Vlado Škafar: »Film Oča mnogim ljudem globoko poseže v življenje«

V Murski Soboti rojeni filmski režiser Vlado Škafar, ki je pred kratkim s filmom Oča prodrl na Beneški festival, pravi, da je njegovo delo sestavljeno iz 88 odstotkov lenobe in 12 odstotkov navdiha.

Po uspešnem filmu Otroci se je Škafar odločil za snemanje na domači grudi. Film Oča je lirična in obenem pretresljiva ljubezenska zgodba med sinom in očetom, ki jima ni usojeno živeti skupaj.  

Pripoved celotne filmske zgodbe je zajeta v eden dan njunega sicer nadvse redkega druženja. Celotno razkrivanje tančice in rušenje ovir med očetom in sinom, ki ju igrata Milivoj Miki Roš in Sandi Šalamon, se odvijajo v kleni prekmurščini. Oča je prvi slovenski film na Beneškem festivalu, ki se mu je uspelo uvrstiti v program tedna mednarodne kritike, za katerega so izmed dvesto filmov izbrali sedem prvencev.

Pred kratkim je na plano prišel vaš najnovejši film Oča. Kako se počutite ob tem?

Očetovsko. Snujem in spremljam njegovo pot med ljudi ter njihove reakcije nanj.

Kako se ta film razlikuje od vaših prejšnjih?

Je prvi igrani film. Bolj točno bi bilo reči moj prvi izmišljeni film, saj pri mojem delu z ljudmi ni igre v ustaljenem pomenu besede.

Kaj ste hoteli s filmom sporočiti slovenski oziroma svetovni javnosti?

Umetnost ne sporoča. Kot je rekel Welles: za sporočila so razglednice. Umetnost je na voljo, da si jo vsak na svoj način zapiše v svoje življenje.

Smo Slovenci dovolj globoki za razumevanje bistva filmov ali drugače - kako po vašem mnenju Slovenci oziroma Prekmurci dojemajo vaš film?

Filma ne gledajo Slovenci ali Prekmurci, pač pa ljudje. Tako kot moji prejšnji filmi, zlasti Otroci, tudi Oča mnogim ljudem globoko poseže v življenje. To je istočasno blagor (dopolnitev smisla mojega ustvarjanja) in breme.

Od kje črpate ideje za zgodbe?

Vsak človek ima najbrž v sebi izvir. Če si želi, bo našel pot do njega.

V filmu se veliko stvari dogaja na simbolni ravni. Kaj ste hoteli s tem doseči?

Film je odprt budnosti in sanjam, tujemu in svojemu svetu. Vsak naj si sestavi svoj svet budnosti in svoje sanje.

Kako pomembno je sodelovanje režiserja z igralci?

Film je skupna pot. S Sandijem in Mikijem smo si delili vse, kar smo našli v sebi.

Koliko časa je potrebnega, da pride film na platno?

V našem primeru točno eno leto. V mojem primeru je delo sestavljeno iz 88 odstotkov lenobe in 12 odstotkov navdiha.

Kdaj ste začutili, da je biti režiser vam namenjeno delo?

Pred dvema letoma sem se odločil, da nekaj let namenim filmskemu ustvarjanju.

Menite, da je slovenski prostor dovolj velik za uspešnega režiserja kot ste vi?

Prostor filma je neskončen.

Ali se v Sloveniji da živeti od filmske industrije? Vas mika tujina?

Ne vem. Vsekakor jaz ne živim od nje. Oča tudi ni del filmske industrije, ampak umetnosti oziroma poezije. To sta dva različna športa. Mikajo me stvari, ki so mi blizu, ki so del mojega vsakdanjega življenja. Res pa je, da bomo naslednji film snemali v Italiji, ker je tja pač začasno odneslo moji junakinji, sicer Slovenki.

Izhajate iz Prekmurja. Ali imate še vedno v sebi tisto prekmursko zavest (glede na to, da več ne živite na tem območju)? Smo Prekmurci kaj drugačni od ostalih Slovencev?

Prekmurje je prostor mojega otroštva, dom mnogih meni ljubih ljudi, pokrajina, po kateri veliko hodi moja duša in sem in tja tudi moje noge.

Ali se v filmih odražajo tudi vaša občutja in ideje o svetu? Ali je sploh mogoče ostati nepristranski pri umetniškem delu?

Umetniško delo je posoda tvoje resnice, ki jo ponudiš drugemu.

Kaj najbolj cenite pri svojem delu?

Ne vem, če je cenite prava beseda, ampak če že moram: zame ima veliko ceno spoznanje, da tisto, kar ustvarim in ljudje, s katerimi to počnem, ostajajo v stiku z mojim srcem, ostajajo moji živi sogovorniki.

Ali pride kdaj takšen dan, ko vam stvari preprosto ne gredo od rok? Kaj storite takrat?

Pustim in počakam.

Je naporno biti režiser oziroma igralec?

Je lepo in včasih težko.

Kakšne načrte snujete za prihodnost?

Živeti v Beli krajini, ustvarjati po zgoraj omenjenem receptu (88% lenobe, 12% navdiha), govoriti z živimi in mrtvimi ljudmi.