»Naši možgani so narejeni, da razmišljajo prehitro«

Kreativno razmišljanje skozi oči de Bonove "učenke".

Mag. Nastja Mulej je v Sloveniji »lastnica« ekskluzivne licence za treniranje tehnik bolj učinkovitega, konstruktivnega razmišljanja (Šest klobukov), bolj ustvarjalnega razmišljanja (Lateralno razmišljanje) in neposrednega poučevanja razmišljanja šolskih otrok (CoRT – Cognitive Research Trust) po dr. Edwardu de Bonu.

V zadnjem času skoraj vsak mesec obiščete Pomurje in svetujete pomurskim podjetnikom na področju kreativnosti. Kaj opažate pri svojem delu z njimi? So bolj ali manj kreativni od recimo ljubljanskih?

Nikakor ne. V pomursko regijo hodim od avgustovske konference o koristnosti kreativnosti (23. 8. 2011, MIKK, Murska Sobota) na pobudo projekta, ki ga je organizirala in ga vodi Regionalna razvojna agencija Mura. Oktobra, novembra in decembra sem za izbor prijavljenih desetih podjetij oz. njihovih predstavnikov imela prve delavnice za vzpostavljanje kreativnega okolja in namerno generiranje idej, za bolj učinkovito in ustvarjalno, sistematično in strukturirano, pozitivno in konstruktivno razmišljanje, od januarja dalje pa sem vsak mesec v njihovih podjetjih, kjer jim pomagam pri prenašanju naučenega na svojega sodelavce ter hkratnem treniranju tehnik za bolj fleksibilen um. 

Ne vidim nobene geografske razlike, ne glede na to, kje v Sloveniji stoji podjetje oz. dela človek. Tisti, ki želi spremembo, se bo potrudil, da bo zanjo nekaj naredil. To je precej podobno kot pri zdravem načinu življenja in spodbujanju gibanja ter pravilne, uravnotežene prehrane. Če čutite, da bi vašemu telesu koristilo, da spremenite način prehranjevanja in gibanja, greste do strokovnjaka, ki vam pri tem s poznavanjem strokovnih priporočil in lastnih izkušenj pomaga z tehnikami, nasveti, nadzorom, vi pa se trudite v to smer, odrekate nezdravemu in tudi malce potite. Čudežne tabletke ni, ne za hujšanje, ne za razmišljanje. Je samo volja, odločenost, motiviranost, disciplina, ki nam omogočajo spremembo na dolgi rok. Moji pomurski udeleženci to imajo – drugače se verjetno ne bi niti prijavili – in skupaj hodimo po poti te spremembe. 

Precej ljudi je prepričan, da je kreativnost prirojena. Se motijo?

Kreativnost je prirojena toliko, kot je prirojena sposobnost za tek. Eni so bolj, drugi manj sposobni, redko kdo bo dobil olimpijsko medaljo za šprint ali maraton, večina ljudi pa zna teči, in to vse bolje in bolje, če le trenira, pa četudi začne na stara leta. Po drugi strani pa lahko, da ste rojeni za zmagovalnega tekača, a če bodo od vas nenehno zahtevali, da sedite, bo vaša sposobnost za tek upadla.

Enako je z razmišljanjem. Sir Ken Robinson pravi, da se 98 % ljudi rodi kot divergentni geniji. Divergentno razmišljanje pomeni raznosmerno, odprto, v več točk usmerjeno razmišljanje, ki dopušča več različnih in hkrati pravilnih rešitev. Do 14. leta pa ima to sposobnost v sebi samo še 20 % otrok. (Sir Robinson to govori na podlagi britanskih raziskav, a verjetnost, da podobno ne velja za slovenske otroke, je majhna.) Ker je sistem pri večini krepil samo konvergentnega. Konvergentno razmišljanje je istosmerno, usmerjeno k eni rešitvi, stekajoče se v isto točko, značilno za merjenje inteligenčnih sposobnosti, kar merimo po testih z zaprtimi vprašanji: eno vprašanje, ena rešitev. Torej način kreativnega razmišljanja upade, ker ga nismo vadili.

Če pa uvidimo, da obstaja potreba po nerutinskem, fleksibilnem, kreativnem načinu razmišljanja, začnemo spoznavati tehnike in metode, ki nam pri tem pomagajo, ter počasi osvojimo tovrsten način razmišljanja, seveda postanemo vse boljši in boljši, posledično pa se tako odsevajo tudi rezultati našega razmišljanja, dela, sodelovanja.

V Sloveniji ste edina, ki ima licenco za treniranje tehnik bolj učinkovitega, konstruktivnega razmišljanja (Šest klobukov), bolj ustvarjalnega razmišljanja (Lateralno razmišljanje) in neposrednega poučevanja razmišljanja šolskih otrok (CoRT – Cognitive Research Trust) po dr. Edwardu de Bonu, svetovnem guruju na tem področju. Kako ste prišli do dr. de Bona in kako znanje iz področja vašega delovanja sicer uporabljate v vašem življenju?

S spodbujanjem kreativnosti se tudi formalno ukvarjam od leta 2000, ko sem se pridružila zdaj na žalost že pokojnemu Dragana Sakanu, lastniku in kreativnemu direktorju mreže oglaševalskih agencij, človeku idej, kreativnemu guruje Vzhodne Evrope, in mu kot vodja oddelka za nove ideje pomagala uresničevati projekte za navdihovanje kreativnosti na naše naročnike, sodelavce in za trg (z interdisciplinarnimi kreativnimi srečanju Ideas Campus, z revijo in založbo New Moment, z galerijo New Ideas, s kreativnim poletjem v Beogradu BeogrAD Festival…). Leta 2003 smo na Ideas Campus kot govornika povabili tudi dr. Edwarda de Bona, s katerim so se takoj ujeli in leta 2005 smo ga povabili ponovno ob izdaji mojega prevoda njegove knjige Šest klobukov razmišljanja. Takrat je predlagal, da bi postala 'njegova' trenerka, kar sem seveda z največjim veseljem sprejela. Leta 2006 sem pridobila licenco za 'klobuke' in za Lateralno razmišljanje, in takrat tudi prevedla še to njegovo knjigo. Potem pa sem začela – najprej vaditi na prijateljih, nato trenirati na očetovih podiplomskih študentih, ter nato pogumno zakorakala v podjetniško prakso.

Glede na to, da se moj oče kot dvojni doktor znanosti s področjem sistemskega (celovitega) razmišljanja in spodbujanjem inovativnosti v podjetjih ukvarja vse svoje življenje, mi je bila tovrstna problematika blizu od majhnega, v srednji šoli pa sem tudi služila del žepnine tako, da sem v času pred računalniki pretipkovala njegove tekste, ter tako kot kaže vsrkavala njegovo znanje in spoznanja. Danes mi ta širina zelo pomaga, tako za moje naročnike, time v organizacijah, ter tudi pri mojem življenju. Sem nagnjena k učinkovitosti, konstruktivnosti in pozitivnosti ter upam, da uspevam svojo fleksibilnost, fokusiranost in objektivnost prenašati tudi na svojo družino, prijatelje, znance in sodelavce.

Naši možgani so narejeni tako, da so nekreativni, da delujejo v skladu z vzorci, izkušnjami in rutino, sem med drugim prebral na vaši spletni strani. Verjetno je možganska kreativnost kolerika, sangvinika, flegmatika in melanholika precej različna. Je torej možganska nekreativnost pogojena in »določena« tudi z osebnostjo in značajskimi lastnostmi posameznika?

Zadeve, ki jih sama učim, nimajo nobene zveze ne z značajem, ne s temperamentom, niti ne s horoskopskimi znamenji ali krvno skupino, če se smem pošaliti. Kdor začuti potrebo, da bi razmišljal tudi kako drugače in se spomnil česa novega, kdor bi se rad izognil zmedi v svoji glavi, malce ustavil svoj jezik, ki prerad prehiteva možgane, bolje sodeloval s svojimi sodelavci in družinskimi člani, dobil občutek, da sam vodi svoje življenje… bo vse naredil v tej smeri. Vse ostalo je samo izgovor. In kdor hoče, najde pot, kdor pa noče, najde izgovor, pravijo.

Kaj sicer opažate pri vašem delu s posamezniki, ki v osnovi ne premorejo kreativnega značaja in s tem tudi razmišljanja?

Imam to srečo, da k meni pridejo samo ljudje, ki v sebi začutijo željo in potrebo po kreativnem razmišljanju. Tu in tam se seveda zgodi, da skupaj s celotnim timom pridejo tudi kakšni skeptiki. Zato imam pogosto uvod o tem, da nam kritično razmišljanje na podlagi lastne resnice ne zadostuje. Običajno tako samo uvidijo, da vedno obstaja še kakšna druga pot in da je lahko samo koristno razmišljati tudi o drugih možnostih poleg uveljavljene in o rešitvah ne o krivcih, na podlagi razmišljanja vseh, ne samo prepričanosti v lastni prav. 

Znamenita metoda šestih klobukov razmišljanja, ki jih je razvil dr. Edward de Bono, poudarja pomen razmisleka o vseh vidikih problemov, iskanju rešitev oz. izboljšanju določenih zadev. Menite, da ljudje preveč pogosto preveč direktno silimo v iskanje rešitev, reševanje problemov in v želji po izboljšanju pozabimo na celovitost?

Na žalost ja. Naši možgani so narejeni, da razmišljajo prehitro. Naš ustroj nas varuje tako, da razmišljamo instinktivno, torej na podlagi lastnih izkušenj in pridobljenih informacij. Čustva nam prehitevajo razmislek (potem pa nam je seveda žal in želimo popraviti izrečeno). Bojimo se poti v neznano in svoj prispevek vidimo v tem, da druge opozarjamo, naj ne poskušajo nečesa, kar ni še nihče preizkusil. Tovrstno kritično razmišljanje hitro preide v negativistično na vseh področjih. O novostih razmišljamo šele, ko nam voda teče v grlo in moramo samo še pogasiti požar. In tako prepogosto pozabimo razmišljati z vseh zornih kotov in pri tem pritegniti še druge možgane (izkušnje, informacije) poleg lastnih. Temu se lahko izognemo tako z očetovo metodo USOMID ali z de Bonovo metodo Šest klobukov razmišljanja.

Pri 'klobukih' gre za to, da svoje razmišljanje zavestno usmerjamo in šele, ko poznamo zadevo z vseh zornih kotov in pri tem upoštevamo tudi razmišljanje vseh sodelujočih, pridemo do skupnega zaključka, s katerim se vsi strinjajo, in je dovolj premišljen, da ne zahteva naknadnih popravkov, sprememb, prilagoditev.

Mnenja o tem, koliko odstotkov možganov aktivno uporabljamo za razmišljanje, še vedno niso čisto jasna. Koliko odstotkov jih po vašem mnenju koristno uporabljamo za koristno razmišljanje?

Ko je čas za kreativno razmišljanje, uporabljajmo vse svoje zmožnosti in sposobnosti, ki so nam na razpolago. Rutinske zadeve dajmo narediti rutinsko, v skladu z dogovorom in navodili, da nam ostane dovolj časa za razmišljanje o drugih možnostih. Najhuje je, ko rutinske zadeve ljudje delajo kreativno, kreativne pa rutinsko…

Predlog dr. Ichaka Adizesa za boj proti krizi je lep primer tega, kako lahko vsi kreativno razmišljamo, ko je čas za kreativno razmišljanje. Namesto odpuščanja, ki deluje neučinkovito tako za podjetje (v strahu nihče zares ne dela, ker se vsi pogovarjajo in ogovarjajo) kot za družbo (ki mora s socialnimi transferji reševati socialne stiske) in posameznike (ki izgubijo samozavest, samozaupanje, samospoštovanje) predlaga, da vsi v podjetju skrajšajo delovni čas, preostali čas pa porabijo za razmišljanje o novih načinih dela, o novih izdelkih in storitvah, o novih trgih in odjemalcih – o zadevah, o katerih niso razmišljali, ko je podjetju šlo tako dobro, da so morali samo servisirati svoje stranke.

Koliko balasta po nepotrebnem navlečemo v možgane, kje so vzroki za to, da se nam vsiljuje in kako ta balast zreducirati?

Tako, kot vam ne znam povedati odstotka, koliko možganov aktivno uporabljamo (in ta Einsteinova trditev o 10 %-ni uporabi možganov je baje izmišljena), tako vam ne znam povedati odstotka, koliko imamo v možganih nepotrebnega balasta. Dr. Dušan Rutar je na Simpoziju za učitelje v osnovni šoli aprila letos povedal, da bi morali odstraniti 90 % šolske snovi. Ne NA 90 %, ampak ZA 90 %. Dr. Edward de Bono je enkrat povedal, da otroci porabijo 24 % časa za učenje matematike, ki je v življenju potrebujejo 3 %. Toliko vem o deležih. 

Prepričana pa sem, da so naše osnovne šole narejene na principu, da vsakega naučijo vsega po malem vsaj minimalno, namesto da bi odkrile tisto, v čemer je nekdo dober in mu pomagale razviti se na tem področju, za ostala pa sodelovati z drugimi. Časi multidisciplinarnosti v slogu Leonarda da Vincija so mimo. Baje je Einstein dejal, da je vsakdo talentiran za nekaj, a kdor misli, da je riba talentirana za plezanje po drevesih, bo imel ribo za neumno do konca svojih dni. Naše šole, po mojih izkušnjah zunanjega opazovalca, pa želijo, da bi vsakdo imel osnovni nivo znanja iz čisto vsakega področja. Tako se zgodi, da mora fantek, ki mu gre matematika odlično od rok, pri pouku matematike – ker takoj reši vse naloge – risati. Kar mu seveda odvrne tako matematiko kot risanje in celo šolo.

K temu dodajmo še razmišljanje, ki je prevladujoče v družbi: zadevo je potrebno analizirati, kritizirati in argumentirati, kar lahko naredimo samo iz lastnega zornega kota, ki ga imamo za zveličavnega, in si pri tem pomagati z etiketiranjem in kategoriziranjem, kar nas potem privede do množice besed za prazen nič, do razmišljanja nazaj namesto naprej, do prepričanja 'jaz imam prav, ti narobe', ki svet deli, namesto da bi ga povezoval. Vsi smo soodvisni, nihče ni neodvisen in nihče ne želi biti odvisen. In prej kot bosta šola in družba to spoznala, prej bo šla naša krivulja spet navzgor.

Je prihodnost razvoja človeških možganov po vašem mnenju povezana tudi z vpeljavo kreativnih tehnik razmišljanja v izobraževalne procese že od vrtcev naprej?

Zagotovo bi tudi to lahko pomagalo k ustvarjanju bolj fleksibilne in bolj tolerantne družbe. Mimogrede, ravno tolerantnost je osnova za kreativnost. Kot je napisal dr. Richard Florida v Vzponu ustvarjalnega razreda, je tolerantno okolje tisto, ki ga poselijo talenti, njim pa sledi tehnologija. Pa vrtci tu niso kritična točka, vsaj slovenski vrtci v veliki večini primerov ne. Za razliko od njih pa v šolah vsaj malce kreativnih tehnik ne bi škodilo. Borim se, da bi dobili vsaj uro na teden za Krožek za razmišljanje, že leto in pol pa imamo tudi v proceduri program za izbirni učni predmet Razmišljanje.

Tu ne gre za ustvarjalno delavnico, čeprav tudi te ne škodijo, seveda ne, saj ustvarjanje nečesa novega izpod dela lastnih rok otroku pomaga pri prožnosti (ustvariti iz materialov, ki so na razpolago) in pri samozavesti (ker je  nekaj ustvaril sam, ne kupil s denarjem staršev). Tudi ne gre za umetniški tečaj, saj gre pri umetnosti za izražanje samega sebe, čeprav seveda tudi to lahko samo koristi. Pri šoli za razmišljanje tudi ne gre za debatni krožek – te si predstavljajo kot argumentirano predstavljanje lastnih stališč. Pri nas gre za ravno nasprotno – odpiranje novih zaznav, novih možnosti, novih konceptov, novih zornih kotov, kjer so tisti, ki razmišljajo drugače od mene, celo dobrodošli. Če bi takšni otroci kasneje kot odrasli delali v medijih, politiki in javni upravi, bi nam to lahko samo koristilo, kajne?