Zakaj strah pred čustveno bližino v partnerskem odnosu

Čustvena bližina med partnerjema - zelo pomembna za zdrav, poln odnos. Da si partnerja zaupata tudi svoje strahove, svoje šibke točke in bolečine ter se ob tem sprejemata. A včasih se zdi, da je težko, predvsem ravno zaradi strahu pred zavrnitvijo in ne sprejemanjem. Vsi si želimo kvalitetnih odnosov. Kaj torej narediti, da jih bomo zgradili?  Pogovor, se strinjajo številni psihologi...

Na začetku partnerskega odnosa imata partnerja občutek, da lahko drug drugemu povesta vse in sta ob tem v vsem slišana in razumljena. Občutek imata, da so vse njune potrebe, želje in hotenja izpolnjeni v polnosti.

Tako večkrat slišimo, da partnerjema na začetku odnosa oziroma v času zaljubljenosti pogostokrat niti ni treba govoriti o svojih potrebah in željah, ker to drugi partner že intuitivno zazna. Predvsem pa je med partnerjema zelo močno hrepenenje po čim bližji in dalj časa trajajoči fizični in čustveni bližini, za katero si vsaj na začetku odnosa želita, da se ne bi nikoli končala.

Strah pred intimo

Vendar se sčasoma med partnerjema začne vzbujati občutek nekakšnega strahu pred preveliko čustveno bližino, ki mu pravimo tudi strah pred intimo. Zato se med njima kar naenkrat razblini tisti prijetni občutek, ki ju je navdajal na začetku partnerskega odnosa. To pomeni, da se začneta te bližine braniti in na nek način celo bati. Saj imata občutek, da se s tem, ko dovoljujeta, da se v polnosti miselno in čustveno drug drugemu predajata, hkrati začneta izgubljati tudi samega sebe in se tega zelo ustrašita. Predvsem pa vsak od partnerjev doživlja, da se mora odpovedati svoji samostojnosti, željam in potrebam, saj ima občutek, da se mora na vseh področjih življenja v vsem podrejati zgolj drugemu partnerju. To privede do tega, da se v tistem partnerju, ki ima občutek, da je zaradi partnerja v marsičem prikrajšan, začne nabirati jeza. Te pa ne izrazi, ker ga je strah, da bi ga drugi partner lahko zavrnil ter ga tudi zapustil, česar ga je strah še bolj.

Vse to se dogaja na nezavedni ravni. Zato se partnerja tega ne zavedata in se o tem niti ne pogovarjata. Ob tem imata pogostokrat občutek, da nista več tako ljubljena, kar pri enemu ali celo pri obeh pogostokrat povzroča velike bolečine. To boleče spoznanje se pri njima prebudi, ker doživljata, da nista več deležna toliko fizične in čustvene bližine, kot sta je bila deležna na začetku partnerskega odnosa.

Zagotovo pa to v nobenem primeru ne drži, temveč gre pri njima le za nezavedni strah pred preveliko čustveno bližino, ki je sestavni del vsakega partnerskega odnosa. Zato je zelo pomembno, da se partnerja tega strahu zavedata, saj bo kakovost njunega partnerskega odnosa v veliki meri odvisna prav od tega, kako se bosta s tem strahom soočila. Tako se partnerja po eni strani lahko pretvarjata, da tega strahu sploh ni, ali pa se začneta z njim dejavno soočati ter se začneta o njem pogovarjati.

Odvreči maske

Do tega strahu pa pride zato, ker partnerja vedno bolj čutita, da nista tisto, kar čutita globoko v sebi, temveč imata občutek, da se morata pred partnerjem na neki način "pretvarjati", ker imata občutek, da ju bo partner le tako sprejel. Zato je najpomembneje, da partnerja začneta biti tisto, kar dejansko sta in "odvržeta vse maske" ter se začneta pogovarjati o tistemu sebi, ki se skriva pod masko. Zagotovo je to najbolj strah vzbujajoče, ker je prisoten strah, da te lahko partner zelo rani, ko se mu odpreš in poveš o svojih najglobljih stvareh, ki jih čutiš v sebi.

Tukaj se skrivajo vprašanja, kot so: Ali me boš še vedno ljubil, če ti povem, da se v odnosu včasih počutim nesprejeto in ponižano? Me ne boš poniževal in sramotil, ko ti bom povedala, kaj me v odnosu moti? Me boš še vedno sprejemal, če ti bom povedala, da sem ljubosumna in ti ne zaupam? Ali boš lahko enostavno sprejel, ko ti bom povedala o svojih bolečinah, stiskah in spominih, ki so me v najinem odnosu prizadeli? Ali me boš še vedno sprejemala, če ti povem, da se v službi počutim večkrat ponižanega, osramočenega in nemočnega? Mi boš stala ob strani, ko bom obupan in razočaran? Ti lahko povem, da me je strah najine prihodnosti?

V teh stavkih se skriva zelo velika ranljivost, o katerih si partnerja večkrat ne upata spregovoriti, temveč nekako upata, da bo drugi partner te strahove spoznal, pa če tudi mu jih ne povemo. Kaj je torej za narediti?

Spregovorimo o svojih strahovih

Najprej se je treba odločiti, ko je v partnerskem odnosu prisotne dovolj varnosti, da spregovorimo o svojih najglobljih strahovih. Seveda pa je na drugem partnerju, da posluša in tudi začuti miselni ter čustveni svet drugega partnerja, ki je ogromno tvegal in se mu je čustveno razgalil. Najbolj tragično je takrat, kadar se partner odpre in dobi občutek, da s strani drugega partnerja ni bil slišan ali je bil celo zavrnjen, ker se je partner ob tem počutil užaljenega.

Zato je nujno, da se partnerja začneta pogovarjati, poslušati in vživljati v čustvene svetove drug drugega, saj bosta le tako resnično dobila priložnost, da bosta začutila občutek varnosti, sprejetosti, zaupanja in pripadnosti, po katerem sta že od vsega začetka tako globoko hrepenela.