Stanka Vozlič: »Uporabnik storitve je naša prva in najpomembnejša skrb«

Stanka Vozlič je direktorica drugega največjega posebno socialno varstvenega zavoda v Sloveniji, Doma Lukavci, ki nudi storitve stanovalcem s posebnimi potrebami že od leta 1952. Ljutomerčanka, ki ima rada svojo pisarno, še raje pa je med delavci in stanovalci, zagovarja timski način dela. Rada prisluhne predlogom zaposlenih, na prvo mesto pa postavlja njihove uporabnike – to je stanovalce.

Ljutomerčanka je po končani Srednji zdravstveni šoli v Murski Soboti uspešno diplomirala na Zdravstveni fakulteti v Mariboru. Letos je uspešno končala tudi podiplomski študij na Fakulteti v Mariboru in si pridobila strokovni naziv specialist gerontološke zdravstvene nege.

Njena prva zaposlitev je bila leta 1986 na Univerzitetnem kliničnem centru, kjer je delala na intenzivnem oddelku za bolezni srca in ožilja. Po selitvi v domači kraj, Ljutomer, se je leta 1987 zaposlila v Psihiatrični bolnišnici v Ormožu, pot v Lukavce pa jo je zanesla leta 1989. Tu je najprej delala na delovnem mestu višje medicinske sestre in pozneje na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre.

Leta 2001 je za obdobje enega leta zasedla delovno mesto vršilke dolžnosti direktorice Doma Lukavci in po uspešnem vodenju zavoda kot v.d. direktorice je naslednjo leto dobila tudi prvi štiri letni mandat. V tem času je zaključila izobraževalni program Šole za direktorje v socialnem varstvu in si pridobila certifikat Evropskega združenja direktorjev E.D.E. (European association for Directors of residental care homes for the elderly), na podlagi katerega ji je  Socialna zbornica Slovenije priznala program za vodenje socialno varstvenega zavoda. Leta 2012 je bila ponovno imenovana za direktorico posebnega socialnovarstvenega zavoda Dom Lukavci za dobo petih let. 

Direktorica 200 zaposlenim

»Težko je voditi zavod, uresničevati zastavljeno vizijo in strategijo razvoja, ko moraš sanirati rdeče alarme vlade in pristojnega ministrstva (MDDSZEM),« pove, pri tem pa doda, da kljub težkim časom zavod uspešno vodi s pomočjo sodelavcev, ki so na vodilnih položajih zavoda.

Kot direktorica zavoda z 200 zaposlenimi in 310 stanovalci se poslužuje ukrepov, ki vodijo v prepoznavnost po nudenju kakovostnih storitev, kar dosegajo s strokovno podkovanim kadrom in toplim, prijaznim, razumevajočim delom z uporabniki njihovih storitev. Veliko vlagajo tudi v izobraževanje zaposlenih in oblikovanje kulture zavoda.

Uspešni so pri koriščenju sredstev iz evropskih skladov. »Kandidirali smo na javnem razpisu za energetsko sanacijo domov za starejše – javnih zavodov, katerih ustanovitelj je država in so v pristojnosti ministrstva za delo družino socialne zadeve, in enake možnosti v letu 2012. Uspešno smo pridobili finančna sredstva in končali z investicijo.«

V zavodu se sicer ukvarjajo z dodatno tržno dejavnostjo, to je z razvozom kosil in pridelovanjem zelenjave za lastne potrebe. Že v preteklosti je zavod imel v najemu 10 hektarjev zemlje in jo tudi do danes ohranil za potrebe okupacijske terapije – delovne terapije. Javni zavodi so neprofitni, sredstva pridobljena na področju tržne dejavnosti pa se morajo v 50 odstotkih namenjati nazaj v investicijsko vzdrževalna dela.

Uporabnik je naša prva in najpomembnejša skrb

»Zavedam se, da je uporabnik storitve naša prva in najpomembnejša skrb in šele nato smo na vrsti zaposleni, ki imamo glede na svoje poslanstvo težko in odgovorno delo z ljudmi, ki imajo posebne potrebe,« spregovori in doda, da se trudijo ustvarjati življenjski prostor, kjer se vsak stanovalec obravnava kot individuum s svojimi značilnostmi in preferencami, in si predvsem želijo, da se začutiti človeška toplina, naklonjenost in razumevanje. 

Stanovalci so iz celotne Slovenije, imajo pa prednosti tisti iz pomursko-podravske regije. Živijo v 4 dislociranih enotah (Ljutomer, Križevci, Lukavci). Ravno danes, 19. junija 2013, pri njih poteka športno srečanje stanovalcev podobnih zavodov (posebnih, kombiniranih), ki ga je predlagala zaposlena Suzana Žibrat. S tem dogodkom želijo opozoriti nase, na svojo drugačnost, ponuditi boljšo kvaliteto življenja – da bi postali del vsakdana. V letošnjem letu želijo organizirati tudi »Dan odprtih vrat« za vse vaščane oziroma sovaščane, saj jim želijo predstaviti stanovalce, ki niso nevarni (kot se marsikdo boji), imajo pa drugačen pogled na svet.

Odpovedujejo se hitrejšemu razvoju in doseganju ciljev

»Zaradi prilagajanja razmeram na trgu se moramo odpovedati hitrejšemu razvoju in doseganju ciljev, ki za nas pomenijo uresničevanje Resolucije nacionalnega programa socialnega varstva, kot različnih zahtev našega ustanovitelja, ki ima  pomembno vlogo pri razvoju ponujanja storitev, saj je dolžan poskrbeti za finančna sredstva in vlagati v investicijsko vzdrževalna dela, da bi zadostili vsem standardom in normativom, ki so predpisani,« razloži Vozličeva. »Pa žal ni tako. Zavod je z dobrim gospodarjenjem in pridobivanjem sredstev iz dodatne tržne dejavnosti sam poskrbel za investicijsko vzdrževalna dela, za nabavo osnovnih sredstev in ponujanja novih storitev in strokovnih metod dela,« opozori.

Po njenem mnenju lahko zaradi vse večje socialne stiske pričakujemo določene posledice tudi v poslovanju zavoda, to pomeni proste kapacitete, s tem manj prihodka in višek kadra, kar pomeni negativni poslovni izid in sankcije, ki jih predvideva zakon o izvrševanju proračuna. »Vse to je posledica reform na področju socialne zaščite,« obrazloži. Pred letom dni so bile namreč uvedene nove socialne reforme, ki so zaostrile pogoje za upravičenost do socialnih in družinskih prejemkov. Pri tem dodaja, da je vedno več  neplačnikov njihovih storitev.

Na prvem mestu je uporabnik storitev – to je stanovalec

Z nastopom svoje funkcije leta 2001 je skupaj z zaposlenimi pristopila k oblikovanju vizije in strategije razvoja zavoda, spreminjanju kulture zavoda in gradila na tem, da je na prvem mestu uporabnik storitev, to je stanovalec.

»V zavodu sem delala dvanajst let kot edina diplomirana medicinska sestra poleg glavne sestre, zato sem dobro spoznala potrebe zaposlenih in naših uporabnikov. Vedno sem bila prepričana, da je naše delo zahtevno, premalo videno in nagrajeno. Kot direktorica sem kmalu spoznala, da plačilo za delo ni odvisno od direktorja in kar kmalu spoznala da tudi moje delo glede na rezultate ni zadostno nagrajeno,« opiše svoje začetke.

Zaveda se, da poslovanje zavoda ne more biti uspešno, če ni sodelovanja z zaposlenimi, če ti ne vedo kakšni so zastavljeni cilji zavoda in kakšna je pot do uspeha. Zavod vodi dokaj avtoritativno, kar si zaposleni nekako tudi želijo. »Rada prisluhnem predlogom zaposlenih kako izboljšati kakovost storitev, jim dopustim kreativnost v svojem krogu delovnih opravil in izvajanju strokovnosti dela. Veliko vlagamo v izobraževanje v smislu učeče se organizacije in sodobnih pristopov dela v socialnovarstvenem zavodu. Pri svojih odločitvah vedno pridobim mnenje zaposlenih in skušam doseči cilje za katere se večina opredeli,« še doda. Žal pa mora kot direktor sprejemati tudi odločitve, ki za zaposlene niso vedno najboljše, ampak so te v okviru zagotavljanja zakonitosti in strokovnosti dela. 

V pisarni je obdana z izdelki svojih varovancev

Kot je povedala, rada dela z ljudmi – zagovarja timski način dela, sodeluje s poslovnimi partnerji in lokalno skupnostjo. »Vsak delovni dan sem zjutraj na strokovni predaji službe, da se dnevno srečujem s strokovnimi delavci in sem seznanjena z izvajanjem storitev do naših uporabnikov. V pomoč pri poslovodenju mi je moj kolegij direktorice in tehnični kolegij.« Tedensko se s svojimi strokovnimi delavci sestaja na multidisciplinarnem timu, kjer si prenašajo znanja iz strokovnih izobraževanj in tukaj jim sproti prenaša tudi informacije s področja poslovodenja zavoda in od njih pričakuje, da te informacije prenašajo na svoje sodelavce, s katerimi neposredno delajo.

»Rada imam svojo pisarno, še raje pa sem med delavci in stanovalci« zaključi, pogled po pisarni pa pove, da občuduje izdelke varovancev. Hkrati pa s ponosom opiše ob kakšni priložnost in od koga jih je prejela.

Mehkost vodenja  odvzemajo ukrepi države v teh kriznih časih

»Težko je soditi o sebi, še zlasti takrat ko sprejmeš odgovornost, ko postaneš vodja. Pred direktovanjem v času študija in dela sem bila izbrana za neformalnega vodjo, vedno sem se zavedala, da lahko večino prepričam in pripeljem do obljubljenega cilja. Ko si formalni vodja, je to veliko težje, ker takrat so odgovornosti drugačne, vendar nam mehkost vodenja  odvzemajo ukrepi države v teh kriznih časih. Na mehki način sem vpeljevala nove metode dela z našimi uporabniki zlasti v zasledovanju cilja deinstitucionalizacije, spreminjanju miselnosti metod dela medicinskega in socialnega modela, saj je zame človek psihofizično bitje in ga je potrebno kot takega tudi sprejemati.«

»Želim si, da so to zadovoljni zaposleni, zakonitost dela in zadovoljen uporabnik,« pa je Stanka Vozlič odgovorila na vprašanje, kaj se ji zdi najpomembnejša prvina posla.