Aki Rahimovski: »Da postaneš legenda, moraš ostati otrok v srcu«

Parni Valjak polni koncertne dvorane že 37 let. Kaj jih daje energijo, da po vseh teh letih še vedno z enako vnemo nastopajo na odru, in kje se skriva recept za glasbeno ekstazo vseh generacij, smo pred koncertom na Poletnem pomurskem festivalu povprašali pevca legendarne zasedbe, Akija Rahimovskega.

Skoraj štirideset let ste že na glasbeni sceni. Kaj vas drži, da ste še vedno tu?

Imamo najboljšo publiko na svetu. Lahko rečemo, da nas poslušajo štiri generacije. Naša generacija, nekoliko mlajša, srednja in najmlajša generacija, ki se je pojavila po pavzi, ki smo jo imeli pred tremi leti … Takrat smo dobili popolnoma novo generacijo publike, ki pozna vse pesmi iz časa, ko še sploh niso bili rojeni. To je za nas velik impulz, signal in razlog, da gremo naprej. Lahko rečem, da dokler smo zdravi in dokler Hus dela dobre komade, bo Valjak tu.

Se spomnite svojega prvega nastopa kot skupina Parni Valjak?

Beograd. To je bila neka kitarijada, kjer je nastopalo več bendov. Mi smo bili takrat najavljeni kot skupina 220. Jaz sem prišel v Zagreb, ker so me povabili kot pevca v skupino 220. Po treh mesecih se je skupina razšla, ostala sva Hus in jaz in tako sva formirala Parni Valjak. Naš prvi uradni nastop smo tako imeli v Beogradu v Hali Sportova. 1975. To je bilo pred okoli štiri do pet tisoč ljudmi, kolikor jih je takrat šlo v dvorano. Igrali smo ob drugih bendih, kot so Pop mašina, Yu grupa in drugi.

Vsi vas poznamo kot legende. Kaj vam pomeni biti legenda?

Legende ustvarja publika in delo, ki ga delate. To pomeni, da moramo ohranjati neko kontinuiteto kvalitete, od koncertov, do pesmi, predstave, ki jo dajemo ljudem in pesmi, ki jih dajemo ljudem. Nihče si ni predstavljal, da bo to naša zgodba tako dolgo trajala. Začeli smo kot mulci, stari 19, 20 let… in danes po 37 letih, se še vedno počutimo kot mulci. To je najpomembnejše, da ostaneš otrok po srcu, saj ko to izgubiš, si starec. In hvala bogu še vedno nas druži ta otroškost, ta domišljija, to igranje in kreativnost. Danes smo prišli do te točke, da pesmi ne izdamo, dokler se vsi člani benda ne strinjamo, da je to to. Danes ne želimo imeti hita, ne, ampak pesem, ta ostane. Hiti se obdržijo mogoče tri mesece, mogoče leto dni, pesem pa ostane. To je najpomembnejše v poslu in pa seveda to, da se komad lahko dotakne vsakogar brez razlike v letih. Na naših koncertih lahko vidite mulce stare 16 let, in našo generacijo, vsi isto reagirajo in nihče nikogar ne sprašuje, kaj počne na našem koncertu. To je lepota našega posla, lepota teh naših pesmi, ki niso ujete v nek čas in enako dobro zvenijo tako leta 78 kot danes.

Po vaših neštetih koncertih še kaj povadite pred koncertom, ali so postali nastopi že rutina in uživanje na odru?

Ne. Sedaj samo uživamo. Kot otroci se veselimo vsakega koncerta in vsak koncert izvajamo tako, da je to osnova za naš povratek v določen kraj. Bit vsakega našega koncerta je, da ljudje vidijo, da uživamo v tem, kar delamo. Te dobre vibracije se prenašajo tudi na publiko, da po prvi pesmi ne obstaja več Valjak in publika, ampak smo vsi skupaj en velik Valjak, ki šteje  5, 10, 15, 20 tisoč ljudi. To je prekrasno, skoraj ne rabimo več peti, ampak le dirigirati (smeh).

Se je publika kaj spremenila v vsem tem času?

Ne. Edino dobili smo novo mlado generacijo, publiko, ki je prepoznala to, da naše pesmi nimajo časovne omejitve, so brezčasne pesmi, ki so pustile sled. Ta mladež, ki v času izida mnogih naših komadov še ni bila rojena, je vzela pesmi za svoje in se prepoznala v njihovih zgodbah. In mislim, da je sedaj čas, da lahko v teh letih na odru uživamo v plodovih svojega dela.

Katera pesem najbolj vžge pri publiki?

Vedno obstaja stadardni repertoar, ki ga moremo odpeti, kjerkoli smo. Težko je karkoli izpostaviti. V nekih krajih je mogoče ena pesem bolj popularna kakor drugje. Gre za velik opus pesmi, publika nekatere pesmi le posluša, pri nekaterih pa sodeluje.

Se vem je na koncertih pripetila kakšna posebej zanimiva stvar, ki ste jo ohranili v spominu?

Zdaj na zadnji turneji smo imeli koncert v Stožicah. Pričeli smo izvajati en komad, a sem zamudil in nisem pričel pravočasno peti. Zaustavili smo se in ponovili 1, 2, 3 znova. Moj dobri prijatelj, pevec Šank Rocka po koncertu pride do mene, nam čestita na dobrem koncertu in reče: Dobro ste izvežbali tisto napako. Mislil je, da je bila namerna. Ko sem mu povedal, da sem se res zmotil, kar ni verjel. Je kar veliko anekdot, ta je taka sveža. Tudi mi smo le ljudje in ko se zmotiš, publika to enostavno sprejme za svoje.

Se nastopi in publika v različnih državah bivše Jugoslavije razlikujejo?

Ni dobre ali slabe publike, samo dober ali slab izvajalec. Naj bo publika v Sloveniji, Hrvaški, Bosni, kjer koli, publika isto reagira na naše delo.

Na katero stvar v svoji karieri ste najbolj ponosni?

Težko je reči, to je veliki opus, 16 albumov, 350, 400 pesmi. So posebne, kot na primer Gdje je ljubav, in nekatere sveže iz novega albuma Nakon svih godina. Težko je karkoli izpostaviti, vsaka pesem nosi neko svoje čustvo, svoj občutek. Ni pa pesmi, ki mi ne bi bila pri srcu.

So bili nastopi v bivši Jugoslaviji bolje plačani?

To so bili drugi časi. Rocknroll je bil še kako močan. To neko obdobje od polovice 60-ih, vse od Indeksa preko Korni grupe… nato so se pojavili Bijelo Dugme in mi, za tem še Katarina Velika. Ta en opus glasbe do 90., 91., v Sloveniji tudi z Buldožeri, Lačnim Francom, iz Prekmurja Martinom Krpanom z Vladom Kreslinom. To obdobje je bilo zelo plodno, kar se tiče pesmi in koncertov …

... in bolje plačano?

Ne bi jaz rekel tako. Mislim, da nam je bilo v tem času najbolj pomembno, da igramo, da  se pokažemo publiki, osvajamo publiko, širimo tržišče. Turneje so znale trajati po 50 do 60 dni, v tem času smo imeli po 45 koncertov, kot bi rekli od Triglava do Vardara. To so drugi časi, ki jih je težko primerjati z današnjimi. V vsakem primeru je bila finančna plat vedno pomembna predvsem zaradi dela v prihodnje, da si zagotavljamo dobro produkcijo… Valjak se je vedno trudil, da imamo dobro sliko in dober zvok. Kot bi rekli, praznik za ušesa in oči. Ta denarna situacija je bila pomembna v tem segmentu, da lahko delaš z visokim nivojem, da nisi cenen.

Bi nam hoteli izdati, kakšen je bil vaš najvišji honorar in za kakšno priložnost je bilo to?

Kaj pomeni najvišji honorar? Zaslužiš po delu (smeh). Mi imamo srečo, da Valjak danes dela po celem ozemlju bivše Jugoslavije, tako da delamo mogoče nekaj manj, ampak delamo nekoliko večje koncerte. Tradicija je bila, da v Sloveniji igramo v manjših mestih, a ta tradicija je do sedaj tudi pomenila, da v to manjše mesto pride vsa okolica. Kjerkoli smo igrali, se je vedno našlo tri, štiri, pet tudi deset tisoč ljudi. Polana in Murska Sobota že imata neko tradicijo, tako se vedno nabere veliko ljudi. Na žalost je teh manjših zadev vedno manj, a smo mi na srečo dovolj velik bend, da lahko nastopimo v večjih prostorih,tudi  arenah, stadionih.

Govoriti o honorarih je nehvaležno, ni to, da bi karkoli skrival, saj so honorarji več ali manj znani. Nekoč se je koncert plačal fiksno, dandanes pa mi delamo na odstotek. Odvisni smo od tega, koliko kart se proda, koliko znašajo stroški … , a vedno nekaj ostane (smeh).

Pripravljate kakšno novo pesem ali album?

Da. Smo v fazi priprave novega albuma, prihodnje leto pripravljamo veliko presenečenje, a za zdaj še ne bom izdal vsega. Delamo na novem albumu, mislim, da bi moral biti pripravljen do novega leta, tako da izide v prihodnjem letu, nato pa bi se odpravili na neko promocijsko turnejo.

Obstajajo še kakšni novi izzivi ali želje, ki bi jih radi uresničili?

Tega je veliko. Ideje obstajajo, mi pa želimo čim več uresničiti, tako zase kot za publiko. Glasba je velik izziv. Pripravljamo že nekaj, a za zdaj naj ostane skrivnost.

Aki Rahimovski. Kaj bi bil, če bi še enkrat izbiral?

Pevec. Če bi se še enkrat rodil, bi verjetno izbral enako. Res je lepo, ko imate radi svoje delo in uživate v njem in to tudi delite s publiko.

Imate kakšno sporočilo za naše bralce in za svojo publiko?

Enostavno poslal bi jim velik pozdrav in jih pozval, naj bodo z nami in poslušajo naše pesmi. Naj še naprej verjamejo v nas, kot mi v njih.

Intervju: Simona Roudi

Foto: Matej Kranjec