Ludvik Levačič, romski poglavar: Pogrešam čas, ko nas je gnala narava

Ludvik Levačič, poglavar romskega naselja Kamenci, skrbi, da v njihovem romskem naselju vladata red in urejenost. Z nami je obujal spomine na svojo mladost, izdal pa nam je tudi, kakšno prihodnost napoveduje Romom.

Biti poglavar …

Kot pravi Ludvik, ima vsako Romsko naselje svojega predstavnika. Ta funkcija izvira še iz Indije, od koder Romi tudi izvirajo. Ta predstavnik se je tam imenoval »poglavar«, danes tega naziva v večini romskih naselij ne uporabljajo več, Ludvik pa vseeno na tak način ohranja romsko tradicijo. Poglavar oziroma predstavnik romskega naselja si naziv pridobi s svojim delom: »Poglavar mora gledati za celotno naselje in ne le na svoj žep.« Kot pravi Ludvik, so njegove naloge te, da mora zaščititi svoje naselje, se izpostaviti, odgovarjati za naselje, poseči mora v konflikte, skrbeti pa mora tudi za samo urejenost naselja. Sam je dva mandata opravljal tudi vlogo romskega svetnika, to funkcijo pa je pred kratkim predal mlajši generaciji, ki je, kot pravi sam, bolj izobražena od njega.

Gnala jih je narava

Rodil se je decembra 1951, da pa ne spada prav med velike ljudi pa pripisuje rojstvu v hudi zimi:  »Kar pozimi posadiš, ne zraste prav veliko. Tako je bilo tudi z mano.« Spominja se, kako je z očetom in materjo potoval po celotni Jugoslaviji. V družini je bilo 12 otrok, Ludvik je bil med mlajšimi. Že kot sedemletni otrok se spominja, kako je očetu pomagal potiskati brus: »Popravljali smo predvsem dežnike, znali pa smo poprijeti za vsako delo.«

Danes večino svojega časa preživlja na prostem. »Zidovi me ubijajo. Do enajste zvečer me nič ne pritegne v hišo.« Pravi, da pogreša čase, ko so z družino hodili naokoli. »V tistih časih nismo imeli nobenega cilja pred sabo. Gnala nas je narava. Kurili smo po gozdovih, skuhali hrano … Hodili smo od hiše do hiše, jedli, kar smo dobili in ko smo imeli.«

»Romi smo takrat hodili v skupinah, družinah. Bili smo dve, tri ali štiri skupine, ki smo se sestajale. Enkrat na teden smo se dobili na dogovorjeni točki, nato pa šli vsak v svojo smer do naslednjega srečanja. Dobivali smo se na mestih, ki smo jim rekli: Pri rdečem mostu, Pri mrzli vodi, pri Treh hrastih, na Gredicah… Na teh mestih smo se dobili, nato pa se je zakuril ogenj. Tam smo pekli, igrali, plesali… to je bilo veselo!« Še zdaj, ko obuja spomine na te čase, je v njegovih očeh opazen poseben lesk. Pravi, da so bili to dobri časi. »Nikoli nismo vedeli, kaj bomo imeli za jesti. Hodili smo od  hiše do hiše in včasih kaj dobili. V slabem vremenu so nam gospodarji tudi odstopili prenočišče na skednju. Mnogokrat nam je tako gospodar prinesel tudi eno svojih kur za večerjo. Raje nam je eno dal, kot pa naslednji dan pogrešal dve.«

Ko se romsko potovanje konča …

V Črenšovcih so se nastanjali že leta 1913, takrat še na sedanji Gosposki ulici. Na Kamencih pa so od druge svetovne vojne. Kot se spominja Ludvik, so takrat še veliko potovali. Z ene družine so se s porokami in rojstvi širili, tako je raslo tudi naselje, število tukaj živečih Romov pa naraščalo.

»Naše potovanje kot tako se je končalo leta 1971. Tisto leto je bil kongres, na katerem so nas Cigane poimenovali za Rome. Ta kongres pa je Romom prinesel tudi obvezno šolanje,« kar Ludvik navaja tudi kot glavni razlog za ustalitev na enem mestu. Sicer pa sam pravi, da se nima za Roma: »Jaz sem Cigan. Cigan sem se rodil in kot Cigan bom tudi odšel.«

Razglednice iz zapora so mu omogočile šolanje

Sam v šolo ni hodil, vseeno pa si je pridobil osnovnošolsko izobrazbo. To je bilo v času, ki ga je preživel v zaporu, star je bil okoli 30 let. Obsojen je bil na leto dni zapora, odsedel pa je devet mesecev. V tem času je domačim pošiljal razglednice iz zapora, saj je, kot sam pravi, za prvo silo takrat pisati že znal. To je opazil tamkajšnji vzgojitelj, ki ga je vprašal, če bi želel narediti osnovno šolo. Vsak dan je tako Ludvik zapuščal zapor in hodil v šolo. Dosti stikov z ostalimi zaporniki ni imel, šolo je zaključil z odliko, obenem pa je takrat naredil tudi tečaj za viličarja.

Kakšna prihodnost se obeta Romom …

Ludvik pravi, da se bo prihodnost za različne skupine Romov, različno odvijala. Za Rome v Prekmurju napoveduje višji življenjski standard, prihodnost mlajših generacij Romov vidi v izobraževanju, spodbudno pa je po njegovem mnenju tudi to, da se vedno bolj znajo tudi obnašati v družbi.

Romska tradicija …

Kot sam pripoveduje, je njihova kultura pomembna, vendar pa daje prednost ohranjanju družine pred ohranjanju kulture. Vseeno pa ohranjajo marsikaj iz svoje tradicije. Iz roda v rod prenašajo svojo nošo, ko se rodi otrok, njihove zabave trajajo tri sli štiri dni, in to takrat ko se otrok rodi in tudi takrat, ko pride mlada mamica iz porodnišnice. Otroka zaščitijo pred slabim s tem, da mu okoli zapestja zavežejo rdeč trakec in spodnje perilo oblečejo obrnjeno na nepravo stran.

Romski muzej v Kamencih

Velik pomen pripisujejo barvam, poznajo štiri romske barve. Rdeča barva, po kateri so cigani najbolj prepoznavni, je najmočnejša barva. Pomeni cigansko kolo, ljubezen, obenem pa odganja uroke. Druga romska barva je modra, te barve je njihova zastava, pomeni pa »vedro nebo«. Zelena barva je barva narave, obenem pa simbolizira tudi počitek na poti. Četrta barva Romov pa je oranžna in je, kot pravi Ludvik, barva sonca in prijateljstva z Neromi.

Strah pred izumrtjem romskega jezika

Kar pogreša pri slovenskih Romih, je to, da so pozabili praznovati »Đurđevdan«. Kot pravi, je to izredno pozitiven praznik, za katerega obžaluje, da ga tu ne praznujejo več. Skrbi ga tudi, kaj se bo zgodilo z romskim jezikom. V Kamencih ga še ohranjajo: »Tu ga moraš znati. Tu doma se vsi pogovarjamo v romskem jeziku,« pravi Ludvik, za razliko od nekaterih drugih romskih naselij, kjer je predvsem mlade sram govoriti romsko.

Romi in Neromi

Sam ima z Neromi večinoma dobre izkušnje. Kot pravi, so okoliški prebivalci, predvsem sosedi, izredno prijazni do njih, saj jim pomagajo vedno, ko je potrebno. Kot dodaja Ludvik, pa so tudi v Kamencih vsi dobrodošli. Sprejemajo tako turiste, kot radovedne študente, ki preučujejo življenje Romov. Kamenci so bili prizorišče snemanja številnih filmov o Romih, za snemalno lokacijo pa jih je izbrala tudi Saša Lendero za videospot Mama, ljubim cigana Jana, v katerem so zaplesale plesalke iz Kamencev.

»Glasbo imamo v krvi«

Brez glasbe si Romi ne predstavljajo življenja: »Glasbo imamo v krvi. Ko se rodi fantek, se ve, da bo postal glasbenik, deklica pa je takoj že plesalka. Glasba je za Rome neko pomirjevalno sredstvo, razvedri nas.«

Kaj pa projekti, ki se odvijajo v Kamencih?

»Naselje s projekti dobi življenje,« pove Ludvik, ki na vsak projekt, ki ga skupno izberejo, gleda pozitivno, saj ne sprejemajo projektov, ki ne bi bili del njihovega življenja in zgodovine. V romskem naselju sta se do sedaj odvijali dve kiparski delavnici, katerih umetnine so postavljene na ogled v zeliščnem gaju, v kratkem pa se bo v Kamencih pričela izgradnja konjeniškega centra, ki bo v življenje Romov na obrobju Črenšovcev vrnila spomin na nekdanje romsko potovanje.

In kaj bi si v romskem naselju Kamenci še želeli …

Po besedah Ludvika, posebnih velikih želja nimajo, edina težava, ki jih pesti, je legalizacija črnih gradenj, zaradi katerih nekatere hiše v Kamencih ne dobijo dovoljenja za elektriko.

Več fotografij v spodnji galeriji ...