Duhovnica Vladimira - namestnica vojaškega vikarja, vpeta v tisoče zgod in nezgod

Mag. Violeta Vladimira Mesarič Jazbinšek oziroma duhovnica Vladimira, kot se sama najraje poimenuje, je evangeličanska duhovnica in namestnica Vojaškega vikarja. Njena pestra življenjska pot se je leta 1972 začela v Gornji Radgoni, sedaj pa prebiva v Mariboru. Vera je del njenega življenja in brez nje si svoj obstoj težko predstavlja.

Duhovnica Vladimira je po končani osnovni šoli v Gornji Radgoni nadaljevala šolanje na SCTPU Naravoslovno–matematični gimnaziji v Murski Soboti, kjer je maturirala leta 1991. Nato se je vpisala na študij teologije na Teološki fakulteti Matija Vlačić Ilirik v Zagrebu in diplomirala leta 1997. Ob delu je nadaljevala še s podiplomskim magistrskim študijem in leta 2002 tudi magistrirala iz teologije, prav tako na fakulteti v Zagrebu. Bila je pridna študentka in izkoristila prav vsak trenutek ter se tako ob teologiji posvetila tudi študiju cerkvene glasbe, in sicer na Inštitutu za cerkveno glasbo Albe Vidaković v Zagrebu. Njena pot izobraževanja pa še ni zaključena, saj se trenutno posveča pisanju doktorske disertacije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

"Vera je del mojega življenja"

Ko je bila otrok, je Vladimiro že zanimalo vse, kar je bilo povezano z delom z ljudmi in za ljudi, hkrati jo je navduševalo tudi delo z živalmi in skrb za njih. Odkar se zaveda, da obstaja, pa je del njenega življenja predstavljala tudi vera, medtem ko je želja za študij teologije pričela zoreti kasneje, zato je marsikoga tudi presenetila. "Verjamem, da je moja odločitev študirati teologijo za marsikoga bila veliko presenečenje, najbrž tudi za moje najbližje. Še danes se jim zelo hvaležna, da so me kljub morebitnim pomislekom in strahu (za študij na Hrvaškem sem se namreč odločila v času najhujše vojne vihre) vseskozi podpirali in mi stali ob strani ves čas mojega študija," komentira duhovnica.

Brez vere si Vladimira težko predstavlja življenje, zanjo je kot zrak, in pravi: "Biti veren pomeni v prvi vrsti gledati "na svojega bližnjega z očmi ljubezni". To ni enostavno, je pa izjemno navdihujoče in hkrati možno in uresničljivo." Svojo vero tako vsak dan udejanja v praksi, kjer je vpeta v tisoče "zgod in nezgod" ljudi, s katerimi živi, dela in se srečuje.

Specifično delo z vojaki

Duhovnica Vladimira je, tako kot tudi ostali vojaški duhovniki, med drugim odgovorna za stalno zagotavljanje duhovne oskrbe pripadnikom Slovenske vojske (v nadaljevanju SV), ne glede na njihovo vero ali svetovni nazor, če to želijo, naj bo to doma ali na tujem, v miru in vojni, ter skrbi za njihove družinske člane. Na voljo je za pogovor in nasvet ter svetuje poveljujočim glede verskih, religijskih in moralnih vprašanj. Ob tem delu se srečuje tudi z vsemi mogočimi izzivi, saj se vojaki zaradi svojega specifičnega poslanstva še morda pogosteje srečujejo z vprašanji smisla in nesmisla, dobrega in hudega, življenja in smrti, biti in ne biti. "Vera ni neko slepo zagotovilo, da človek v življenju ne bo naletel na nobeno težavo ali oviro.  Vera je tista moč, ki ti pomaga, da se lahko dvigneš, tudi ko se ti zdi, da si že padel globoko brezno. Ne pozabimo, da je v Svetem pismu kot primer globoke vere opisan prav vojak tj. stotnik," razlaga Vladimira.

Evangeličansko in katoliško cerkev več stvari povezuje kot ločuje

Če duhovnica Vladimira ocenjuje odnos med katoliško in evangeličansko cerkvijo ter se ob tem osredotoča na institucionalni ekumenizem, pravi, da gre danes bolj kot kaj drugega, za vljuden odnos med cerkvami. Praktični ekumenizem, ekumenizem od spodaj, ekumenizem med cerkvenim občestvom, pa je živel in živi še danes, čeprav je veliko odvisno tudi od lokalnega duhovnika ali župnika. Ekumenizem je proces, zdi se, da počasen, z občasnimi obstoji, a vendar vseskozi prisoten. Seveda pa bo na tem področju treba še veliko narediti. "Sama se štejem za tiste, ki ekumenizem živimo in ne samo o njem debatiramo. Verjamem pa, da nas veliko več povezuje, kot ločuje. Konec koncev nam je skupna vera v Boga, v Kristusa, imamo en krst in eno Sveto pismo!" meni Vladimira.   

V Cerkvi je kvaliteta pomembnejša od kvantitete

Ob vprašanju, ali se število vernikov povečuje ali zmanjšuje, nam duhovnica Vladimira poda zanimiv odgovor. Statistični podatki so zanjo namreč le gola statistika, saj biti član neke cerkve ali verske institucije ne pomeni nujno biti resnično veren: "Sama si želim in upam, da je večina pripadnikov verskih skupnosti in cerkva tudi praktičnih vernikov, ki svojo vero živijo in udejanjajo. Cerkev je skupnost verujočih, kjer je kvaliteta vere pomembnejša od kvantitete."

"Božjega žegna in zdrave pameti"

Biti človeku človek in pri zaupati v Dobro, v Boga je Vladimirino vodilo. V 15. letih evangeličanskega službovanja se je nabralo precej neprecenljivih izkušenj in, kot pravi Vladimira, med njimi so tudi take, ob katerih se od srca nasmeji, in take, ki jo vedno znova spomnijo, da je treba živeti vsak dan s hvaležnostjo in sproti, odgovorno in z ljubeznijo do bližnjega, ker ne vemo ne ure ne dneva …

In prosti čas? Po njenem mnenju pomeni danes veliko bogastvo: "Toda, kdor nima časa zase, ga ne more imeti niti za ljudi, še manj za Boga. Ta trditev me uči, da si danes znam bolje organizirati tako svoje delo kot svoj prosti čas. Sem srečno poročena, hkrati pa blagoslovljena mama leto in pol starega sinka. Seveda ni vse v moji moči, a tisto kar je, poskušam in se trudim sproti vzeti v svoje roke."

Za prihodnost ima duhovnica Vladimira skromne želje: "Božjega žegna in zdrave pameti, srčnih in človeka-ljubečih ljudi, zdravja in pozitivne naravnanosti."

PRIPOROČAMO:

 VSI PROFILI NA POMUREC.COM