V Beltincih predavanje na temo ekološkega pridelovanja

Sinoči se je v Kulturnem domu v Beltincih odvijalo srečanje na temo priložnosti v ekološkem kmetijstvu in vrtičkarstvu, ki so ga v okviru projekta Kako živim organizirali Občina Beltinci, Društvo Jarica in Zavod za zdravstveno varstvo Murska Sobota.

Poudarek pa je bil večinoma na predstavitvi postopka preusmeritve v ekološko pridelavo ter pomembnih točk in postopkov v zvezi s tem, saj  so strah pred prestopom iz konvencionalnega v ekološko pridelovanje ter potrebna znanja in ovire v zvezi s tem, ena izmed poglavitnih vzrokov, zakaj se še vedno tako malo konvencionalnih pridelovalcev odloča za preusmeritve v ekološko pridelavo, kljub dejstvu, da povpraševanje po teh produktih  daleč presega ponudbo.  

Polona Repič, strokovnjakinja Inštituta za kontrolo in certifikacijo v Mariboru je v uvodnem predavanju najprej osvetlila in razložila  splošne pojme »kaj je ekološko in kaj ni«, saj po njenih beseda ta še vedno ostaja nekako zmeden in pomešan pojem z drugimi sorodnimi pojmi, uporabljenimi na tržišču, ali pogovorno. Pri tem je izpostavila pojem »integrirano«, »tradicionalno«, »intenzivno«, in »brez oznake GSO«, ki se seveda nikakor ne morejo zamenjevat s pojmom »ekološko«, se pa na žalost taka splošna zmeda na tržišču po njenih besedah še dogaja – predvsem na strani potrošnikov.  Kot je v nadaljevanju dejala, imata ekološko in integrirano skupno sicer to, da ne dovoljujeta gensko spremenjenih organizmov in da je obema skupna nujnost vključitve v kontrolno certifikacijo. Opozorila je tudi na nekatere zmote, oziroma stereotipe, ki se pojavljajo v zvezi z ekološkimi produkti in samo pridelavo, kot so recimo: da pri tovrstni pridelavi ni treba obdelovati površin, da se dela brez strojev, da so eko izdelki tisti, ki slabše zgledajo ter enačenje z vegeterijanstvom. Posebej je poudarila nesmisel  trditve, da je danes zaradi onesnaženega zraka pravzaprav ekološko pridelovanje nemogoče, saj po njenih besedah res ne moremo sicer vplivati na to, kar pride iz zraka, kljub temu pa je velika razlika, če pri pridelovanju ne dodamo ničesar škodljivega. Tako je z definicijo ekološke pridelave pojasnila, da je to poenostavljeno povedano: » Nič ni dodano, nič ni odvzeto!«

Koraki do certifikata in osnovne prepovedi

 V osrednjem delu srečanja je Repičeva ekološkim in potencialnim ekološkim pridelovalcem predstavila korake do certifikata, v katerem so podrobneje pregledali potek kontrole, prijavo v postopek certificiranja, kako potekajo ugotovitve primernosti za certifikat ter na koncu  samo certificiranje. Pri tem je opozorila na nenapovedane kontrole , ki so možne v času od preusmeritve v ekološko kmetijstvo, pregledali pa so tudi zahteve za prijavo, prijavni obrazec in pravila postopka za certificiranje.

Podrobneje so predstavili tudi osnovne prepovedi pri pridelovanju na ekološki način, pri čem izpostavili: uporabo kemičnih sintetičnih sredstev za varstvo rastlin, uporabo lahko topnih mineralnih gnojil, sintetičnih dodatkov v krmilih, živalim neustrezne reje, uporaba GSO ter zdravljenje živali s kemoterapevtiki.

S povezovanjem do izkušenj in prodajno-logistične pomoči

Proti koncu predavanja je s primerom dobre prakse predstavila znano ekološko kmetijo EKO Kosec Urška Ploj, sicer partnerica lastnika predstavljene kmetije, ki je opisala samo zgodovino ekološke kmetije, delila izkušnje in težave, s katerimi so se srečevali na poti preusmeritve iz konvencionalnega pridelovanja v ekološko, oziroma kako so reševali probleme na poti do certifikata. »Spodbujam vas, upajte si!« je dejala obiskovalcem  in izpostavila, da je tudi njihova pot bila v začetku začinjena s skepso in težavami. »Zdaj pa smo zelo zadovoljni, tudi tisti predstavniki naše družine, ki so bili v začetku zelo proti«je še pristavila.

Na mladih svet stoji – tudi v ekološkem kmetijstvu, kar so pokazali nekateri mladi obiskovalci, ki verjamejo v ekološko pridelovanje.

Srečanje se je zaključilo z odprto razpravo in izmenjevanju mnenj ter izkušenj v zvezi z ekološkim pridelovanjem, Plojeva pa je še poudarila pomen splošnega povezovanja ekoloških pridelovalcev, ki po njenem mnenju zaradi majhnosti posameznih kmetij le s skupno pomočjo lahko nekaj dosežejo na trgu. Podala je njihov primer skupnega prodajnega  nastopa z EKO Zadravec (obojim je glavna dejavnost prodaja mlade ekološke govedine), ki se je izkazala kot velika prednost  v logističnem smislu, opisala pa je tudi pomen in delovanje Eko Prlekije, ki združuje vse ekološke pridelovalce na področju Prlekije in poudarila, da jim tovrstno povezovanje koristi tako v izobraževalnem, prodajnem, logističnem in moralnem smislu.