Elikan: Janković je absolutist, ki se skriva za krinko levičarja

V 2. delu intervjuja z novinarjem Financ Jako Elikanom o krinki ljubljanskega župana, slovenskem novinarstvu in prihodnosti Slovenije.

Če se ozreva po slovenski politično-gospodarski povzpetniški srenji, ki prihaja – reciva ji Generacija Y. Ima ta Generacija Y tisti »faktor x«, tisto nekaj specifično drugačnega, kar slovenska družba v tem trenutku potrebuje?

Nekega potenciala za preboj ne vidim niti pri Generaciji Y, morda pa bo s časom dozorel. Mislim, da je potrebna še kakšna generacija, morda se bo znotraj Generacije Y pokazal kakšen potencial, ampak ne na kratek rok. Kajti ko prideš na oblast in dobiš ekonomske vzvode v svoje roke, se velikokrat vedeš kot so se vedli tvoji očetje in dedje. Ni veliko upanja oz. bi se morala družbena klima precej spremeniti, da bi prišlo do nekega konkretnega premika.

Imate veliko neposrednih izkušenj z Zoranom Jankovićem, ki je v Ljubljani precej popularen. Reciva, da ima tisti »faktor x«, ki so ga Ljubljančani vzeli za svojega. Kako bi ga pa opisali vi? Kakšen je, ko sij kamer ugasne?

On je absolutist. Težko sprejema drugačna mnenja v polemiki, sodeluje toliko, kolikor ga afirmira in mislim, da ga tudi ljudje niso prepoznali kot nekega odrešitelja. Dejstvo, da je dobil te volitve, je posledica nizke volilne udeležbe. Nenazadnje je dobil 16 tisoč glasov manj kot na prejšnjih volitvah. Dejstvo je tudi, da na volitvah ni imel prave konkurence, posledično zato tudi ljudje niso šli na volitve in so odločili tisti, ki so šli. Tako je pač v demokraciji.

Je »desnica« na tej črti v Ljubljani pogorela?

Mislim, da »desnica« v Ljubljani nima velikih možnosti. Ljubljana je trdnjava »levice« že vrsto let. Skratka desnica v Ljubljani ni resna politična sila. Pri čemer pa naj povem, da tudi Zoran Janković po mojem prepričanju ni levičar oz. je levičar toliko, kolikor zagovarja partizanstvo. Partizanstvo pa zagovarja tudi Zmago Jelinčič. Je torej tudi Zmago Jelinčič levičar?

Dobro vprašanje. Se Janković torej skriva za krinko levičarja?

Meni se že zdi tako. V njem resnično ne vidim nekih levičarskih potez oz. drž. Edina izjema je zagovarjanje narodno-osvobodilnega boja.

Ampak v javnosti mu uspeva vzbujati drugačen vtis.

Je precej spreten z javnostjo in tudi z mediji. Ima močan aparat, ki ga podpira v tem. Marketinško se je naredil za velikega župana, dejansko pa je veliko vprašanje, če je temu tako.

France Bučar je ob neki priložnosti dejal, da imamo Slovenci privid resnične svobode. Jo imamo tudi slovenski novinarji?

Seveda. Svoboda je ideal, h kateremu strmimo. Ali pa utvara, kot pravi gospod Bučar. Svobode imamo toliko, kolikor si je izborimo. Če nismo dejavni, je nimamo. Zdi pa se nam, ker je zapisana v ustavi, da nam je nihče ne more vzeti. Ni res. Za svobodo se moramo boriti na vsakem koraku, vsak dan, v vsakem trenutku.

V časniku Finance s kolegi veliko pišete o domnevnem gospodarskem kriminalu v Sloveniji. Na drugi strani skoraj nihče od odgovornih ne odgovarja za svoja dejanja. Se vam kdaj zdi razkrivanje zgodb, za katere menite, da same po sebi kličejo po ukrepanju nadzornih organov, že v osnovi brezplodno?

Daleč od tega. Dejstvo pa je, da nobeden od odmevnih domnevnih gospodarskih kriminalov ni doživel sodnega epiloga, kar nas ne sme navdajati s pesimizmom in obupanostjo. To bolj meče slabo luč na učinkovitost sodstva in ustroj države. Smo ena redkih držav, ki gospodarstvenikom, ki so stopili na kriva pota, ni stopila na prste. Poglejmo samo primer sosednje Hrvaške, kjer ni nič nenavadnega, če nekdanji minister pristane v priporu.

Si drznete trditi, da je gospodarski kriminal Slovenijo postavil na zemljevid t.i. mafijskih držav?

Gotovo smo blizu Berlusconijevi Italiji.

Je slovensko novinarstvo v tem pogledu zadnji up slovenske družbe, če že pravna država ne deluje?

Zadnji up ne bi rekel, je pa eden od pomembnejših. Novinarji in mediji so bili pomembni tudi v času slovenske demokratizacije. V drugi polovici 80-ih so mediji naredili določen preboj, ampak ne moremo trditi, da so samo mediji tisti, ki so naredili ta preboj. So na nek način zrcalo družbe, glasniki malih ljudi, ki nimajo ekonomske in politične moči. Zato se morebiti res zdi, da smo mediji najpomembnejši, dejansko pa postavljamo zrcalo družbe.

Pa je slovensko novinarstvo zmožno prenesti breme v patološki družbi, za katero vse bolj velja prepričanje, da je v tem kontekstu zajedla kot fosil?

Težko dam enoznačen odgovor na to. Mediji so kot vse ostale strukture - nekdo bo prenesel to breme, nekdo ne. Mediji so raznovrstni kot je raznovrstna družba. Niso mediji tako pomembni, da bi na njih stal svet. Seveda brez medijev ne bi šlo, to je zagotovo.

V zadnjem času se pravzaprav zdi, da slovenski mediji predstavljajo nujno zlo za slovensko družbo, ko na plano prinašajo umazane zgodbe, ki segajo v sam vrh slovenske elite.

V zadnjem času se kaže cela vrsta afer in anomalij oblasti, ki javnosti ne bi dosegla v takem obsegu kot če medijev ne bi bilo. Ampak ta vloga ni nenadomestljiva ali pa vsaj ni odločilna. Če mediji razkrijejo še takšne podrobnosti kriminalnega dejanja, ostane pri zapisanih besedah, če sodišča in odgovorni tega ne sankcionirajo.

Bi lahko odstop vodje Pahorjevega kabineta Simone Dimic šteli za uspeh slovenskega novinarstva?

Moram reči, da sem presenečen nad tem odstopom. Nisem ga pričakoval, vsaj tako zgodaj ne, tako da tega ne bi jemal kot nekega uspeha slovenskega novinarstva. Prej bi moral odstopiti že marsikdo drug, ki ima še veliko več masla na glavi kot Dimičeva, pa tega ni storil.

Morda njen odstop govori o neki pokončni etični drži Simone Dimic, čeprav se to, kar zdaj govorim, sliši malce kontradiktorno. A kot rečeno, marsikdo, ki bi moral že zdavnaj odstopiti, o odstopu niti ne razmišlja. Če bi se kakšen slovenski politik, ki se je znašel v podobni situaciji kot Simona Dimic, poslužil umika, bi bil jaz veliko bolj vesel. Simona Dimic je nek eklatanten primer, kako si oblast predstavlja svojo vlogo, ni pa spet tako ključen.

Bi od Gregorja Golobiča lahko pričakovali, da bi storil kaj podobnega in odstopil zaradi laži, ki jo je izrekel?

Od njega ne bi pričakoval odstopa, vem, da ne bo odstopil. Politika je njegovo življenje. Glede na laž in njegove poteze, ki jih vleče, pa bi seveda pričakoval, da bi se umaknil oz. da mu volivci ne bi izražali podpore. Morda je tudi rezultat Zaresa na minulih lokalnih volitvah znak, da mu obračajo hrbet.

Lahko se motim in Zares samo nima dovolj dobre terenske baze in na lokalnih volitvah ne bo nikoli dosegel dobrih rezultatov, kot je recimo na državni ravni, kjer je tretja najmočnejša stranka v državnem zboru. Dejstvo pa je, da Zares nima niti enega župana in niti enega svetnika v Ljubljani. Morda pa Gregorju Golobiču, kot rečeno, volivci obračajo hrbet zaradi tega, kar je naredil. Neresnica, ki jo je izrekel, je zame, kar se tiče etičnih standardov, ena največjih napak.

So si slovenski oblastniki državo prisvojili ali jim jo državljani podarjamo?

Z obema trditvama se strinjam. Gre za vzajemen proces. Sam stavim na mlade generacije. Upam, da jih vse afere, ki pretresajo slovensko politično-gospodarsko srenjo, ne bodo odvrnile od udejstvovanja v politiki. Kajti če se mladi ne bodo šli politike in »biznisa«, potem za nas ni veliko upov.

Če pa bodo mladi s svojimi etičnimi načeli in neobremenjeni s preteklostjo ter starimi zamerami vstopili v ta politični in ekonomski prostor, se nimamo bati za prihodnost. Skratka mladine naj ne odvračajo gospodarski kriminal, sprega politike in gospodarstva. Bil bi zelo vesel stranke mladih, ki bi bila organizirana po principih Desusa. Starejše generacije so poskrbele za svoje interese in jih zastopajo v vseh porah družbe v najvišjem demokratičnem telesu. Mladine pa v tem ni videti in zato ostane prezrta. 

Foto: Irena Herak/Finance

1. del intervjuja si lahko preberete TUKAJ.