Mlada popotnika o Indiji, pticah in še marsičem

V Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti je včeraj potekalo predavanje o Indiji, ki ga je organiziralo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Indijo sta nam približala dva mlada popotnika, ki sta se po tej pokrajini podala kar z motorjem.

Indija je dežela raznolikih pokrajin, živeža, ljudi in navad, prav tako pa dežela, ki jo obiskovalci doživljajo zelo različno. Tilen Basle, eden izmed dveh popotnikov, nam je Indijo predstavil v zanimivi luči, predavanje potopisno obarval z obilo posnetki ptic in življenja tamkajšnjih ljudi. Ker pa je Tilen Basle napisal zanimiv dnevnik popotniškega dogajanja, vam ga prilagamo v celoti in si ga preberete v vsej vnemi, kot je bil tudi napisan.

Tilen Basle: Motoristov dnevnik

Ne bom skrival, da sta naju za takšno avanturo navdušila Ernesto »Che« Guevara in Alberto Granado, ki sta leta 1952 na motorju obvozila doberšen dela Južne Amerike. Tisti, ki ste prebirali knjigo ali pa si vsaj ogledali film, ste bili priča dogodivščinam, ki sta jih popotnika doživela na poti in tudi najino popotovanje po Indiji ni bila nikakršna izjema. Vožnja pa luknjastih cestah postane kmalu rutina in tudi ob kakšni predrti pnevmatiki se več ne razjeziš tako.

Večina popotnikov prične potovanje v indijskem glavnem mestu New Delhi. Moderno letališče ti daje občutek, da še zmerom nisi zapustil Evrope, tudi osebje je dokaj prijazno, tu in tam le kakšen do zob oborožen policaj, kar pa je v zadnjem času moč videt tudi pri nas. Slika se popolnoma spremeni pri izhodu, ko vate puhne težak mestni zrak, pred teboj pa stoji truma ljudi, ki ti ponujajo prevoz ali nočitev. In kako se počuti prebivalec naše majhne podalpske dežele v dvajset milionskem mestu? Predvsem majhnega!

Narodni park Jim Corbett

Približno 250km severo-vzhodno od New Delhija se nahaja najstarejši narodni park v Indiji, ustanovljen leta 1936. Ime je dobil po lovcu in kasneje naravovarstveniku ter borcu za ohranitev tigrov, Jim Corbettu.Gre za 1300km² veliko območje hribovitega sveta, ki ga v večini pokriva vlažen listnat gozd.

Primarni namen parka je zaščita tigra. Indija je danes dom več kot polovici svetovne populacije prostoživečih tigrov, ki danes šteje približno 3.200 osebkov. Prav šokantno je pogledati podatke iz začetka prejšnjega stoletja, ko je v naravi romalo še 100.000 tigrov, danes pa sta ga uničenje gozda ter lov pripeljala na rob izumrtja. Narodni park se lahko pohvali s približno 160 prebivajočimi bengalskimi tigri, kar predstavlja 10% indijske populacije in uvršča park med ene najboljših točk za opazovanje te mogočne, vendar plašne ter skrivnostne živali.Kljub temu opazovanje ni zagotovljeno in je zanj potrebna velika mera sreče ter izkušen voznik, ki te s terenskim vozilom vodi po parku. V najinem primeru je to bil 22 letni David, ki je službo voznika pričel opravljati že pri 14. letih in ima velike zasluge, da sva tigra videla iz neposredne bližine.

»Zapeljali smo se na dolgo, ravno cesto, katero je na eni strani obdajal gozd, na drugi pa grmišče za katerim se je raztezala obširna travnata savana. Ustavili smo vozilo in v tišini poslušali. Za nami so se začele glasno oglašati ptice, kar je bil znak, da se bliža tiger. David je v trenutku zagnal vozilo in divje vzratno zapeljal kakšnih 100metrov, se ustavil in zabičal: »Tukaj bo tiger prečkal cesto, tišina!«. Čez kakšnih 30 sekund so se med grmovji začele prelivati sence in že sama misel, da gre morda za tigra mi je pognala adrenalin po žilah, v tišini, katera je vladala pa sem lahko poslušal lasten srčni utrip. Kaj kmalu se je iz senc izoblikovala podoba tigra, ki je neslišno tekal med grmovjem, nato pa se kakšnih 10m stran v skoku pognal čez cesto in izginil v gostem gozdu.«

Goste sestoje gozda presekajo skoraj presahle rečne struge, ki se napolnijo le v monsunskem času, v sušnem obdobju pa se po njih vijejo le manjši potoki.Ti z izobiljem žuželk privabijo beloglavega in rečnega pogorelčka ob obilici rib v »shujšani reki« pa se poleg našega vodomca mastita še črnobeli in črtasti pasat.

Rajasthan

»Dežela kraljev« leži na severu-zahodu in je največja država, ki sestavlja Republiko Indijo. Je eden turistično najbolje obiskanih predelov Indije, ki slovi predvsem po bogati kulturi glasbe in plesa. Glasba je preprosta in opisuje predvsem vsakodnevno življenje, pogosto lovljenje vode iz vodnjaka ali kali. Tradicionalni ples, imenovan Ghoomar izvajajo samo ženske, medtem ko moški igrajo na instrumente ali prepevajo. Ženske pri tem nosijo pisano tradicionalno nošo in veliko nakita, dlani pa imajo poslikane z zapletenimi rjavimi vzorci. Barvo pridobijo iz rastline kana, ki jo v Evropi, Afriki in Aziji že tisočletja uporablajo za poslikavo telesa, ter barvanje las in tekstila.

V Rajasthanu sva imela cilj doseči puščavo Thar na skrajnem zahodu ob meji s Pakistanom. Med vožnjo sem kar iz zadnjega sedeža na žicah ob cesti pogosto opazoval indijske zlatovranke, smaragdne čebelarje ter sinje lebduhe, kateri so bili za črnimi škarniki najpogosteje opažene ujede.

Okus po tropskem raju

Goa ima zelo bogato zgodovino, zgodbe o njeni lepoti pa so v Evropi burile duhove že v antiki, saj jo v svojih zapisih omenja že sam Ptolomej. Posebaj zanimiva je njena kultura, ki se precej razlikuje od ostale Indije, saj je bila stoletja pod vplivi Portugalske kolonailne oblasti, ki se je končala leta 1961, ko je Goo zavzela indijska vojska.  Sledila so obdobja, ko je po svetu razhajala hipijevska kultura in »otroci cvetja« s možično »vdirali« v Goo. Njihovo zapuščino se še danes močno občuti in prav fascinantno je videti nemalo ljudi, kateri so po videzu in starosti sodeč tukaj že iz 60. let.

Geografsko se Goa nahaja na zahodni obali Indije in del nje spada v gorsko verigo Zahodnih Gatov, ki so svetovno ena najpomembnejših vročih točk biodiverzitete. Zato tukaj ni presenetljivo, da gozdovi kar rojijo od življenja. Ob obisku rezervata Cotigao na jugu Goe sem bil navdušen nad pisanimi pticami in metulji, ki so polnili tamkajšni, nekoliko višje ležeči tropski gozd. Precej pogoste so bile gozdne pastirice in zeleni golobi, kateri so počivali visoko v krošnjah dreves.

Iz goratih Zahodnih Gatov se v Arabsko morje zlivajo številne reke, ki so v nižinah in ob morju obrasle z gostimi sestoji mangrove. Te je najbolje raziskati s turistične ladje ali pa s kajakom, saj se le tako lahko približamo pticam, ki so skrite med gostim rastjem. Prav tukaj se je pod mangrovami skrivala beloprsa tukalica, na vejah pa sta na ribe prežala črnoglavi in debelokljuni vodomec.

 FOTO: Tilen Basle