Ljubezen pomeni biti Ti

Ljubezen. Nešteto teorij je vsak dan napisanih na to temo.  Nešteto besed izrečenih o njej in njej v namen. Vprašanj,  ki zrejo v nebo in hočejo priti do dna tej skrivnosti besedi.  Nešteto želj, da bi jo uzrli v tisti naši podobi. Ob njej se nam raznežijo pogledi, omehča glas, misli pa potujejo  v srce, kjer se spogledujejo z vsemi možnimi čustvi. In ravno zaradi te večdimenzionalnosti, skrivnostnosti, čarobnosti ima nek pridih veličastnosti.

Zdi se pa, kot da večkrat hodimo za njo skozi življenje in jo spoznavamo…kot da želimo odkriti tisto nekaj našega. In zakaj je tako? Zakaj tako pogosto hodimo tudi skozi različne vloge, preden pridemo do tiste prave ljubezni. Ok, pa si priznajmo, da pač naletimo kdaj na kakega človeka, ki ni tisto »naše«. Ampak a je res to samo naključje? Idealnega partnerja sicer ni. In je tudi ljubezen sprejemanje drugačnosti in postavljanje mej na drugi strani. A tako pogosto se dogaja, da se čutimo tuji z nekom, katerega izberemo in ugotovimo da tisto ni prava ljubezen.

Na ta vprašanja bomo poskušali odgovoriti. In ne bo tole pesimistično pisanje o ljubezni, ko je danes Valentinovo. Prav nasprotno. Vsi nosimo tisto pravo ljubezen v sebi. Ljubezen, ki izhaja edino iz nas, naše posebne in edinstvene osebnosti. Ljubezen do nas  ter ljubezen do drugega človeka.  

A skozi življenje večkrat pozabimo, kdo smo. Ne sijemo tisti naš jaz in gremo skozi različne vloge, s katerimi vstopamo potem v napačna razmerja tudi.

Skozi življenje smo bili namreč postavljeni pred različne vzorce - kaj pomeni biti ljubljen, kaj pomeni imeti rad. Te predstave so pogosto povezane z našimi lažnimi vlogami, kar mi nismo. Če so nas starši pohvalili za nekaj, kar mi globoko v sebi nismo,  če so nam naklonili ljubezen ob naših vlogah, katere smo igrali, bili celo popolni, vse drugo kot mi sami v resnici smo – potem bomo najverjetneje v življenju večkrat vstopali "v druge korake", ne naše lastne. Sijali drugo osebnost in preprosto ne bomo mi. Ker bomo hoteli imeti ljubezen. In bomo jo tudi dobili. Saj za ljubezen smo to delali. Točno takega človeka bomo dobili, ki bo imel rad – naš nepravi jaz. Na začetku bomo srečni. Celo zelo  počaščeni bomo morda in v sebi pomirjeni, da smo končno ljubljeni, da smo končno dobili tisto, za kar smo se kot majhni otroci tako borili. In da smo končno zdaj to, na tem mestu, kot so naši starši želeli. Če so želeli da smo popolni, se bomo na vse kriplje trudili biti popolni in si našli takšnega partnerja, ki išče popolnost. Če so želeli, da skrbimo za njih, bomo našli točno takšnega partnerja, ki si bo to želel. Če so želeli da imamo določene lastnosti, potem…. In v začetku bomo celo zelo zelo srečni. Dokler se ne bo naš notranji pravi jaz oglasil, da želi on tudi vendarle biti ljubljen. Predvsem on. Da mu je dovolj celo življenje čakati tam not in ne priti na plan, ne zaživeti, poleteti v življenje in ne imeti rad, sebe, drugega, takšnega, kot si on sam v resnici želi.

In to se dogaja pogosto. Na naši nezavedni ravni.  Ko se odmikamo od svoje ljubezni, ko prekinemo kak odnos, ko začnemo novega…

In zato se te predstave večkrat mešajo, in je naše življenje pogosto pot, ko se spogledujemo z različnimi odtenki ljubezni, kjer iščemo tisto pravo, ki v resnici biva v nas. Kakor da hodimo po poti , kjer se spogledujemo s svojim pravim jazom in se nenehno učimo priti bližje. Ko smo si tako natikali skozi življenje različne maske, so ti naši  nepravi jazi vstopali v življenje in iskali »ljubezen« in dobili ljubezen! Bili so ljubljeni naši različni nepravi obrazi. Zato smo bili navidezno srečni. Naš idealni jaz se je zaljubil v nekoga, ki je potrdil da ima rad ta naš idealni jaz. In smo bili srečni. Sprva. Celo zelo. Ponosni smo šli skozi življenje, vzvišeni, celo oholi, ker smo končno  dobili potrditev od naših staršev, ki so nas imeli radi le take (iz tega se je razvil naš idealni jaz).  In tako lepo nam je, v tistem trenutku, ko smo zadovoljili nekoga, potrdili, da smo to, kar je hotel nekdo drug, najprej starši, potem kdo drug v naši okolici, partner,…itd.

In potem pogledamo tisti par, kateremu se v očeh zrcali prazen pogled, oddaljenost, strah in nesproščenost.  Ko  vidimo, da sta si neka človeka v resnici zelo narazen. Saj igrata. Vloge, ki se imajo rade. Nista taka, kot sta onadva, v resnici. V vsej svoji paleti osebnosti, v vsej svoji lepoti, ki da žar očem in ko človek zasije resnično v vsej paleti svoje biti. Ko sta življenjska. Naravna. Kot vsi ljudje v sebi smo, če se zazremo vase. Nam kaj kdaj ne gre, se znajdemo pred problemi in ovirami, smo nepopolni, imamo svoja lastna čustva in lastne želje. In ko smo mi sami, takšni kot v resnici smo.

In kaj je potem ljubezen? Kaj pomeni imeti rad, biti ljubljen, imeti rad sebe in drugega človeka?

Imeti rad pomeni v prvi vrsti biti Ti. Točno natanko takšen, kot ti si. Potem že imaš rad. Sebe. In potem tudi srečaš takega človeka, ki te bo imel rad, takšnega, kot ti v resnici si, tvoja ljubezen pa bo šla v enaki meri nazaj do te osebe. Ker boš živel življenje ti, stopal po svojih korakih, ki te vodijo do take osebe. Ljubezen ne rabi kupovanja in ne rabi prodajanja. In ne rabi prilizovanja, kalkuliranja, noben igric tudi ne in spletk. Kaj šele manipuliranja.  Je vse naravno in spontano. In ko vstopaš v ljubezen, se ne poigravaš z mislijo lepljivosti, odvisnosti, ampak samozadostno sediš na svojem bregu, kjer z drugim vstopiš v odnos vzajemno. Potem si ti. In je on. In sta vidva, takšna, kot sta. Čustveno blizu.

In še  ena misel ob koncu. Pravijo , da moraš v ljubezni veliko dajati in sprejemati, če ne, se ohladi. In če nekdo nekoga zapusti, ali iz drugega razloga ni več z nami, se pogosto pojavijo obrambni mehanizmi, ki vodijo v sovraštvo ter podobna čustva, da bi nam bilo lažje. Pa je to ljubezen? Ali pa je ljubezen (tudi do sebe), preprosto spoštovati svoja lastna čustva, da imamo nekoga pač radi, ne glede na to, če je z nami.  Moč, dostojanstvo in tudi resnica je, če si priznamo, da imamo radi. Ne glede na karkoli. Ker drugače – a sploh imamo v resnici radi?

Ker ljubezen ne rabi razloga. Ljubezen ne rabi koristi.  Ljubezen preprosto je. Ali pa je ni.

Viri: različni; Foto: Fotosearch.com, pozitiveImage