https://www.minicom.si/
https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/
http://ris-dr.si/go/563/1063/CENTER_ZA_DRUZINE_MURSKA_SOBOTA

INTERVJU

"Počutil sem se kot tele, vsi so praznovali, jaz pa sem bil na cesti"

22.09.2010 ob 22:07  

Objavljamo 2. del intervjuja z bivšim narkomanom, v katerem je spregovoril o trnovi poti iz droge, življenju v komuni in družbenim normam, ki veljajo za "ozdravljene".

1. del intervjuja si lahko preberete TUKAJ

Kako dolgo recimo traja stanje zadetosti oz. ti »orgazmični« občutki, kot jih opisuješ v primeru heroina?

Če si vbrizgaš dozo prvič, lahko to traja kar cel dan, recimo da okrog osem ur. Najlepše je, ko ti začne počasi popuščati. Sicer pa ko si že zelo »navlečen« droge in rabiš drogo samo zato, da se »pozdraviš«, ti traja samo tistih kur*evih deset minut, da tako grdo rečem. Ko si vbrizgaš, je nekaj trenutkov lepo, potem pa te popusti, učinkuje le toliko, da si spet »normalen«, torej da nimaš krize.

Kaj pa potem?

Če si že nekaj časa »navlečen« (si daljše obdobje na heroinu), za nekaj časa pride kriza in si moraš ponovno vbrizgat heroin. In to se ponavlja v nedogled.

Praviš, da se večina dni ponavlja. Kaj ste počeli v tej obupni monotonosti, ki vas je zajedala iz dneva v dan?

Največ smo bili pri meni v stanovanju. To je bilo nekakšno leglo narkomanov takrat. Bil sem sam v stanovanju. Nič pametnega nismo počeli. Priskrbeli smo si drogo, se zadeli in »bedirali«, gledali televizijo, igrali Playstation …

O čem ste se pogovarjali?

Ne pogovarjaš se o ničemer, ker si preveč zadet. Edino če imaš zraven sebe žensko, postaneš zelo čustven. Sprožijo se endrofini za veselje in uživaš, ker ti čustva preplavijo telo. Enostavno ne moreš lagat, poveš vse.

Slika je simbolična

Kako pravzaprav deluje zavest v stanju, ko si na eni strani prepričan, da je igra zadetosti zgolj posledica zavestne odločitve, da se podaš v to stanje, na drugi strani pa imaš občutek, da te je droga vendarle premagala?

Ne vem, kako bi ti to opisal. Če si v krizi, bi najraje umrl. Takrat ti sama zavest pravi, pojdi, priskrbi si drogo, da se boš boljše počutil. Po drugi strani ti pravi, pojdi in se pozdravi. A tista zavest, ki ti pravi, da se boš z vnovičnim vnosom droge počutil boljše, je toliko močnejša, da se ji ne moreš upreti. Velikokrat premišljuješ o tem, da bi se šel pozdravit, ampak težko je. Droga je močnejša od zavesti. Ni za verjeti, ampak temu je tako. Veliko je močnejša.

Kakšen odnos si imel sprva do zunanjega sveta, okolja, družbenih norm in pravil, ki veljajo v našem »normalnem« vsakdanu?

Nobenega odnosa nisem imel do tega. Bilo je še v redu, dokler sta mi stroške plačevala starša, potem pa se je zalomilo. Prodal sem dobesedno vse, kar sem imel v stanovanju. Na koncu sta mi ostala le kavč in radio. Malo mi je bilo mar, kaj se v svetu dogaja. Drugega nisem vedel kot to, kje dobiti drogo, kako lagati in manipulirati z ljudmi. Tako da ti je vseeno za vse okrog tebe.

Je bil prodan kaos v stanovanju signalna točka začetka konca droge v tvojem življenju?

Ah kje. V tem zapuščenem stanovanju sem potem še nekaj časa živel. In ga potem prodal. Potem sem šel na cesto. Eno leto sem spal na železniški postaji. To je bil znak, da moram v življenju nekaj spremeniti.

Po letu dni brezdomstva me je »streznilo«.

Kje si se potikal v tem letu dni brezdomstva?

Na cesti. Kdaj pa kdaj sem spal tudi v blokih na stopnicah. Največ pa, kot rečeno, na železniški postaji na stranišču, ker je bil tam topel radiator. Sicer pa je moj dan potekal tako, da sem se zjutraj zbudil, in če sem imel denar, sem si šel po vino. Če sem imel še več denarja, sem si šel po heroin.

Si se v tem času večinoma zadrževal sam?

Imel sem punco, ki mi je res stala ob strani, družil pa sem se tudi še z enim brezdomcem, ki je na cesti že več kot pet let. To sta v bistvu bili edini osebi, s katerima sem se družil.

Si se počutil poklicanega za »izbranca«, ki mora prečesati to pot, da bo prišel do uvida treznosti in narkomanskega posta?

V bistvu je to bil en zanimiv dogodek. Zbudil sem se na starega leta dan in nisem vedel, kam bom šel praznovat novo leto. Bil sem tako pijan, da sem noč zaradi nekega izgreda moral preživeti na policijski postaji. Ob polnoči so me policisti spustili ven toliko, da sem si v njihovi družbi ogledal ognjemet in so mi rekli, da lahko grem. Potem sem šel v enega izmed blokov, se tam ulegel na hodnik in zaspal. Na novega leta dan sem vstal in si rekel, če je meni to potrebno. Potem sem šel do očeta in mu rekel, da grem v Ormož, potem pa naprej v komuno. Tako da je bilo novo leto tista prelomnica, ko sem se resnično zamislil. Počutil sem se kot eno »tele«, vsi so praznovali, jaz pa sem bil na cesti. Ko so me preplavila ta žalostna čustva, sem se zavedel, da moram iti na zdravljenje.

Kako se je nadaljevala ta pot zdravljenja?

Po treh tednih v Ormožu je prišel 21. v mesecu. To je pomenilo, da sem dobil socialno podporo. Na zaprtem oddelku sem na lastno odgovornost podpisal izjavo, da se počutim v redu in da sem »čist«. Ampak temu seveda ni bilo tako. Ko sem prišel iz Ormoža, sem si ponovno šel po drogo in ponovno tri tedne preživel na cesti – na istem stranišču na železniški postaji. Po teh treh tednih sem ponovno šel do očeta in rekel, da je zdaj res zadosti in da naj me odpelje nekam na zdravljenje. Komaj sem ga uspel prepričati in potem sem šel ponovno v Ormož. Tokrat sem tam zdržal dva meseca, nakar sem šel v pripravljalni center za komuno v Ljubljano. Potem sem bil tri mesece v tem pripravljalnem centru, nakar sem šel v komuno.

V Italijo?

Da, najprej sem šel v Rim v pripravljalno komuno. Nato sem Don Pierionota prosil, če me lahko premestijo v Slovenijo, da bi mi bilo bližje domu in da bi me tudi starši lahko prišli obiskat. To željo mi je izpolnil in šel sem v Divačo za enajst mesecev, zatem pa še v Novo Gorico.

Kaj si pričakoval od zdravljenja?

Na začetku nič, ker sem mislil, da je vse to spet neka igra. V smislu, da bom šel tja, da izkoristim starše in da me bodo potem ponovno vzeli k sebi. Ampak ko si v komuni, čez čas ugotoviš, da to pomaga. Komuno sem vzel za svoj drug dom.

Te ja na začetku v komuni kdaj zamikalo, da bi ponovno poskusil drogo?

Da, v tistem prvem mesecu kar nekajkrat, ampak ko vidiš, kako so eni tam po tri leta in jim je uspelo, si misliš, da se ne splača več vrniti v brezobzirno življenje droge.

Kako pravzaprav poteka življenje v komuni?

Ni terapevtov, ni zdravnikov, to je center, kot ena kmetija. Delaš osem ur na dan, na voljo imaš osem cigaret na dan. Televizijo lahko gledaš samo dvakrat tedensko, radio pa poslušaš enkrat tedensko. Težko je, zjutraj vstaneš ob pol sedmih, greš delat in med delom se ne smeš usesti. V komuni je bilo do šest narkomanov, zraven njih pa še en koordinator, nekdanji narkoman, ki se je uspel ozdraviti. Na jedilniku je tisto, kar se je pridelalo na kmetiji v komuni. Čisto preprosto življenje.

Pa duhovna plat življenja?

V komuni je precej poudarka na meditaciji. Ko so večji prazniki, je na sporedu celodnevna meditacija. Si tiho in samo meditiraš. Je pa vsak torek polurna meditacija.

Kako dolgo je trajalo tvoje zdravljenje v komuni?

Vsega skupaj 16 mesecev. Po tem času sem imel »verifico«. To je po italijansko preizkušnja. Imel sem en teden premora, da sem lahko šel domov. Po tem enem tednu se lahko vrneš v komuno, če oceniš, da rabiš še nekaj časa. Ampak jaz te potrebe nisem čutil, počutil sem se dovolj močnega, da ostanem doma.

Te je zunanja, »normalna« družba, sprejela v luči »očiščenega« ali si imel z resocializacijo težave?

Bolj tako. Težko si je ponovno najti takoj prijatelje. Iz komune sem prišel pred štirimi meseci, tako da to gre postopoma. Ampak tisti, ki so ti bili blizu, te sprejmejo zelo dobro in ne morejo verjeti, da si to res ti.

Izkusil si obe plati družbenih norm. Normalno in deviantno. Reciva, da si se iz normalne preko deviantne povrnil nazaj v normalno, tako kot ga družba tudi priznava za sprejemljivega. Se zdaj počutiš sprejetega?

Se počutim sprejetega, toda včasih mi je še vedno nekoliko nelagodno, ko grem po Murski Soboti in srečam ljudi, ki so me leta in leta srečevali zadetega. Še vedno slišim škodoželjne govorice, da se drogiram, ampak če si v sebi dovolj močan in imaš stik s samim seboj, te to ne prizadene.

Kako utrjuješ svojo notranjo stabilnost?

Našel sem si res nekaj zelo dobrih prijateljev, ki mi stojijo ob strani. Gremo se skupaj zabavat, itd. Saj ne pravim, da sem pa jaz zdaj postal nek angel in se ne grem zabavat ter kaj popit, ampak ne sme ti priti v navado. Moraš imeti mejo.

Zdaj si jo torej našel?

Da, seveda.

Imaš občutek, da je možno preseči družbeno stigmo narkomana, ki se želi po obdobju komune ponovno vključiti v družbo?

Je možno, ampak se moreš stalno dokazovati samemu sebi, s tem pa posredno seveda tudi družbi. Kdaj pa kdaj se priključim tudi kakšni skupini za samopomoč, kjer jim dajem nasvete. Ampak nikogar ne pregovarjam, naj po vsej sili gre v komuno.

Za konec strniva tvoje življenjske cilje. Verjetno si jih sedaj postavil na novo …

Res je, ampak v prvi vrsti imam sedaj namen končati šolanje, potem pa še ne vem. Ne postavljam si tudi nekih velikih ciljev. Najboljše je živeti dan za dnem. Prva prioriteta trenutno pa je vsekakor šola.

Kaj sporočaš vsem, ki so bodisi zapadli bodisi so v tej nevarnosti, da zapadejo v brezobziren tok življenja, ki ga usodno narekuje droga?

Kakšnega posebnega nasveta nimam, saj imajo vsi narkomani hkrati tako iste, a na drugi strani zelo različne zgodbe. Tudi če bi dal nasvet kakšnemu narkomanu, ki bo mogoče to prebral, si bo en dan mislil, da imam prav, drug dan pa si bo mislil, da naj mu ne solim pameti zdaj ko sem prišel iz komune. Ampak če bo kdo res vzel zares, mu dam z veseljem nasvet. Vem, da je težko. Tudi če te zapusti dekle, ni tako težko kot če te zapusti droga, ko si v krizi. Ampak naj poizkusijo in se ne dajo kar tako.

    Fotogalerija

    Komentarji

    1. rok89
      22.09.2010 ob 23:47 rok89

      kakorkoli, malo si je tudi sam kriv, ampak vsaka čast za voljo in pogum ka se je izvleko. V ton je lejko za zgled. Verjetno je resan težavna pot iz toga sranja.

      0 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.