Lokalna oskrba s hrano je pomembna za razvoj regije

V prostorih Raziskovalno izobraževalnega središča Dvorec Rakičan se je odvijala okrogla miza z naslovom: Lokalna oskrba s hrano, ki jo je organiziralo Društvo prijateljev agrarne ekonomike (DPAE), v sodelovanju s Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede (FKBV) in Raziskovalnim izobraževalnim središčem Dvorec Rakičan.

Na okrogli mizi so sodelovali red. prof. dr. Jernej Turk, predstojnik katedre za agrarno ekonomiko na FKBV, asist. mag. poslovnih ved, Ekonomska fakulteta Univerza v Ljubljani, mag. Dejan Židan, predsednik Odbora Državnega zbora RS za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje, mag. Denis Topolnik, direktor Slovenskega združenja za IP zelenjave in  dr. Stanko Kapun, vodja oddelka za kmetijsko svetovanje KGZS - Murska Sobota.

Nestabilne razmere in samooskrba

V pričakovanih razmerah nestabilne oskrbe s hrano na globalni ravni, pa tudi zaradi spoznanj o negativnih okoljskih učinkih velikih transportov hrane, postaja vprašanje lokalne in regionalne samooskrbe s hrano ponovno pomembno, prehranska varnost ter lastna proizvodnja hrane pa postajata ponovno strateški politični vprašanji tudi v Sloveniji. Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih, stopnja samooskrbe pa je za živalske proizvode precej višja kot za rastlinske proizvode.

Prehranska veriga

Prehranska varnost je dejansko koncept, ki bi moral biti vključen v celotno prehransko verigo, od proizvajalcev preko živilske industrije do trgovcev. Strategije zagotavljanja prehranske varnosti posameznega območja ali države običajno vsebujejo dve razsežnosti. Prva je vezana na zagotavljanje trajnostne samooskrbe prek celotne prehranske verige, vključno s pospeševanjem porabe lokalnih proizvodov. Druga razsežnost pa obravnava področja, na katera ima lokalna samooskrba neposreden ali posreden vpliv, in sicer: zdravje, okolje, gospodarstvo, družbo in kulturo ter varnost.

Miha Uhan, asist. mag. poslovnih ved, je pojasnil, da se »veča interes po kakovosti hrane«. Izpostavil je, da »javnozdravstvena vprašanja  morajo izvirati iz drugih sektorjev, saj zdravje nastaja vsepovsod, ne le v zdravstvu in kmetijstvu«.

Fer trgovine z lokalnimi proizvodi

Mag. Dejan Židan je izpostavil dejstvo, da je osnova za reševanje današnje krize, povečanje proizvodnje in zagotavljanje delovnih mest. Je pa pojasnil paradoks, da »ljudje naprej začnejo varčevati na področju hrane«, kar ga zelo skrbi. Vzrok za drago hrano v Sloveniji je našel v preračunljivih špekulantih, ki Sloveniji dvigajo maržo. Med drugim je pojasnil zakaj ima slovenski kmet slabšo tehnologijo od avstrijskega, saj kmet v Avstriji prejema  subvencije iz evropskih skladov že 50 let.

Slovenskemu potrošniku med drugim svetuje, da naj »upošteva tudi kratke tržne poti pri slovenskem ponudniku«. Zaveda se, da cena slovenskega jabolka ne bo nikoli tako nizka kot jabolka iz izjemno intenzivnih sadovnjakov. Še posebej je poudaril, da je »cena slovenske hrane višja le zaradi predatorske cene iz tujine«, ki pa je žal nekvalitetna in jo v tujini njihovi potrošniki ne kupujejo.

Pojasnil je tudi, da nastaja ideja o »fer trgovinah«, kjer želijo sodelovati tudi župani, saj iščejo odgovore na vprašanja kako po fer maržah prodajati kupcu. Po njegovem je »borba za lokalno hrano, je borba za iskanje ugodne marže«.

Pomembne prednosti slovenske zelenjave

Mag. Denis Topolnik je predstavil prednosti slovenske zelenjave, ki so višja kakovost, manj transporta (in s tem manj porabe goriva), strožji nadzor (uporaba sredstev za zaščito rastlin, vsaka kmetija je podvržena kontroli vsaj enkrat letno), lokalno okolje, podpiranje domačih delovnih mest, ohranjanje poseljenosti podeželja. Kot slabosti pa je izpostavil neorganizirano pridelavo (le 15 % kmetov je članov zadrug), nizek delež kvalitetnih površin, uvožena zelenjave je kakovostnejše pripravljena.

Lokalna oskrba bi moral biti predmet v šoli

Dr. Stanko Kapun je izpostavil dejstvo, da »smo v času velikih podnebnih sprememb, kar vpliva tudi na pridelovanje hrane«. Ker Slovenija uvaža hrano iz področij (Madžarska, Italija, Avstrija, Balkan, Španija), kjer se obetajo največje spremembe, bomo v prihodnosti še dodatno prizadeti, saj smo odvisni od njih.

Meni tudi, da bi moral biti v vrtcu in osnovni šoli  predmet lokalna oskrba, ki bi učil, da se vse zaokroži v regiji in kako je to pomembno za razvoj neke regije.

Dr. Jernej Turk je izpostavil dejstvo, da je »hrana vrednota in ni  kar sama sebi umevna«. Prav tako se moramo zavedati, da je kmetijstvo strateška in gospodarska panoga, kar pa zna biti problem. Je pa izpostavil dobre primere s katerimi se spodbuja domača hrana kot je projekt Slovenski zajtrk v vrtcu.

Ali ima torej Slovenija možnosti za lokalno oskrbo s prehranskimi proizvodi?

Odgovor je pozitiven, saj možnosti za to (vsaj do določene mere) ima, te možnosti pa prav gotovo niso še dovolj izkoriščene. Da bi jih lahko bolje izkoristili, je potrebno več vložiti v ozaveščenost potrošnikov, v izobraževanje in usposabljanje kmetov, v raziskave na področju kmetijstva ter nove tehnologije, v organiziranost pridelovalcev in njihov skupni nastop na trgu, v odpravljanje birokratskih ovir (npr. v javnih razpisih). Prav tako je potrebno bolje varovati kmetijske proizvodne potenciale, ki se v zadnjih letih zaskrbljujoče zmanjšujejo na račun spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč v zazidljiva, po drugi strani pa se vse večji delež kmetijskih površin uporablja tudi za neprehranske namene.

Obširna koruzna polja se namenjajo predelavi v silažo kot surovinsko osnovo rastočim bioplinarnam. Tudi evropsko določilo o potrebnem obsegu pridelave biogoriv zmanjšuje pridelavo za prehranske namene ne le v Sloveniji, temveč tudi na globalni ravni.

In kje je Slovenija?

Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Stopnja samooskrbe v Sloveniji je za živalske proizvode precej višja kot za rastlinske proizvode. Stalni presežki se pojavljajo le pri hmelju, ki je skoraj v celoti namenjen svetovnemu trgu, mleku (stopnja samooskrbe med 113 in 120 %), perutninskem mesu (stopnja samooskrbe med 110 in 115 %) in svežih jabolkih (neto izvoz med 10.000 in 15.000 ton letno). Pri govejem mesu je po letu 2005 bilanca dokaj izravnana (stopnja samooskrbe med 98 in 103 %).

Največji primanjkljaj beležimo pri sladkorju, ki ga sami ne proizvajamo več, ter rastlinskem olju, velik je tudi pri zelenjavi (stopnja samooskrbe pod 40 %), žitu (stopnja samooskrbe okrog 50 % pri pšenici in okrog 60 % pri žitu skupaj), svežem sadju (neto uvoz okoli 100.000 ton letno), krompirju (stopnja samooskrbe med 60 in 70 %) in svinjskem mesu (stopnja samooskrbe pod 70 %). Primanjkljaj se pojavlja tudi pri medu (stopnja samooskrbe okrog 80 %) in jajcih (stopnja samooskrbe okrog 95 %). Pri mesu drobnice sta prireja in poraba dokaj izravnani. Pri vinu se izvozno-uvozni status spreminja, pri čemer je Slovenija tradicionalno neto izvoznica kakovostnega vina in neto uvoznico namiznega vina.

V zadnjem obdobju so se stopnje samooskrbe povečale le pri krmnem strnem žitu in mesu govedi. Primanjkljaj se je povečal pri tradicionalnih neto uvoznih proizvodih, kot so vrtnine in prašičje meso, stopnja samooskrbe pa se je zmanjšala tudi pri pšenici, krompirju, jajcih in medu. Slovenija v splošnem ostaja neto uvoznica kmetijsko-živilskih proizvodov, njen trgovinski primanjkljaj pa se je po vstopu v Evropsko unijo še povečal. K temu so dodatno pripomogli odpiranje domačega trga, zaprtje nekaterih obratov (npr. Tovarna sladkorja v Ormožu) ter nove distribucijske in tržne strukture.