»Strici iz ozadja obstajajo samo zato, ker verjamemo vanje«

Objavljamo odgovore na vprašanja, ki smo jih nameravali zastaviti Dejanu Steinbuchu, publicistu in ustanovitelju Gibanja odgovornih na včerajšnjem javnem posvetu "Kakšno Pomurje in kakšno Slovenijo si želimo?". G. Steinbuch se zaradi bolezni javnega posveta žal ni mogel udeležiti. 

Kaj smatrate kot največjo izgubo za Slovenijo v zadnjih dvajsetih letih in kaj kot največjo pridobitev? 

Vsekakor je največja pridobitev naša država Slovenija. Včasih se obnašamo, kot da ni naša, kot da smo jo dobili na posodo. Zaradi tega se do nje obnašamo kot svinja z mehom. A dejstvo je, da državo imamo, da smo jo dobili zaradi srečnega spleta zgodovinskih okoliščin, morda celo naključij. Danes je Slovenija del evropske družine narodov. Smo člani Evropske unije, zveze NATO, OECD in številnih drugih mednarodnih organizacij. Z našo suverenostjo ni nič narobe. Zavzven smo država z vsemi atributi, ki pritičejo državi. Veljamo za stabilno in demokratično državo, v kateri ne prihaja do hujših anomalij.

Toda to je le forma, celofan. Tisto, kar imamo navznoter, sami s sabo in sami med sabo, je nekaj drugega. V zadnjih dvajsetih letih smo imeli obdobje hitre rasti, predvsem gospodarske in finančne, vednar se nismo ukvarjali z vsebino, z materialno substanco naše države in družbe. Zanemarili smo šolski sistem, ki je po Gabrovi reformi prenehal vzgajati, češ da je to predmoderno. Šola naj izobražuje, družina vzgaja. Kar seveda ni res. Po razpadu tradicionalne družine je vprašanje vzgoje prepogosto prepuščeno ulici. Zato bodo cele generacije odrasle brez temeljnih moralnih norm, ki so same po sebi intrinzične in jih mora šolski sistem dobesedo vkalupiti v glavo slehernemu otroku. Generacija Y, če sem lahko malce preroški, bo prva generacija, ki bo popolnoma brez vrednostnega in moralnega kompasa, izgubljena in prepuščena svojim virtualnim fantazmam. 

Kaj pa je po vašem mnenju največja zamujena priložnost Slovenije v obdobju tranzicije? 

Angleži bi dejali, da sta nas na kolena spravila »timing« in »bad judgement«, slaba presoja in nesposobnost ali pokvarjenost politične elite, ki je napačno ocenila soslednje dogodkov. Po letu 2000, ko je bilo članstvo v EU samo vprašanje časa, je ta establishment v strahu pred izgubo svojih monopolov in v paniki pred prihodom konkurenčnega tujega kapitala skoval besedno zvezo »nacionalni interes«. Danes je to psovka, čeprav označuje nekaj, kar je – in to je ironija usode par excellence – prav zdaj usodnega pomena za razvoj Slovenije v naslednjih desetletjih. Toda elita, ki nam je uničila državo, je z »nacionalnim interesom« v desetih letih pokurila več kot deset milijard evrov.

Nekaj so tudi pokradli, vendar je večina denarja izpuhtela zaradi slabega upravljanja. Namesto da bi denar investirali v razvoj, nove tehnologije, turizem, ekološko kmetijstvo, okolju prijazno energetiko, smo zmetali milijarde v nepremičnine in infrastrukturo (zadnji primer je TEŠ6), branili pivovarsko industrijo pred tujci, dokapitalizirali domače bančne luknje, kreditirali lokalne kriminalce in tiho podpirali vse tisto, kar nas je pripeljalo do trenutnega stanja. Znašli smo se v jami, ki smo jo vsa ta leta sami pomagali kopati. Ko si bomo to priznali, bo to prvi korak do okrevanja. 

V eni izmed svojih zadnjih kolumn ste zapisali takole: »Medtem ko v Bruslju govorijo o novi federaciji, Slovenci odpravljamo posledice tiste prejšnje, balkanske, v kateri je bil nemško-francoski vlak znanstvena fantastika, naša realnost pa parna lokomotiva Balkan-Ekspres, na kateri se še danes drenjajo upokojenci in sindikalisti.« Če smo malo pikantni – bi lahko rekli, da bo balkan express iz Slovenije odpeljal, ko bodo »strici iz ozadja« šli iz scene in ko bo ekspresni vlak prevzela Generacija Y? 

Kdo so strici iz ozadja? Zakaj so, če verjamemo vanje? Naj vas moj metafizičen odgovor ne zbega: strici iz ozadja obstajajo samo zato, ker verjamemo vanje. Mi vsi – vi, jaz, mediji, politiki, ekonomisti, pravniki itd... verjamemo vanje! Zakaj? Mi lahko odgovorite na to?

Tisto, v kar verjamem in za kar mislim, da bi morala postati mantra vseh ustvarjalcev javnega mnenja, je sledeče: nobenih zgodb več o posameznikih, ki simbolizirajo naše »strice«, nobenih fotografij, komentarjev, intervjujev... ničesar. Popolnoma bi jih bilo treba ignororati, kot da ne obstajajo. Kajti to jih bo najbolj prizadelo, nenazadnje tudi uničilo, saj so to v resnici zgolj zlovoljni starci, ki potrebujejo pozornost. V trenutku, ko je ne bodo več deležni, bodo začeli izginjati, umirati.

Jasno pa je, da ignoranca ne more biti samo v besedah oziroma nedejanjih. Bom z anekdoto zaključil tole vprašanje o »stricih«. Nedavno sva debatirala z direktorjem relativno pomembnega slovenskega podjetja. O Zemljariču, če sem zelo neposreden.

Te je kdaj povabil na kavo, me je vprašal.

Enkrat me je pa res, sem priznal.

Pa si šel, ga je zanimalo.

Nimam kaj hoditi k njemu na kavo, sem mu odgovoril.

Vidiš, je rekel, jaz mislim natanko tako. Dokler bomo k njemu hodili na kavo, bomo tam, kjer smo. 

Ste ustanovitelj Gibanja odgovornih. V memorandumu ste zapisali, da je v Sloveniji nastal vtis popolne vdanosti v usodo ali celo brezbrižnosti. Kako si predstavljate vlogo civilne družbe v Sloveniji, ki ji vlada družbena kriza? 

Civilna družba se je sama razpustila v začetku devetdesetih let. Danes jo potrebujemo bolj kot kdajkoli prej; namreč takšno civilno družbo, ki bo ogledalo politiki in tistim, ki so odgovorni za vodenje države. Rabimo kritično, a odgovorno in nadpolitično civilno družbo, ne potrebujemo pa parastrankarskih akademij, zvez in društev, katerih namen je legitimiziranje političnih strank.

Najbolj sem zgrožen nad zlorabo instituta civilne družbe, ko gre za sindikate. Njihovo obnašanje v zadnjem letu in pol – najprej so minirali prvi poskus reform Pahorjeve vlade in danes grozijo, da bodo isto naredili Janševi vladi – pomeni samo dvoje: ali je sindikatom popolnoma vseeno za prihodnost Slovenije in mislijo samo na svoje interese, ali pa delajo to načrtno. V vsakem primeru morajo sindikati delovati demokratično, transparentno, v korist svojih članov, a hkrati ostati razumni in razumeti tudi svoj del odgovornosti v stanju krize. 

V Gibanju odgovornih pravite, da sta se pomanjkanje odgovornosti in slabo vodenje v vseh teh letih izkazala kot ključna problema slovenske družbe in države. Vemo, da je odgovornost tesno povezana z moralo posameznika. Je problem dela slovenske elite, ki vodi državo iz ospredja, predvsem pa iz ozadja, v ključni meri ravno popoln moralni kolaps? 

Pozabili ste na negativno selekcijo, ki je slovenski fenomen. Tiste, ki mislijo s svojo glavo, je treba porezati, zatreti, uničiti. To ni problem samo enega dela družbe ali politike, to je v bistvu imanentno vsem skupaj, kajti izhajajo iz istega gnezda – iz nekdanje partije. Njihova mentaliteta ne dopušča alternative, še vedno imajo v glavi matrico, ki jo je brutalno direktno razložil Stane Dolanec v govoru v Splitu konec sedemdesetih let, citiram po spominu: Tovariši, mi smo v tej državi na oblasti. Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug. To se pa ne bo nikoli zgodilo.

Berite Dnevnik Staneta Kavčiča, vam bo vse jasno. V zadnjih štiridesetih letih smo naredili dolgo pot, vmes nam je celo dobro kazalo, prišli smo do države, toda kaj ko se spet vračamo na začetek. Nek nepristranski tuj opazovalec bi dejal: očitno vam ni uspelo, ker niste dovolj verjeli vase, v svoj projekt.

Rešitev vidim v generacijski spremembi, v upokojitvi gerontokracije, ki je na oblasti že skoraj sedemdesetih let. Kako lahko nek Stanovnik pridiga o moji in vaši prihodnosti, nam naroča, kdo je pravi in kdo nepravi predsednik?! To je noro, to je popolnoma iracionalno! Ampak obenem je resnično. Zato verjamem samo še v biološko lustracijo – v demokratizacijo po naravni poti. In potem pride na vrsto Generacija X, če bo od države sploh še kaj ostalo. Na Generacijo Y raje ne bi računal, ker je že danes povsem odtujena od realnosti tega sveta.