Tadej Ružič - pravnik, ki mu gre dobro od rok tudi gradbeništvo

V današnji rubriki Fokus predstavljamo predsednika uprave SGP Pomgrad Tadeja Ružiča, ki je celo svojo poklicno pot pri največjem pomurskem gradbincu.

Do pred treh let je Tadej Ružič z družino živel v Gornjih Petrovcih, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo, nato pa ga je pot vodila v Gimnazijo Murska Sobota. Nato je v Ljubljani diplomiral na Pravni fakulteti in oddelal vojaško dolžnost. Po vojski se je zaposlil na SGP Pomgradu kot pravnik pripravnik, štiri leta je bil vodja pravne službe, oktobra 2002 pa je po zamenjavi vodstva sprejel funkcijo direktorja, kasneje pa funkcijo predsednika uprave.

Tričlanska uprava in vodstvene strukture iz mariborskega in celjskega gradbenega bazena

Globalna kriza je prizadela vso gospodarstvo, še zlasti pa gradbeno panogo. Eni redkih v Sloveniji, o katerih ne slišimo vsak dan, da so v finančnih težavah, pa je SGP Pomgrad, ki se je pred dvema letoma odločil, da bo družbo vodila tričlanska uprava, kar je pomenilo veliko razbremenitev dotedaj direktorja Ružiča, na drugi strani pa oplemenitenje vodstvene strukture v Pomgradu.

"Delo si lažje razdelimo, vsak se lahko dalj časa posveti svojemu področju, razdelimo pa si tudi pristojnosti in odgovornosti. Začelo se je tu. Mi smo posegli v te dveletne in dokaj močne kadrovske prenove, prepeljali smo kar nekaj vodstvenih kadrov iz območja bivšega mariborskega gradbenega bazena in pa tudi celjskega, seveda nam je to omogočila tudi dokaj enostavnejša cestna povezava, saj se ljudje dnevno vozijo sem. V to so nas prisilile tudi razmere, ker več ali večino lahko več prihodkov ustvarimo izven naše regije. Mi pač imamo sedež tu, prihodke pa večinoma ustvarjamo izven regije. Po drugi strani pa smo mi na nek relativno mehek način poskušali zmanjšati število zaposlenih, mi nekih odpuščanj zaradi poslovnih razlogov nismo imeli, smo pa lahko kljub temu za več 7-8 % zmanjšali število zaposlenih v tistih najhujših časih," pravi Ružič.

Da je temu tako je zaslužna že v preteklih obdobjih dokaj konzervativna poslovna politika, da so se spuščali v relativno malo lastnih investicij, predvsem  tistih, za katere bi iskali kupce iskali na trgu, izkoristili pa so tudi danost, da so v njihovih najboljših časih gradili avtocesto, ki je šla malo dane mimo njihovega dvorišča. To jim je dalo neko osnovo, da se niso preveč zadolžili in čeprav nekaterih nepremičnin niso uspeli spraviti v promet, jih to ni finančno strlo, kot je veliko večino njihovih konkurentov.

"Poleg tega pa Pomgrad se je olastninilo že leta 1998 in naši lastniki ne glede na to, da izplačujemo dividende, ne uporabljajo družbe za to, da bi financirali lastninjenje, kot se je dogajalo pri marsikaterem drugem konkurentu," doda Ružič.

Bilanca uspeha ni več najvažnejša

S prihodom kriznih časov pa je bilo potrebno nekoliko prilagoditi poslovne prijeme, ki se da danes več niso spremenili.

"Bistveno več časa se posvečamo zagotavljanju tekoče likvidnosti in z iskanjem denarnih tokov, kot pa z samo bilanco uspeha. Se pravi to, da dobiš plačano tisto, kar narediš, ni več samo po sebi umevno," pove Ružič in doda, da se morajo veliko več posvečati tudi izterjavam, pa tudi  previdnosti,  s kom delamo, čeprav so še vedno tu deloma omejeni, ker je dosti javnih naročil in če se pri nekem državnem ali drugem javnem financiranju zalomi, na to nimajo nekega posebnega vpliva, se pa tudi to dogaja. "Za nas je posel končan, ko je plačan in predan, ne  pa takrat ko objekt stoji, čemur se mogoče prej v boljših časih ni posvečalo toliko pozornosti, kot pa zdaj," pravi prvi mož Pomgrada.

V največjem pomurskem gradbenem podjetju svojim vodstvenim kadrom pri vodenju sodelavcev puščajo relativna svoboda na eni strani, po drugi strani pa so posebej zdaj v kriznih časih, relativno ostro določeni intervali, meje, znotraj katerih se določene odločitve lahko gibljejo.

"Mi tukaj delujemo kot uprava in smo tudi v razmerju do naših drugih direktorjev postavili dokaj ostre meje, ker pač je potrebno upravo za določene usmeritve vprašati, ker  se nam zdi to v tem času potrebno. To pomeni tudi glede zaposlovanja vodstvenih kadrov. Enostavno se nam zdi to potrebno, ker uprava družbe ima v sistemu Pomgrada celosten pregled nad celim dogajanjem celotne skupine. Naši posamezni vodstveni pa se morajo navsezadnje ukvarjati z dokaj specifičnimi področji znotraj skupine," pravi Ružič. Pomgrad sestavlja že deset družb, ki jih štejejo v to konsolidirano skupino, so pa kot partnerji udeleženi še v kar nekaj družbah.

Ne pričakuje od podrejenih, da bi se ga bali

Standardno vprašanje, ki ga zastavimo vsem v rubriki Fokus, je tudi, kakšne lastnosti mora imeti dober manager?

"Veste, jaz ne maram tistih menedžerjev, ki se jih ljudje bojijo. To mi enostavno gre na živce. Pač v neki hierarhični vertikalni strukturi, ki je v vsakem podjetju, je potrebno spoštovanje neke avtoritete in določene funkcije, ne glede na ime in priimek. Če je nekdo na neki funkciji, je potrebno to avtoriteto priznavati in spoštovati. Nikakor pa se ne pričakuje od podrejenih, da bi se nadrejenega bali, pa zdaj to govorim o vseh segmentih. Meni je najbolj všeč, če se lahko s komerkoli pogovorim, če mi upa karkoli direktno in konkretno povedati, sem pripravljen ljudem tudi prisluhniti. Kar pa se tiče relacij od mene navzdol, imajo ljudje relativno znotraj nekih okvirov dokaj proste roke, a še vedno menim, da družbo kot tako v tej hierarhično vertikalni organiziranosti strašno demokratično ni možno voditi, ampak vsak odloča znotraj svojih okvirov, ki so mu s pogodbo in drugače podeljene," odgovarja predsednik uprave Pomgrada.

Marsikdo se ne zaveda razlike med gospodarstvom in negospodarstvom

Menedžerski poklic je zaradi raznih dogodkov dobil negativen prizvok, še zlasti v gradbeništvu, kjer je doseglo status in oznako totalne nepriljubljenosti.

"Vsak misli, da se spozna na gradbeništvo, kjer se pa povsem zanemarja ta inženirska, strokovna prvina posla. V tem kontekstu bi si želel, da v tem procesu, ki bo sigurno trajal več let, spet gospodarstvenik dobi tisto vlogo, ki mu pripada. To pomeni, gospodarstvo smo tisti, ki skrbimo, da tisto, kar razdelimo, najprej moramo dobiti. Se pravi posel moramo najprej dobiti, v tem se razlikujemo od negospodarstva. Tam če pač proračun funkcionira, je prihodek zagotovljen, je potrebno ga samo na pameten in na pravilen način razdeliti. Pri nas pa ga lahko delimo šele takrat, ko ga uspemo ustvariti. In v tem je bistvena razlika, kar pa se marsikdo ne zaveda. Ni toliko problem, da posel najprej moraš dobiti, da lahko preživiš tisto, za kar imaš izdatke," meni Ružič.

Ne jemjejo vsakega dela za vsako ceno, kot to še vedno počnejo konkurenti

S padcem vodilnih gradbenih podjetij v Sloveniji dobiva SGP Pomgrad vse večjo pozornost in ugled, že zdavnaj so prerasli meje Pomurja in glavnino prihodkov ustvarjajo drugod po Sloveniji.

"Pomgrad je imel neke osnove, mi pa smo v tem času uspeli, zaradi ne slabe finančne kondicije, še vedno uspeli pridobiti garancije za neke posle, uspeli smo pridobiti kar nekaj večjih poslov, se pravi zdaj največje gradbišče dveh fakultet v Ljubljani, čistilno kanalizacijo v Škofji Loki, v Beltincih, Center za ravnanje z  odpadki v Puconcih. To so tisti hrbtenični projekti, ki nam za v bodoče pomagajo, da se bomo lažje pogajali, da ne jemljemo vsakega dela za vsako ceno, kar se na žalost dogaja pri konkurentih in so cene še vedno izjemno nizke. Vsi živimo na robu nekega preživetja," ugotavlja Ružič.

Glede avtoritativnega vodenja Ružič meni, da mora biti v smislu spoštovanja odnosa nadrejeni in podrejeni, sam pa ne mara da ga tisti, ki je za nekaj zadolžen, prihaja spraševat, kaj naj napravi. "Nimam absolutno ničesar proti temu, da pride in pravi, to in to mislim, da bi naredil, četudi se jaz ali pa moji kolegi iz uprave, s tem ne strinjamo. Se pravi, od njega se pričakuje, da za problem prinese tudi svoje videnje rešitve, tudi če kasneje potem ni sprejeto. Navsezadnje ljudje so za to plačani, da se odločajo. Ali sem trdi ali mehki menedžer, bi morali odločati drugi. To je zelo subjektivna ocena, odvisno v kakšni situaciji se kdo znajde. V nekih stvareh vztrajam do konca, glede tega sem relativno načelen," trdi Ružič.

Od 700 zaposlenih pozna vsaj 150 ljudi po imenu in priimku

In kje raje dela, v pisarni ali na terenu? "Predvidevam, da me ljudje poznajo, po tem, da dostikrat grem na teren. Tako marsikoga ogovorim, tudi če ga le na videz poznam. Mi imamo okoli 700 zaposlenih ljudi, upam si trditi, da jih 150-200 poznam po imenu in priimku, kar pomeni tudi, da je  do človeka potrebno pristopiti ljudsko, se pravi tudi če ga srečaš na ulici, ga je potrebno pozdraviti, ogovoriti … Drugače sem pa tudi veliko na terenu, marsikdaj ko se peljem mimo, tudi obiščem kakšno gradbišče … Pisarniško delo zahteva svoj čas, zdaj če bi meril v odstotkih, ga je sigurno več kot polovico, ampak mene vedno vleče ven iz pisarne, če je le možno."

Kaj pa je zanj najpomembnejša prvina posla? "To, da tisto, kar podpišeš in se obvežeš, tudi izpolniš. Po eni strani, da narediš to, kar naročnik pričakuje, s strani naročnika pa, da plača."

PRIPOROČAMO:

VSI FOKUSI NA POMUREC.COM