Marc L. Greenberg: Prekmurje sem doživel kot eksotično pokrajino

Pogovarjali smo se z ameriškim univerzitetnim profesorjem, jezikoslovcem, dialektologom, urednikom … Marcom L. Greenbergom, ki velja za enega najpomembnejših raziskovalcev prekmurskega narečja ter je s tega področja tudi doktoriral. Tekoče govori veliko jezikov, med drugim tudi slovensko; Prekmurje dojema kot eksotično pokrajino, uživa v vonjavah, okusih in vzdušju Prekmurja.

Prihajate iz ZDA. Ste univerzitetni profesor, jezikoslovec, dialektolog, urednik … Obvladate veliko število jezikov – kdaj se je v vas prebudila ljubezen do učenja jezikov?

V zgodnjih najstniških letih me je dolgočasilo monotono kalifornijsko življenje in mi je bilo učenje jezikov nadomestilo za potovanje po svetu. S tem početjem sem nadomestil zbiranje poštnih znamk, ki me je v prejšnji fazi fasciniralo predvsem zaradi raznolikosti jezikov na njih.

Med drugim tekoče govorite tudi slovensko, kar je za Američana precej nenavadno. Kako dolgo ste se učili slovenščine in ali ste imeli pri učenju jezika kaj težav?

Slovenščina je bila zame že četrti slovanski jezik, po ruščini, češčini in hrvaščini. Nisem se je začel učiti iz učbenikov, ampak predvsem iz pisem zaročenke Marte, s katero sem se pred tem pogovarjal in si dopisoval v češčini. Postal sem radoveden, kakšen je njen materni jezik, nakar mi je poslala slovensko-angleški slovar in začela pisati po slovensko. Če sem hotel izvedeti, kako me ima  rada, sem že moral pogruntati, kaj piše v njenih pismih.

Verjetno je k ljubezni do slovenščine precej pripomoglo tudi dejstvo, da ste poročeni s Slovenko. Ali z ženo tudi svoje otroke učita slovensko?

Vsak od naju z otrokoma govori v svojem jeziku, razen če kontekst narekuje, da se moramo odločiti za enega ali drugega, npr. v slovenskem okolju vsi govorimo slovensko. Tako sta oba otroka dvojezična in sta jezika bolj ali manj enakopravna. Ali tudi ne: slovenščina ima to prednost, da je skoraj nihče zunaj Slovenije ne razume, zato je odličen jezik za tajno sporazumevanje.

Ste eden najpomembnejših raziskovalcev prekmurskega narečja. Zakaj ste se odločili ravno za to znanstveno-raziskovalno področje?

Pri podiplomskem študiju slavistike na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA) sem se zanimal za probleme zgodovinskega jezikoslovja in geolingvistike in sem imel v letih 1984 in 1985 priložnost študirati pod mentorstvom velikega jugoslovanskega dialektologa Pavleta Ivića, ki je takrat gostoval v Los Angelesu. Ta me je navdušil za terensko delo in me opozoril na fonološki opis prekmurskega narečja izpod peresa Avgusta Pavla, ki je izšel v Budimpešti l. 1909.

V znanstvenem prispevku Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja raziskujete tri prekmurska podnarečja. Katere so glavne in najopaznejše značilnosti, po katerih se ta ločijo med seboj?

 V tem kratkem pregledu sem določil glasoslovne prvine, ki najenostavneje delijo sicer precej enotno prekmursko narečje v tri podnarečja, pri čemer sem uporabil načelo inovacij: vsaka inovacija na nekem ozemlju odgovarja drugemu ozemlju z arhaizmom. To so (1) izguba zaokroženosti pri dolgem a-ju v goričkem in ravenskem podnarečju oz. izguba zaokroženosti pri kratkem a-ju v dolinskem podnarečju; (2) prehod j v ď v goričkem in ravenskem podnarečju; (3) prehod končnega u-ja v -o v goričkem in ravenskem podnarečju (npr. pri opisnem deležniku moškega spola).

Katero od treh podnarečij vam je najzanimivejše za raziskovanje?

Zame je sama variativnost v jeziku po definiciji zanimiva, zato ne bi dal prednosti nobenemu posameznemu podnarečju.

Ali sicer na območjih, kjer predavate, obstaja zanimanje za prekmursko narečje?

Žal je dandanes čedalje manj zanimanja za “nepraktične” panoge, kot je slavistika. Kolikor ga je še, pa se prekmurščina zaradi svojih posebnosti izkaže kot nekaj manj znana, celo nekoliko eksotična zanimivost.

S čim se trenutno ukvarjate na področju prekmurskega narečja? Ali lahko pričakujemo kakšne nove izsledke?

Zdaj končujem angleški prevod in komentar k doslej neobjavljeni prekmurski slovnici prekmurskega knjižnega jezika izpod peresa A. Pavla, tipkopis katere je dokončal l. 1942.

Kateri so trenutni cilji na področju vašega dela? Se boste morda naučili še kakšnega jezika?

V zadnjih letih sem čedalje bolj obremenjen z administrativnimi dolžnostmi, zato se manj posvečam raziskovanju. Vračam se k raziskovanju zgodovine češčine in slovaščine, kar me zanima med drugim zaradi delnih prazgodovinskih povezav z južnimi slovanskimi narečji. Te povezave kažejo na drugačno razvrstitev govornih skupnosti, kot jo imamo danes, in nam tako delno osvetljujejo postopke v razvoju slovanskih jezikov v času migracije in izoblikovanje novih slovanskih narečij v zgodnjem srednjem veku. Sicer pa pripravljam tudi članek o teoriji družbenojezikoslovnega pristopa k slovanskim jezikom. Kar zadeva učenje novih jezikov, mi manjka časa in možganske gibkosti, a sem se pred in med nedavnim službenim potovanjem v Južnoafriško republiko vendarle nekoliko posvetil jeziku xhosa, enemu od bantujskih jezikov JAR. Naučil sem se nekaj besed in fraz s pomočjo univerzitetnega lektorja z univerze Stellenbosch, sicer rojenega govorca xhoščine. To je bila izjemna priložnost, ki mi je dala svež pogled na jezik na sploh. Npr. govorci xhoščine uporabljajo angleške številke, a ne zaradi tega, ker nimajo svojih, pač pa zato, ker so izrazi za števnike v njihovem jeziku opisni in dolgi v primerjavi s kratkimi in jedrnatimi angleškimi.

Menite, da imajo današnji mladi dovolj zanimanja za jezik? Kako bi jih lahko spodbudili, da bi vzljubili svoj materni jezik, hkrati pa k temu, da bi se učili čim več tujih jezikov?

Žal povsod vidim čedalje manj zanimanja za nepraktične vede. Kar zadeva jezik, vsakdo, ki se zavzema za družbeno mobilnost, hoče ali mora znati angleško. Pri nas v ZDA to pomeni nadaljnji upad sicer nikoli močnega zanimanja za učenje tujih jezikov, v Sloveniji in drugod pa manj časa, skrbi in želje za zares dobro znanje lastnega jezika. Dokler ljudje hrepenijo predvsem po denarju in moči, tj. dokler prevladuje neoliberaliberalna paradigma v družbeno-gospodarski ureditvi, ljudje ne bodo investirali časa in energije v jezike, umetnost ali sploh v širšo in zares kakovostno izobrazbo. Za naš čas sem črnogled, upam pa, da bodo naslednje generacije na novo odkrile in spoštovale žlahtno plat človeških dosežkov.

Za svoje delo ste prejeli tudi kar nekaj priznanj in nagrad. Bi lahko izpostavili katero, ki vam še posebej veliko pomeni?

Leta 2002 sem prejel nagrado “Najboljša knjiga na področju slovanskega jezikoslovja”, ki mi jo je žirija Ameriškega društva učiteljev slovanskih in vzhodnoevropskih jezikov (American Association of Teachers of Slavic and East European Languages), podelila v New York Cityju za prvo, angleško izdajo Zgodovinskega glasoslovja slovenskega jezika. Žirijo sestavljajo nekateri vodilni slavisti v Ameriki in pri sodbi se posvetujejo s strokovnjaki po svetu. Nagrada je potrdila, da sedemletno “mučenje” s knjigo ni bilo zaman.

Kaj je tisto najpomembnejše, kar vam pri vašem delu daje občutek zadovoljstva in vas spodbuja k nenehnemu raziskovanju?

Imam precej privilegiran položaj, da se lahko posvečam temam, ki prispevajo k razumevanju človeške kulture, in da mi ni potrebno npr. prodajati delnic ali zavarovalnih polic. Obenem cilji mojega dela narekujejo, da prihajam v stik z drugimi mislečimi ljudmi tako doma kot v tujini. To pomeni, da imam redko priložnost, da svoje življenjsko popotovanje združujem z odkrivanjem novega v človeški kulturi in je moj vsakdanjik intelektualno bogat. Prizadevam si, da tega privilegija nikoli ne izgubim izpred oči.

Zaupajte nam še, kako dojemate Prekmurje in ali ga nameravate tudi kaj obiskali.  

Prekmurje sem doživel kot eksotično pokrajino, saj se skoraj v vseh pogledih razlikuje od te, ki sem jo poznal od otroštva v Los Angelesu. Spomnim se prvega dne, ko sem se prebudil pri družini Lovenjak na Cankovi: ptiči so peli, zrak je bil svež in dišal bajno, rekel bi celo, da je bil dan tako slikovit, kot Kosmač opisuje pomladni dan, "iz čistega srebra ulit". Glejte, odrasel sem v Los Angelesu blizu avtoceste, dan in noč polne avtomobilov, smog je bil zmeraj prisoten, kmetije sem prej videl samo na slikah. Ljudje v Prekmurju so trdo delali, vendar so si za razliko od kalifornijskega tempa vsakdanjika tudi vzeli čas za druženje in za pristno spoznanjesočloveka. Te razlike zelo cenim, še posebej ker sem bil takrat dovolj mlad, da so ti vtisi lahko vplivali na izoblikovanje moje osebnosti. 

Prekmurje dandanes rad in nerad obiskujem. Nerad zaradi tega, ker hočem ohraniti lepe spomine na prejšnji čas, kot je bil. Rad, seveda, ker še obstajajo prvine tega prejšnjega časa, čeprav ni več makadama, več je turistov, globalizacija je žal zajela tudi Prekmurje. Vsakega toliko časa pridem z ženo ali tastom ali obema v Prekmurje na kratek obisk, gremo na bograč k Aleksandru v Prosenjakovcih, da obudim spomin na okuse, vonjave in vzdušje Pomurja.