"Občutki so tisočkrat boljši od najveličastnejšega orgazma"

Intervju z bivšim narkomanom, ki je v svojem skoraj šest let trajajočem narkomanskem življenju doživel marsikaj. Od neprestanih stanj zadetosti, ki jih primerja z veličastnim orgazmom, do kriz, ki so nočna mora vsakega narkomana.

Slika je simbolična

Obudiva za začetek tvoje trenutne občutke. Si se jih naučil obvladati do te mere, da lahko o svoji preteklosti govoriš povsem razsodno in z »distance«?

Seveda lahko. "Čist" sem že kakšni dve leti, s komune sem prišel pred približno štirimi meseci, tako da ni problem. Vsakemu, ki me vpraša karkoli v zvezi s tem, brez problemov odgovorim. Naj ljudje slišijo.

Ko sva se dogovarjala za kraj današnjega pogovora, si omenil, da ti pogovor v parku ne bi »dišal«. Meniš, da bi ti kraj, na katerega imaš neprijetne spomine, na drugi strani močno zadišal v želji po ponovni omami?

To je res. Parka se izogibam že kar nekaj časa, ker imam od tam slabe spomine. Ni samo park tisti kraj, kjer se nočem zadrževati, ampak recimo tudi Zdravstveni dom, saj imam tudi od tam slabe spomine. Obstajajo tudi lokali, od koder imam slabe spomine, tako da se teh krajev poizkušam izogibati.

Kaj pa, če slučajno naletiš na ljudi, s katerimi si preživel del tvoje narkomanske poti, se v tebi vzbudi želja po ponovni omami?

Te ljudi pozdravim, se z njimi tudi kaj pogovorim, vprašajo me, kako sem, itd. Z veseljem jim povem mojo zgodbo, ampak je problem v tem, da ljudje tega ne razumejo. Ko sem določene od njih srečal, so mi drogo še ponudili, ampak moraš biti dovolj močen kot osebnost in rečeš ne. Ni težko, samo se moraš navaditi.

Bi temu lahko rekla navada ali gre za psihološko stabilnost?

Da dosežeš to notranjo moč, se moraš nekaj časa utrjevati. V komuni sem to dal skozi, ne gre za navado, ampak ko začneš živeti življenje brez droge, zjutraj normalno vstaneš in ko tvoj dan poteka kot dnevi ostalih ljudi, ti pride v navado. Niti več ne pomisliš, da bi poizkusil drogo.

Vsaka pot v odvisnost ima svoj vzvod. Kdaj si po tvojem mnenju naredil prvi korak k poti v odvisnost od drog?

Drogirati sem se začel v 8. razredu osnovne šole, takrat sem bil star 14 let. Začelo se je z marihuano. Doma smo imeli družinske probleme in pri 15. letih sem storil »usoden« korak. V mojem kraju se je droga precej »razpasla«, marihuana ni bila več zanimiva in iz čiste radovednosti smo z nekaj znanci hoteli več. Snifali smo heroin.

Kdo ti ga je ponudil?

Bili smo v določeni gostilni in oseba, ki je ne bi imenoval, je prišla do nas ter rekla, da ima eno super stvar. Bili smo takoj za in tako se je začelo - najprej nad nos. Spoznali smo, da so to fenomenalni občutki. Šlo je v bistvu za naključje.

Kako so potem naprej potekali tvoji dnevi, se je vse skupaj stopnjevalo?

Sprva se ni stopnjevalo. Heroin smo snifali večinoma za vikende, ravno zadosti, da smo se počutili lepo. Ampak po kakšne pol leta zgolj za vikend ni bilo več dovolj in ti vikendi so se začeli že v ponedeljek. Do prve krize. Takrat pravzaprav sploh nisem vedel, kaj je kriza. Vse me je bolelo in takrat sem moral iti po heroin.

Vrniva se na tem mestu za trenutek nazaj k »obdobju« marihuane. Kako dolgo je trajalo in o kakšnem številu pokajenih džointov lahko govoriva?

Z marihuano smo začeli v 8. razredu, kakšen džoint na dan ali pa recimo tri na teden. Potem pa se je začelo, posadili smo si sadike, gojili marihuano, itd. Takrat smo v šoli v bistvu skoraj vsak odmor šli na džoint. Začel sem tudi »dilati« in tako se je stopnjevalo. Mogoče bi mi danes marihuana bila čisto dovolj, če ne bi poizkusil heroina. Nikoli ni tako, da ti marihuana ne bi zadostovala, ampak iščeš nekaj več, nekaj novega. Zato potem tudi zabredeš v heroin.

Si v kajenju marihuane sploh še užival, se sprostil, pozabil na skrbi, ali si jih nezavedno potlačil in so na dan prihajale kasneje?

Marihuano sem kadil že iz navade. Še preden sem šel v šolo, sem moral pokaditi džoint. Navadil sem se na tak način življenja.

Si se takrat zavedal, da si stopil na pot, ki bo vodila v krut in brezobziren vsakdan narkomanskega življenja?

Ne, sploh ne. Med drugim tudi zato, ker je marihuano takrat kadilo več kot polovica mojih sošolcev. In sem si mislil, če oni kadijo, pa v šoli opravljajo vse obveznosti in izdelajo razred, zakaj še jaz ne bi.

Kaj te je »vzpodbudilo«, da si se odločil spremeniti stanje zavesti in šel pokadit džoint?

Nekega posebnega razloga za to ni bilo. V bistvu iz dolgčasa. Takrat problemov v družini še ni bilo, tako da to ni bil razlog.

Kakšna je bila vloga družbe, v kateri si se kadil marihuano? Je vplivala nate?

Da, menim, da je imela zelo velik vpliv. Če nisi kadil marihuane, nisi mogel priti v določeno družbo. Ta družba je imela takrat v mojem kraju določen »status«. Otroci smo jih spoštovali, v tem smislu, da so pomembni, ker kadijo marihuano. In če si želel priti zraven, se čutiti pomembnega še ti, si moral kaditi marihuano. Če si hotel kaditi, si moral plačati. In če si jim plačal, so te začeli jemati bolj resno. To sicer nisi bili pravi prijatelji, ampak je šlo za to, da si bil v njihovi družbi, če si izpolnjeval tem kriterijem, ki so veljali znotraj te družbe.

Si zaupal temu krogu ljudi?

Zelo, v začetku, ko sem bil v njihovi družbi, sem se počutil kot v nebesih. Mislil sem, da sem nekaj več, ker sem v tej družbi in se me drugi bojijo. To se potem stopnjuje in ugotoviš, da te kličejo, ko rabijo denar.

Heroin je drag, zato so verjetno v krogu ljudi, kjer je bil prisoten, veljala drugačna, še bolj »stroga« pravila. Kakšna so ta pravila?

V tem krogu ljudi pa ni pravil. Ostaneš sam. Daš denar, dobiš drogo, se »furaš«. To je to. Ostaneš brez prijateljev.

Se ti je v obdobju začetka snifanja heroina zdelo, da je vse skupaj zgolj igra nedolžnega eksperimentiranja, ki jo imaš povsem v svojih rokah in jo obvladuješ?

Seveda. Tistih nekaj mesecev, ko smo snifali samo za vikend, sem bil prepričan, da stvar obvladujem. Mislil sem, da si nikoli ne bom vbrizgaval droge, ampak pride ta trenutek. V začetku na to ne pomisliš.

Kdaj si spoznal, da igra postaja nevarna?

Po pol leta vbrizgavanja heroina. Ko sem se zjutraj zbudil, mi je nekaj manjkalo, začele so me boleti kosti, dajala me je mrzlica, vročina, itd. Takrat spoznaš, da brez heroina ne moreš. Ko doživiš prvo resno krizo, vidiš, da je igra nevarna.

Kaj si potem storil, na koga si se obrnil?

Na nikogar sem nisem obrnil, ker nisem imel prijateljev, razen teh iz kroga narkomanov, ki prijatelji v pravem pomenu besede niso bili. Tudi s starši nisem bil v stiku. Sam sem bil v stanovanju in moja edina misel je bila, da si moram priskrbeti drogo. Nisem več spraševal, kaj kupujem, samo da sem se v redu počutil. Ko sem dilerja, ki mi je prodal drogo, vprašal, kaj se z mano dogaja, mi je rekel, da je to kriza. Ko sem ga vprašal, kaj naj storim, mi je rekel, naj si vzamem drogo, da sem bom boljše počutil. Tako sem delal iz dneva v dan.

Kje si dobival denar in kakšne so bile cene heroina na pomurskem trgu?

Pred dvema letoma je gram heroina stal približno 50 evrov. To je zadostovalo za dve osebi, če si snifal nad nos. Če si si pa heroin vbrizgaval, je zadostoval za kakšen dan ali dva. To je zadostovalo, da sem se »pozdravil«. V povprečju narkoman za dnevno dozo rabi okrog 20 evrov, ampak tega si ne morejo vsi privoščiti in denar sem si pridobival z izkoriščanjem na tak ali drugačen način. Narkomani so največji manipulanti na svetu.

Si se trudil svoj zunanji videz skrivati pod senco »normalnosti«?

Zunanjost se spremeni, shujšaš, postaneš zapuščen, itd. Narkomanom ne pravijo zaman, da so kot navaden drek. Vseeno sem poskušal svoj zunanji videz obdržati v stanju »normalnosti«, čeprav se je seveda videlo, kaj je z mano. Bil sem bled, suh in zmeden. Ampak poizkušaš.

Pa si se zavedal, da te ljudje gledajo drugače? Si dal kaj na ta družbeni vidik lastne pojavnosti?

Da, zavedal sem se, ampak mi je po domače povedano »dol viselo«. Ko sem šel po cesti, nisem premišljeval o tem, kaj si drugi mislijo, ampak o tem, kje bom dobil kakšen evro.

Kje ste si najpogosteje vbrizgavali heroin?

V Murski Soboti recimo ni nobenega tako posebnega kraja, kjer bi se zadevali. Ni recimo kakšnih zapuščenih hiš, kot v Ljubljani, pa tudi policisti so bili vsepovsod. Edino stara Tobačna je bila včasih popularna, zdaj pa več ne vem. Tako smo se večinoma zadevali v privatnih stanovanjih.

Taki dnevi so se ponavljali v neskončnost. Kako dolgo je trajalo obdobje heroina?

Okrog šest let. Kakšno leto in pol nad nos, potem pa z vbrizgavanjem z iglo. To je bilo res intenzivno.

Si poizkusil samo heroin?

Seveda ne. Poskusil sem praktično vse, kar sem lahko dobil. Kokain, ekstazi, metadon, substitol, itd.

Je na prekmurskem narkomanskem trgu lahko priti do vseh teh drog?

Da, takrat se je ravno vse skupaj razpaslo. Kolikor slišim sedaj več ni v tako velikem obsegu, ampak še vedno je. Nekaj dilerjev so policisti ujeli, tako da se verjetno malo tudi skrivajo. Takrat si dobil drogo kadarkoli. To ni bil nikoli problem.

Neprestana zadetost, monotoni dnevi, neurejeno življenje. Se tega nisi naveličal? Se ti droga ni zagnusila?

Dostikrat, ampak problem je v tem, da se je ne moreš naveličati. Zagnusi se ti že, ampak jo rabiš kot kruh. Pridejo dnevi, ko se razjočeš in si misliš, kam se prišel. Obljubiš si, da je današnji dan zadnji z drogo. Ampak to se ponavlja v neskončnost.

Se pravi, si večkrat premišljeval o stanju, v katerega si zabredel?

Velikokrat. Večkrat sem se celo »spucal«, bil nekaj dni brez droge, ampak to ni nič. Nisem zdržal brez droge. Brez komune je to praktično nemogoče.

So bile psihične razsežnosti navezanosti na drogo velikokrat močnejše od fizičnih potreb, ki si jih z vbrizgom potešil?

Bolj kot psihično, si navezan fizično. Ko si v krizi, te vse boli. Psihično potrebo recimo vzbuja kokain, heroin pa fizično.

Lahko opišeš kakšno izmed takih izkušenj? Kaj se pravzaprav dogaja s telesom in možgani?

Kateregakoli narkomana boš vprašal, ti bo povedal, da se teh občutkov ne da opisati. Prideš v stanje ekstaze, ki ti ga težko opišem. To je nekaj nepozabnega. Če si predstavljaš svoj najboljši orgazem, ki si ga doživel in ga pomnožiš krat tisoč, ne boš dobil tistega, kar dobiš z vbrizgom heroina.

Kriza pa je nekaj drugega. Ponavadi traja štiri dni, začne se s slabim počutjem, mrzlico, vročino, nespečnostjo, bruhanjem žolča. Tudi če si kadilec, ti cigareti ne dišijo, ne moreš jest, pit, itd. Kriza in zadetost sta nepopisna. Ampak je kriza seveda veliko hujša od stanja zadetosti.

2. del intervjuja, v katerem je intervjuvanec, ki želi ostati anonimen, spregovoril o svoji poti iz droge, si boste na našem portalu lahko prebrali prihajajočo sredo.