Iztok Utroša: Želim se uvrstiti na olimpijske igre v Rio de Janeiru

Državni prvak in trenutno edini Slovenec  med prvih 100 igralcev na svetovni jakostni lestvici, 24-letni Lendavčan, iz tekmovanja v tekmovanje dokazuje, da se v njem zares skriva potencial, ki ga razvija v pravo smer, o čemer pričajo tudi njegovi izjemni dosežki. Mlad badmintonaš v intervjuju razkriva podrobnosti, ki jih prinaša ukvarjanje s športom na profesionalni ravni.

Za začetek malo pobrskajva po preteklosti. Zaupaj nam malo o začetkih svoje športne kariere.

Ko sem prišel v prvi razred osnovne šole, sem se odločal med nogometom in badmintonom. Ampak bil je tu bratranec, Miha Horvat, ki je prvi odmeven badmintonaš v družini in on je nekoliko vplival, da sem se nato odločil za treninge badmintona. S prijatelji smo bili takrat ena taka generacija, da nas je bilo več badmintonašev, kot pa nogometašev. V skupini nas je bilo okrog dvajset, bili smo si konkurenca eden drugemu in bilo je zelo zabavno. Igrala je tudi sestra in nekako niti druge poti ni bilo za mene in sem ostal v tem športu. Skozi osnovno šolo je bilo vse normalno, ko pa je prišla srednja šola in puberteta pa se je zanimanje za badminton začelo malo manjšati. Nisem bil več najbolj prepričan v sebe. Začele so me zanimati druge stvari, punce, ven smo hodili, igrice ampak vseeno sem še ohranjal zadostno mero treningov,  da sem lahko nadaljeval. Torej, da povzamem, z badmintonom se ukvarjam že 16 let.

Pri katerem klubu treniraš? Si zadovoljen tam?

Treniram pri klubu BK Mladost Lendava. Klub šteje nekje čez 100 članov. Ko je prišel moj trener Denis iz Ukrajine, takrat sem bil star 10 let, se je začelo bolj na profesionalni ravni delati. Imeli smo več treningov, bolj je bilo vse resno. Jaz sem bil prva njegova generacija, zmagovali smo v mladinski konkurenci. Bilo nas je šest fantov, malo nas je bolj priganjal in zmagovali smo vse. Letos se je v naš klub vneslo nekaj novosti. Dvakrat ali trikrat tedensko organiziramo rekreacijo, ki je zelo popularna in obiskana. Vedno je polna dvorana, tako da čakajo eden drugega. Imamo ogromno otrok, imeli smo tudi razne predstavitve. Osebno imam odlične pogoje. Potrudili so se, da imam lahko dvakrat na dan telovadnico, da lahko treniram in lahko rečem, da gre na boljše in da se kakovost kluba vzpenja.

Tvoji največji doseženi uspehi?

Prvi uspeh, na katerega sem bil najbolj ponosen je, ko sem štiri leta nazaj zmagal državno prvenstvo. Star sem bil 20 let in to je bil pravi šok za mene in tudi potrditev. Spoznal sem, da sem v odličnem stanju in da obstaja prihodnost za mene. V letošnji sezoni, septembra, pa sem prvič zmagal mednarodni turnir na Slovaškem. Sedaj nekako konstantno igram tako, da pridem vsaj do polfinala. Najboljša leta za badminton pa pravijo, da so šele tam pri 27, 28 (smeh).

V Švici igram prvo švicarsko ligo. Lahko povem, da imam fantastično sezono. Deset ali dvanajst tekem sem zmagal, pa samo tri izgubil, vsi so navdušeni in veljam za enega izmed boljših igralcev.

Na kratko opiši tekmovanje, kako poteka skozi sezono?

Obstaja svetovna lestvica. Tekmovanja so različnega ranga. Na začetku sezone skupaj s trenerjem izdelava načrt, koledar vseh tekmovanj, prilagojeno moji pripravljenosti. Tekmovanja potekajo po celi Evropi, oziroma samem svetu. Seveda je odvisno od finančnih zmožnosti, tako da se bolj koncentriram na Evropo. Včasih moraš malo tudi preračunavati nasprotnike, kateri bo kam šel. Gleda se torej svetovna lestvica. Sam se nahajam na 93. mestu. Na lestvici nas je nekje okrog 2000 igralcev, niti točno ne vem. Osebno bolj spremljam mesta pod 100 (smeh).

Na tekmovanja večinoma hodim sam. Ko gre za kakšna daljša potovanja, je seveda vključeno letalo in trenutno si ne morem privoščiti, da bi še trenerja vzel s sabo. Pri tekmi seveda rabiš trenerja poleg. Pri 11. točki imamo minuto premora in takrat lahko trener pristopi in ti svetuje. Ampak jaz sem že toliko let sam, da sem se že navadil. Drugo ti enostavno ne preostane, da sam med tekmo iščeš napade in si izdelaš strategijo in poiščeš rešitve. Zna pa biti to dostikrat tudi koristno, ker včasih pride kakšna tekma, ko pa res ne veš, kaj storiti, si obupan, nič ti ne gre od rok in takrat je zelo lepo, da imaš svojega trenerja poleg.

Kako izgleda badminton skozi oči profesionalnega igralca?

Badminton velja za najhitrejši šport z žogo. Rekordna hitrost žoge mislim, da je 420 km/h. Je mešanica vsega: eksplozivnosti, vzdržljivosti in ogromno je potrebno misliti. Na igrišču moraš imeti svojo taktiko, iskati moraš šibke točke nasprotnika in to se vse nekako prepleta. Dosti ljudi pravi, da je to šport za na plažo. Ampak potem, ko pridejo poizkusit pa vidijo, da ni tako enostavno, kot se vidi in sliši. Tekma traja od pol- do ene ure. Jaz sem najdaljšo tekmo igral eno uro in petnajst minut. Pred nekaj leti so se spremenila tudi pravila. Sedaj vsaka napaka šteje za točko. Igra se do 21 točk in na dva dobljena seta.  Pomembne so roke in pa tudi noge. V badmintonu je ogromno skokov in se hitro premikaš po igrišču, skok sem, skok tja. Torej, če nimaš ta pravih nog, ti roka nič ne pomaga. In spet obratno, če nimaš pravih rok, ti dobre noge nič ne pomagajo. Torej obstajati mora neka kombinacija tega. 

Kakšno je finančno ozadje badmintona? Spada med drage športe?

Na začetku ni dragi šport. Rabiš copate, kratke hlače in kratko majico. V klubu dobiš žoge in lopar. Obstaja seveda članarina, ampak mislim, da to ni velik strošek. Vedno višje, bolj profesionalno greš, pa moreš vedno več vlagati. Največ je potrebno vložiti tam okrog 15. do 19. leta. Začneš hoditi na tekmovanja in mora te nekdo peljati. Sicer hodiš po Sloveniji in sosednjih državah, ampak vseeno. Mene so vozili starši. Usedli smo se v avto in se odpeljali. To so bili naši izleti. Tudi strošek opreme se poveča. Namesto enega, potrebuješ že dva loparja. Za primerjavo, jaz imam zdaj vedno šest loparjev v torbi, saj je rezerva nujna. Na leto porabim šest parov copat. Treningov je ogromno, obremenitev je večja in hitreje razpadejo. Na začetku moraš sam vlagati, tako pač je pri nas. Ko pa pride rezultat, povzpneš se po lestvici, pa ti začnejo pomagati zveza, klub, najdejo se tudi sponzorji. Prvega sponzorja sem dobil pri 18. letih.

Ukvarjanje s športom na taki ravni zagotovo terja tudi svoj davek?

Vse na toliko časa pridejo dnevi, ko imaš vsega dovolj. Ampak sedaj že vem, ko pride ta trenutek, da je potrebno vzeti premor. Takrat si pravim, da ne bom šel teden ali dva v telovadnico. Čeprav bi takrat hodil na treninge, bi bil to čas vržen v koš. Nima smisla, da se takrat silim. Po par dnevih premora pa  me seveda spet vleče nazaj v telovadnico in takrat uvidim, da je badminton tisto, kar mi najbolj manjka. Imam tudi športno psihologinjo. Vedno sem bil bolj živahen na igrišču. Hitro sem postal živčen, grdo sem se obnašal, loparje sem lomil in to seveda nikamor ni vodilo. Imel sem tudi probleme, da se na tekmovanjih občasno nisem mogel zbrati in posledično zato ne pokazati svoje prave igre. Psihologinja mi je nato pomagala, da sem se naučil osnovne tehnike, kako se pripraviti na tekmo, kako se sprostiti in od takrat naprej se je tudi v moji igri naredil korak naprej. Bolj premišljujem kaj delam, ne dovolim, da mi besede prehitijo razum. To je bil zagotovo en velik premik v moji karieri, da sem začel delati tudi na psihičnem delu.

Kdo so tisti sponzorji, ki ti najbolj pomagajo?

Lahko bi rekel, da nekega glavnega sponzorja nimam, ki bi mi lahko zagotovil delovanje v celotni sezoni. Pomaga mi občina, klub, za opremo pa imam sponzorja iz Nemčije (Yoneks). Vedno pa sem si želel in si še vedno želim, da bi imel glavnega sponzorja, ki bi prihajal tu iz Prekmurja, Lendave, bližnje okolice. Da bi lahko s tem, ko hodim po svetu, promoviral naše kraje. Za pridobitev sponzorjev je zelo pomembno, da si ob pravem času na pravem mestu.

Glede na to, da v Sloveniji badminton ni zelo odmeven šport, katera država pa je temu ravno nasprotje?

Kitajska. Tam je to prvi šport. Nasploh cela Azija je zelo močna v badmintonu. Igralci badmintona so tam super zvezde. Tako kot je v Evropi Ronaldo, Messi, je tam Lin Dan, ki je olimpijski in svetovni prvak. Ko sem bil prvič tam, sem bil šokiran. Prideš na letališče z badmintonsko torbo in so kar vsi navdušeni nad tabo. In, ko vidiš na müslijih in mleku ter vseh reklamah po večini igralce, potem veš, da res cenijo ta šport. Zgodilo se je že, da sem ob večerji igralce od tam vprašal, če vedo kdo je Roger Federer, Rafael Nadal in niso vedeli, kdo sta ta dva. Vedeli pa so, kdo je petdeseti na svetu od njihovih. Badminton je tudi vedno po televiziji. Ko imajo svetovno prvenstvo, si vzamejo dopust, da gledajo tekmovanja. Tam je vedno več tisoč ljudi preveč v dvorani, kot je dovoljeno in s tem je tudi atmosfera popolnoma drugačna. Trenutno je od prvih deset na lestvici, sedem ali osem prav Azijcev. To je čisto drugačen svet. Otroci prav nehajo hoditi v šolo, da lahko igrajo badminton. Tam imajo veliko selekcijo igralcev. Pri nas pa si vesel, če kdo ostane. V Evropi pa je taka država na primer Danska in tudi v Nemčiji postaja ta šport vedno bolj popularen. 

Imaš kakšnega vzornika, po katerem se zgleduješ?

Ogromno inspiracijo mi daje Novak Djokovic. Rad spremljam tenis. Mislim, da je on res lahko vzor vsakemu športniku. Nikoli se ne preda, na tekmi daje vse od sebe, tudi če ima slab dan in mu ne gre, on bo vedno poizkušal in res ga rad spremljam. Je borben in zares predan. Za vrhunskega športnika ni dovolj samo talent. Mora obstajati tudi prava borbenost in predanost, saj je to včasih mogoče še bolj pomembno.

Kako doživljaš poraz?

Vesel seveda nisi. Ampak se s tem nima smisla dlje časa obremenjevat, ker ni zdravo. Enako je seveda tudi po zmagi. Ko zmagaš, vse lepo in prav, ampak že naslednja tekma je spet zgodba za sebe. Na tisti tekmi moraš spet biti tam, zbran, ne pa biti z mislimi še pri prejšnji zmagi. Ko sem prvič zmagal turnir, se mi je zgodilo ravno to. Na naslednjem tekmovanju sem še vedno premišljeval o prejšnjem zmagoslavju in seveda sem igral slabo. Ko pa doživim poraz, pa kakšen dan, dva sem žalosten in mi ni prijetno ampak mi pa to vlije tudi dodatno motivacijo za naprej, da moram naslednjič igrati še boljše. Tako da obstajata ta dva efekta.

Za vse uspehe je zagotovo zelo zaslužna tudi podpora domačih…

Podpora doma je fenomenalna…  Če ne bi imel take podpore, sploh ne bi mogel tega vsega doseči. Če bi mi starši na začetku že rekli, glej Iztok, zdaj pa te mi več ne moremo voziti okrog, ne moremo ti več loparjev kupovati, seveda bi bil prisiljen nehati, druge poti ne bi bilo. In to je dostikrat problem, da starši vidijo, da več finančno niso zmožno in je otrok prisiljen nehati. Če bi bilo več denarja po klubih, bi bila situacija drugačna. Že v osnovi bi začeli vlagati v potenciale in bi tako kasneje imeli desetkrat več igralcev. Ampak tega na žalost pač ni.

Vsak športnik nosi v sebi cilje in želje, ki jih želi doseči tekom svoje kariere. Nam izdaš svoje?

Veliko željo imam, da bi se uvrstil na olimpijske igre v Rio de Janeiru. Zato sem tudi letos že začel z vsemi spremembami. Šel sem iz Ljubljane, kjer več ni bilo pogojev za mene. Za uvrstitev na OI v Londonu mi je zmanjkalo nekje 5 mest, zato delamo s polno paro, da bi to dosegel sedaj v treh letih. In še ene sanje obstajajo, ki jih seveda ne želim samo sanjati ampak tudi uresničiti, to pa je, da bi se povzpel tam okrog dvajsetega, tridesetega mesta na svetu.

Te privlačijo še kakšni drugi športi?

V bistvu smučanje je bilo vedno aktualno in bordanje tudi. Tri leta nazaj sem si kupil celotno novo opremo za bordanje, ampak na žalost še ni bila preizkušena. Ni časa, druga stvar pa je, da me je malo strah. Bojim se, da se poškodujem. Bil je primer igralke, ko si je na smučanju zadala devetkratni zlom noge, ker je en dan šla bordat. Zdaj se bolj v goricah sankam z otroki.

In kdo je Iztok, ko ne igra badmintona?

Številka ena je seveda šport. Nato je šola, družina in prijatelji. Sem v  tretjem letniku organizacije in menedžmenta socialnih dejavnosti. Študiram na daljavo, ker drugače niti ne gre. Poizkusil sem obiskovanje faksa in treniranje, ampak se ni obneslo. Drugače pa, ko ne treniram, se družim s prijatelji, imamo veliko družino, tako da včasih niti ni časa, da bi vse to obhodil. Petkrat sem stric, tako da imam ogromno malih badmintonašev, upam vsaj (smeh).

Po pravici povedano, rad grem na zabavo, ko imam čas in, ko imam dovoljenje, od samega sebe seveda. Zavedam se, da če bom hodil vsak vikend ven in ponočeval, da se to ne bo izšlo. Včasih se zgodi, da tudi po štiri mesece ne grem nikamor. Poleti grem najraje na morje. Sem pa v Lendavi rad, zelo rad. Toliko hodim okoli in tako malo sem doma, da sem nato res vesel, ko pridem domov. Prijateljem vedno pravim, da mi je Lendava eno izmed najlepših mest, katero sem kdajkoli videl. Malo je, mirno je, ni gneče. Ko sem par let bil v Ljubljani sem tudi spoznal, da je tu dvakrat lažje živeti. Prihraniš ogromno časa in tudi denarja. Tako da po mojem bom za vedno tu ostal…