»Trenutno gre za sprevrženost osnovnih poslovnih vrednot«

S predsednikom uprave SGP Pomgrad Tadejem Ružičem smo se pogovarjali o stečaju Vegrada, posledicah recesije in o posebnostih v gradbeništvu. Drugi del intervjuja bo objavljen  jutri.

V zadnjih časih gradbeništvo močno prežema kriza. Zadnji jo je skupil Vegrad. Kakšno kazen si zasluži Hilda Tovšak?

Kakšno kazen si zasluži, težko rečem, obstajajo pa v državi organi, ki morajo pregledati poslovanje Vegrada. Je pa res, da vsi ti dogodki mečejo slabo luč na celotno gradbeništvo. Ne samo plačilna nedisciplina, ki se je v drugem polletju 2010 nenormalno razrasla, pač pa tudi odnosi do zaposlenih, upoštevanja pravil igre in tako naprej.

Je primer Vegrada primer neodgovorne uprave ali menite, da je za stečaj v prvi vrsti kriva finančna kriza in vse, kar prinaša?

Po informacijah iz medijev se je Vegrad znašel v tem položaju po spletu nekih okoliščin in verjetno predimenzioniranega investiranja v tistem obdobju. Po moji oceni se je ta zgodba predolgo vlekla, več kot pol leta po razglasitvi insolventnosti. To so vsi elementi, ki kažejo na to, da v tej državi traja predolgo, da se o zadevi odloči. Nenazadnje stečaj ali recimo prisilna poravnava niti ni katastrofalna možnost, saj se tu ene stvari presekajo in se postavi možnost za nov zagon nekega podjetja.

Lahko pride do takšnega scenarija tudi v SGP Pomgradu?

Mi smo že v osnovi po naši pogodbi zadolženi in odgovorni za to, da Pomgrad posluje tako, da imajo v prvi vrsti nekaj od tega lastniki, ob spoštovanju, da s tem svoje obveznosti plačujemo in da delavci dobijo, kar imajo po pogodbah dogovorjeno. Že pred leti smo se odločili za dokaj konzervativno politiko, to pomeni, da nismo šli v investicije, ki ne bi bile za trg, ki ne bi bile kolikor toliko verjetne za prodajo, tu gre predvsem za stanovanjsko gradnje, drugače pa nismo preveč odlašali, ko je bilo potrebno koga iztožiti za dolgovani denar.

Ta politika se je mogoče v času konjunkture zdela neprimerna, saj nismo dosegali bliskovitih rezultatov, kot bi jih lahko, zagotovo pa je na daljši rok na stabilnost podjetja pozitivno vplivala, kar se kaže sedaj.

Kako močno je plačilna nedisciplina posameznih podjetij prizadela vaše podjetje?

Zagotovo je plačilna nedisciplina prizadela tudi naše podjetje. To se pozna v tem, da v prvi vrsti vlagamo bistveno več tožb na izterjave dolgovanih zneskov, porabimo veliko več denarja s črpanjem kreditov, s katerimi mi pravočasno poravnavamo svoje obveznosti. Pozitivna stvar za nas pa je, da smo zaradi plačilne nediscipline uspeli že z dvema ali tremi revizijskimi zahtevki, ker naši konkurenti niso imeli plačanih obveznosti.

Gre pri gradbeništvu za neke vrste zakon evolucije, kjer preživijo samo najmočnejši?

Verjetno je gradbeništvo, kot tudi vse ostale dejavnosti, podvrženo neki tržni evoluciji v tem dokaj liberalnem kapitalističnem sistemu z relativno majhnimi posegi države. Vendar jaz tu vidim en drug problem. Trenutno gre predvsem za sprevrženost osnovnih poslovnih vrednot.

Se pravi, vsakemu se lahko zgodi, da pride v težave, tudi Pomgradu, vendar se v tem primeru pričakuje od tistega, ki je zašel v težave, da svojega upnika obvesti, poskuša z njim najti razlog, ne pa da dostikrat na trgu izpadeš kot čuden subjekt, če terjaš za tisto, kar si naredil, in želiš, da dobiš plačano. Ta sprevrženost dela škodo celotnemu gospodarstvu, ne samo gradbeništvu.

V vaši panogi se veliko govori o gradbenih lobijih. Ste kdaj imeli opravka s kakšnim od lobistov?

Osebno z lobisti v takem smislu, da bi jih lahko prepoznal kot neke lobiste, ne vem, če sem imel kdaj opravka. Rekel bom, da se niti nismo preveč trudili, da bi na tak ali drugačen način z nekimi vplivi dosegali poslovne rezultate. Želeli smo delovati dokaj odprto in po naprej postavljenih pravilih, seveda pa smo, kot vsak gospodarski subjekt, poskušali v vsakem specifičnem trenutku najti neke svoje priložnosti.

Pa bi priznali, če bi ga imeli?

Težko rečem, kdo bi sploh v Sloveniji veljal za lobista in v kakšni meri. Niti ne vem, kdaj prestopiš tisto mejo, ko imaš opravek z lobistom.

S čim ste se v času recesije največ ukvarjali?

Veliko več, sploh v tem letu, je bilo dela na nizkogradnjah, kjer gre za vodovode, kanalizacije in ceste, v občinah tudi zaradi lokalnih volitev, vendar bistveno manj kot pred preteklimi volitvami. Na visokogradenjskem področju ni bilo večjih investicij, recimo zasebni sektor se je prebudil šele v drugi polovici letošnjega leta. Lani in v prvi polovici 2010 je investicijska dejavnost zaradi bistveno težjega pridobivanja finančnih sredstev s strani bank skoraj zamrla. V zadnjem času smo uspeli pridobiti nekaj projektov tudi na visokogradenjskem področju. To so vrtec v Ormožu, obnova nekdanje vojašnice na Ptuju in policijska postaja v Gornji Radgoni. Tega bo, predvidevamo, v bodoče nekaj več, v teh dneh pa začenjamo z izgradnjo lastne investicije v Kopru – stanovanjsko-poslovnega sklopa objektov.

Kdaj se po vašem mnenju lahko ponovno pričakuje čas konjunkture?

Po logiki stvari bi se čas konjunkture že moral začeti. Po informacijah, ki jih imam s podobnih dejavnosti, kot je samo gradbeništvo ali z njim povezano, se je na nemškem trgu konjunktura napram vsakdanji totalni recesiji že začela. Seveda je še zdaleč od tega, kar je bilo v preteklih letih, ampak se indeksi dvigajo. V Sloveniji po mojem mnenju gradbeništvo še stopica po najnižjem dnu recesijsko-konjunkturne krivulje in nisem prepričan, da se bo konjunktura hitro začela. Če pa se že bo, bo trajalo zelo dolgo, da bo dobila nek zagon. V 2011 je še zagotovo ne bo.

Bili ste direktor, sedaj ste predsednik uprave. Ali to pomeni, da imate sedaj manj pristojnosti in besede?

Vsi trije člani uprave skupaj smo dobra ekipa, ki bo lahko izkoristila tiste stvari, ki jih en drugemu in nenazadnje podjetju in našim lastnikom lahko kot takšne damo. Zame osebno to pomeni delno razbremenitev, mogoče se bomo bistveno več posvetili čistim organizacijskim stvarem v družbah, kjer smo partnerji, ker bosta del teh obveznosti prevzela tudi preostala dva člana uprave. Kar se mene tiče, je ta sprememba pozitivna.

Kako je biti manager v kriznih časih in v poslu, ki ga kriza precej udarja?

Predvsem ni enostavno. Stvari so postavljene dokaj na glavo, ni več tako enostavno pridobivanje poslov, saj je manj razpisov in investicij, bistveno več pa je skrbi. V gospodarstvu v teh časih težko človek mirno spi, če ve, da ima delo za 700 ljudi za samo dva do tri mesece naprej, še posebej v gradbeništvu, kjer so roki dokaj kratki.

Predpriprava na to stanje je zagotovo v letih prej, v boljših letih, lahko pa povem, da se mi zaenkrat še nismo srečali s tem, da bi nam težavo predstavljala izplačila plač. Upam, da mi ne bo potrebno nikoli biti v taki vlogi, da bi se kaj takega zgodilo. Ljudje iz negospodarstva si pogosto ne predstavljajo, kako je, ko moraš tisto, kar lahko pozneje razdeliš, najprej tudi pridobiti.

V gradbeništvu dela ogromno tujcev. V Sloveniji je na drugi strani ogromno ljudi brezposelnih. Kako se je izoblikoval ta zanimiv trend jugo delavstva v slovenskem gradbeništvu?

Tukaj Pomgrad verjetno malenkost izstopa iz te splošne predstave, namreč mi imamo v podjetjih s sedežem Pomurju malo tujih državljanov, nekaj več pa jih je v podjetju SGP Pomgrad GNG, ki ima sedež v Slovenski Bistrici, v podjetjih, kjer najemamo storitve, pa je tudi velika večina Pomurcev. Ta razkorak po mojem leži v dokaj nepravičnem sistemu socialnih transferjev. Res je, da so plače v slovenskem gradbeništvu relativno nizke, razlika, ki jo nekdo dobi s polnim delom in socialnim transferjem, ki ga dobi, če ne dela, je relativno majhna, vendar je to gledanje na kratek rok.

Vseeno je po moje boljše za nekaj malega več biti nekje zaposlen in imeti socialno varnost, kot pa biti prepuščen državnim socialnim subvencijam. Ta majhna razlika ni stimulativna, tu pa so tudi zavodi verjetno nemočni, če v glavah ljudi ne dozori spoznanje, da se za svoje preživetje človek mora potruditi in boriti. V Pomurju smo še posebej izpostavljeni, kot imam včasih občutek, mazohistični prepuščenosti na milost in nemilost nekomu tretjemu in smo srečni, ko lahko stokamo. Relativno malo pa napravimo za to, da bi sami sebi položaj izboljšali.

Kolikšen odstotek tujcev dela v vašem podjetju?

Od približno 625 zaposlenih za nedoločen čas in 30 zaposlenih za določen čas je morda šest, sedem odstotkov.

Drugi del intervjuja si lahko preberete tukaj.