnih novinarjev. Resnico je težko najti, a zadostuje, da iz članka razberemo, da si je novinar prizadeval, da jo odkrije. Ne da si je prizadeval, kako bi napisal nekaj, kar sicer ni laž, je pa zavajajoče.

Spletni mediji pri tem podirajo tabuje in so verjetno velik potencial tudi v prihodnosti. 

Absolutno, medijska scena se popolnoma spreminja in demokratizira. Vstopni pogoji za to, da nekaj postane medij, se nižajo. To bo prinašalo vedno večjo pestrost, tudi konkurenco med ponudniki, kar je za potrošnika informacij samo dobro.