Roman Vodeb: »Slovenska nacija je v BURNOUT-u«

Sicer dvojni magister (kinezioloških znanosti in sociologije kulture) je že pred leti s freudov(sk)o psihoanalizo podal nekatere precej nove interpretacije psihologije dela. V svojih pogledih (poleg psihologije dela je obširno obdelal tudi področje športa, kjer je znana njegova tako imenovana teza, da »Gol ni gol«), prihaja v številna nasprotja s svojimi kolegi psihoanalitiki, psihologi, ki mu očitajo zastarel in enostranski pogled na psihološke procese človeške psihe.

V svojem  izčrpnem strokovnem predavanju  je prejšnji teden v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti osvetlil psihoanalitičen freudov(sk)i  pogled na stres in izgorelost na delovnem mestu. Predvsem je razložil izgorevanje človeka na delovnem mestu skozi freudovsko teorijo, libidinalno ekonomijo  in kaj se v procesu človeške psihe dogaja, ko je izpostavljena številnim stresnim situacijam. Osvetlil je tudi absurdne situacije, katerim smo v posameznih poklicih dnevno izpostavljeni in v katerih se porabijo neskončne količine libidinalne energije za negativne misli, absurde in razrešitev absurdnih situacij, ko posledično izgorevamo. Dotaknil se je razlike delovanja moškega in ženske v stresu glede na kastracijski kompleks in podal še rešitve za preživetje v stresu.

Kot so slišali udeleženci predavanja, je teorija izgorevanja zelo pomembna, še pomembnejše pa je, če se človek lahko ubrani konstantnih stresov in v osnovi ne dopusti, da bi padel v kolesje izgorevanja. Če ni mogoče predrugačiti sistema (ali zamenjati službe) in tako odpraviti vzrokov za izgorevanje, je v boju proti njemu še najbolje predrugačiti pogled na svojo zagato oziroma življenje. Predrugačiti (zavestni) pogled je skoraj nemogoče, ker ima svoje gledanje tudi nezavedno. Ravno v tem so korenine določenega zavestnega gledanja na težave, s katerim je povezano izgorevanje.

Libido tudi v neseksualnem smislu

Ko je izrečena beseda libido, vsi pomislijo na spolnost ali seksualnost. V freudovskem besednjaku je res vse vezano na seksualnost, toda v zelo širokem smislu – tudi takšnem, ki nima nobene neposredne povezave s spolnostjo. Kot je Vodeb povedal, je vezano tudi na izgorevanje na delovnem mestu.                       

Človekove misli poganja abstraktna življenjska energija, ki ji je Freud dal ime libido. Toda libido napaja tako posteljne radosti kot tudi vse druge dejavnosti, od politike, preko umetnosti in športa, do gospodarstva in celo religije. Predanost redovnic Kristusu in duhovniški celibat (motivacija za spolno vzdržnost) se prav tako napajata iz libida.

Burn-out, freudovska teorija in libidinalna ekonomija

Za razumevanje izgorevanja, po njegovi teoriji, je ključno poznavanje libidinalne ekonomije, kar pomeni prerasporejanje psihične energije na kontekse našega psihičnega dogajanja. Pri tem so ključne prve tri faze: oralna (otrok »misli« mamico in dojenje),  analna (otrok »misli« kakanje, kot darovanje) in falična faza (otrok misli anatomijo spolnih organov - svojih in nasprotnega spola, od tod kastracijski oz. ojdipov kompleks). Kot je simbolično nakazal, se v teh treh fazah »vlijejo hektolitri bencina« v mišljenje dogodkov, oziroma  v libido, ki je v tem kontekstu nekakšen zbiralnik, abstraktna kategorija, v kateri imamo torej skladiščeno energijo. Iz nje potem grejo investicije v objekt, pri tem pa je pomembno, da čutimo ugodje. Ko otrok na primer vidi, da je dojka mamina, se »zbiralnik« razdeli v objektni libido in narcistični libido, s katerim mislimo sebe.

Kot je Vodeb poudaril, mi moramo narcistično energijo v življenju ohraniti zase in ne »umreti od sočutja.«Če se libido nenehno kuri-izgoreva, je normalno, da ga enkrat začne zmanjkovati. Z objektnim libidom človek misli okolico, oziroma zunanje objekte in dogajanje. Pri sindromu izgorevanja (zaradi sočutja) postane situacija alarmantna takrat, ko človeku zmanjkuje objektnega libida in začne kuriti narcistični libido, ki bi ga moral zadržati zase.

Do izgorelosti pride, če se vsa naša energija porabi za sočutje in investiranje v druge, ker potem moramo vliti energijo iz narcističnega rezervoarja, da lahko sočustvujemo z drugimi. »Ne smemo se toliko sekirati in moramo ohraniti  tisto zdravo samoljubje, vseeno pa ostati profesionalni in sočutje odigrati« pravi Vodeb. Drugače povedano moramo razviti obrambne mehanizme.

Sistemska nasprotja kurijo energijo

Sindrom izgorelosti pa nastane tudi zaradi mišljenja absurdov, oziroma brezizhodnih situacij, katerim je človek izpostavljen na specifičnih delovnih mestih (medicinske sestre, zdravniki,  šolstvo, zavodi za zaposlovanje, tajnice, itd.). Življenjska energija (libido) jim odteka v enormnih količinah zato, ker v službi doživljajo toliko absurdov, paradoksov, nelogičnosti in celo nemoralnosti.

Že leta 1974 se je Herbert Freudenberger začel poglabljati v cinizem in apatijo zdravnikov, ki so zaradi obrambe pred sočutjem zapadli v neko stanje ravnodušnosti in otopelosti, ki se lahko stopnjuje tudi v absurdne nadgradnje (brezčutnost, stoičnost, brezstrastnost, celo brezobzirnost, nesramnost, posmehljivost, prezirljivost...). Prav ignoriranje trpečih in čakajočih pacientov je nadgradnja obrambe pred hiperinvestiranim sočustvovanjem (tu tiči ravno problem). Če bi medicinsko osebje neke bolnišnice, npr. KC, vseskozi tako intenzivno sočustvovalo kot drugi ljudje, bi osebnostno oziroma psihično kolapsirali v nekaj dneh. Psihično izgorevanje pa se z obrambnim "begom" v cinizem in apatijo zavleče. Drugače povedano: medicinsko osebje, ki se dnevno sooča s prevelikim številom hudih oziroma trpečih pacientov, je prisiljeno v takšne ego-obrambne reakcije, ki so po vrhu vsega še nezavedne in "reakcijske". Sebi namreč na tak način olajšajo življenje. Preživijo lahko le, če so tako ravnodušni in prezirljivi do trpečih pacientov. »Da jih na tak način včasih zagrabi neznosna depresija in brezvoljnost, verjetno ni treba poudarjati«, kot je povedal Vodeb.

Ali izgorevajo čustva, ali libido?

V svojih interpretacijah o psihologiji dela prihaja mag. Vodeb do številnih nasprotij  s svojimi kolegi psihoanalitiki. Eden takih konfrontacij  je okoli terminološke zagate, kaj v resnici izgoreva – čustva, psiha ali libido?

Kot pravi, čustva nikakor ne morejo izgorevati. Na področju čustvovanja se v stresu sicer dogaja, da izgorevajo energije, vendar nikakor ne moremo govoriti o čustvenem izgorevanju. Ne izgoreva tudi psiha, čeprav se na področju psihe dogaja izgorevanje, ampak po njegovih besedah izgoreva libido. Misel je tista, ki naredi v človeku hormonske spremembe (negativna misel (žalost, strah) povzroči, da se porabi ogromno »hektolitrov« energije in od tod potem izgorelost.

Tudi okrog tako imenovanega adrenalnega izgorevanja se Vodeb ne strinja z nekaterimi njegovimi kolegi, saj je adrenalin, kot pravi hormon, ta pa nikakor ne more izgorevati. Misli so tiste, ki spremenijo hormonske spremembe ob negativni misli, ki jo mislimo, ko nam nekdo na primer umre.

Od medicinskih sester, učiteljev, pa vse do managerjev

Če osvetlimo razlike glede na tip izgorevanja med različnimi profili poklicev, pridemo do naslednjih vzrokov burnouta:

Izgorevanje zaradi sočustvovanja:

- Zdravniki, medicinske sestre,

- Socialni delavci (osebje ZRSZ in CSD),

- Urgentni policisti, gasilci …

Izgorevanje zaradi stresa:

- Menažerji, direktorji, “deklice za vse”,

- Žrtve oz. tarče mobbinga, osebje ZRSZ in CSD

- Ljudje na odgovornih položajih …

Izgorevanje zaradi deloholizma (“wornout”):

- Menažerji, direktorji, “deklice za vse”,

- Povzpetniki (karieristi),

- Športniki (pretreniranost),

- Ljudje na odgovornih položajih,

- Učenci, dijaki, študenti …

Izgorevanje zaradi míslenja (stresnih) absurdov:

- Politiki, učitelji, “mali/obrobni ljudje”,

- Žrtve oz. tarče mobbinga, osebje ZRSZ, CSD, DURS

- Delavci v tajkunskih podjetjih,

- Tajnice, javni uslužbenci, povzpetniki, deloholiki,

 Ljudje na odgovornih položajih, menažerji, direktorji

Izgorevanje narcisov:

- Politiki,

- Medijske zvezde,

- Umetniki,

- “Ekstremisti”…

Kot je povedal Vodeb, smo ljudje v vseh teh poklicih izpostavljeni sistemskim absurdom, absurdnim situacijam, ob katerih posledično potem negativno čustvujemo in ob vsaki negativni misli se porabi enormna količina energije, tako pa pride do izgorelosti. Sočustvovanje, absurdi, izgube, deloholizem, wornout (ko vložimo več, kot dobimo nazaj), narcisti (ob izgubi porabijo več misli za žalost, ker morajo biti vedno prvi)…itd, vse to sproži negativna čustva (žalost, boječe misli, negativne misli),  nato pa smo vse bolj izčrpani, izgoreli, pogosto pa lahko nezavedno zbežimo v bolečino in si potem preko bolniškega dopusta malce opomoremo in vsaj začasno pridemo k sebi. Posledice izgorelosti pa so še: brezvoljnost, apatičnost, pesimizem, cinizem, malomarnost in depresija.

Slovenija ni v depresiji, ampak v  »BURN OUT-u«

Mag. Roman Vodeb je v predavanju poudaril, da je slovenska nacija absurdna, oziroma je cel naš sistem v državi absurden, ker so absurdni zakoni. »Kje bomo varčevali, če nimamo?« je izpostavil. »Potem se pa sprašujemo zakaj ni bilo dovolj ljudi na volitvah!«. Ljudem je postalo vseeno, ker nimajo več energije se ukvarjati z ničemer več«. Po njegovih besedah smo postali cinični, apatični, »ker smo v totalnem burnout-u«.

Nekateri vladni, oziroma politični sistemi delajo ljudi apatične in izgorele, najbolj stresna pa je preteča  nezaposlenost.

Nakazal je še primerjavo s Srbi, ki ne poznajo sindroma izgorelosti, ne sočustvujejo preveč, ne poznajo deloholičnega izgorevanja, tudi stres in depresija sta jim nekako kolektivno tuja. Vse skupaj pa je razložljivo z s teorijo narcizma, ki so mu nekako (kolektivno, arhetipsko) predani Srbi (v mislih imamo seveda bolj zdravi narcizem in ne patološki).

Kot je še podal s preprostim, a po njegovih besedah kar resnično pogostim primerom razlike med slovensko in srbsko mentaliteto: Mama pri njih objame svojega sina in reče: »Volim te  takvog, kakav jesi« - pri nas pa ga bo vprašala, če je dobil v šoli petko in če ni, ga bo spodila vstran.

Moški in ženska drugače funkcionirata v stresnih situacijah

Poglejmo še psihonalitično teorijo burnout-a glede na spol, pri čem se moški in ženska glede na kastracijski koncept drugače obnašata v stresnih situacijah na delovnem mestu in tudi  drugače  reagirata na aktualen problem brezposelnosti v obdobju recesije.

Obstajajo namreč razlike v kontekstu izgorevanja med ženskami in moškimi, predvsem v kontekstu libidinalnih bonitet. Moški, ki ne zmore dajati (je na primer brezposelni), je nezavedno obupan, saj nezavedno to pomeni zanj simbolno kastracijo. Po besedah Vodeba moški mora dajati, ženska pa mora sprejemati, zato se ženska duševnost v objemu recesije ali brezposelnosti začne obnašati  bodisi bolj falično ali pa bolj feminilno. Moški iz obupa lahko gre v bolezen.

Problem sistema in s tem v zvezi absurdnih, stresnih situacij, v katerih se znajdejo moški in ženske, pa je Vodeb izpostavil tudi v primerih, ko se ženska mora zelo boriti za preživetje (»riniti« ambiciozno, kar ni naravno), ali pa se moški mora podrediti na delovnem mestu ženski (prisila v simbolno kastracijo), kar obema predstavlja velik stres in posledično izgorevanje.

Opisal je še razlike med spoloma  tudi  v odnosu do nagnjenosti do pomoči trpečim, pri čem je ženska zaradi kastracijskega kompleksa (v objemu katerega se je nekoč smilila sama sebi), bolj nagnjena k sočutju trpečim, kot moški (ženska nezavedno ve, kako težko ji je nekoč bilo v objemu kastracijskega hendikepa in zato se lažje vživi v trpeče).

In kako se izogniti  objemu burnout-a?

Ob vsem tem je seveda najbolj pomembno vprašanje kako se izogniti stresu in procesu izgorevanja na delovnem mestu, ki ga je Vodeb nakazal ob koncu predavanja. Poudaril je, da moramo misliti pozitivno, misli nekako predrugačiti s kognitivnimi triki in preformulirati sistem vrednot, se ne sekirati, razvit zdrave obrambne mehanizme. Kot je ob koncu povedal »Tajkuni niso srečni, klošarji so pa nesrečni – vsa lušnost nastane v glavi!« Srečo namreč ne smemo povezovati z denarjem.

V pomoč so nam lahko tudi psihoterapija, rekreacija, hipnoza, NLP, joga, meditacija in avtogeni trening ter seveda menjava službe, če si jo lahko v teh kriznih časih privoščimo.

 Ampak v vsakem primeru, če povzamemo,  je »misel tista, ki šteje«.