FOTO: Živa knjižnica v Murski Soboti je razbijala stereotipe

V torek je v Mestnem parku Murska Sobota v okviru Festivala Zbüjdi se! 2013 potekala »Živa knjižnica«, v kateri so obiskovalci skozi pogovor imeli možnost razbijati stereotipe o določenih družbenih skupinah.

Današnja družba je bolj kot kdajkoli prej heterogena, veliko je individualnosti, a strpnost s tem vzporedno ne gre naprej. Ob drugače mislečih se v splošnem hitro pojavi nerazumevanje, pa vse do sovražnega čustvovanja in vedenja, kot da bi morda sprejetost zamajala našo lastno vrednost.

Posamezne družbene skupine lahko s tem postavimo na rob. Zaradi nerazumevanja, nepoznavanja, ali napačnih naučenih predstav, jih pogosto degradiramo, tudi izločimo in na tak način oropamo za tisto, česar bi bili sicer sposobni doseči, ali pa nimamo resničnega pravega zavedanja, kakšni ti ljudje v resnici so. Na tej listi se pogosto znajdejo pripadniki druge narodnosti, etničnih skupin, osebe z drugačnim načinom življenja, oboleli za določeno boleznijo, ipd.

Možnost za odpravljanje predsodkov je dana vsakemu posamezniku – največkrat pa se zgodi le skozi izkušnjo, pogovor, ki spremeni utečeno razmišljanje.

Festival Zbüjdi se! 2013 se je lotil tega na zanimiv, ustvarjalen in simboličen način – skozi Živo knjižnico, kjer so knjige predstavljale ljudi posameznih družbenih skupin, v katere so obiskovalci lahko »pokukali in brali« njihovo življenjsko zgodbo, tako pa spoznali njihovo resničnost.

Pogovor je sredi parka stekel z mamo samohranilko, gibalno ovirano osebo, mlado političarko, gejem, babico punčke z dvema očetoma, lejzbiko, brezdomcem, Romom, slepo osebo, upokojenko, vegetarijanko, pesnico, evangeličanskim duhovnikom, Hrvatico, ki študira v Sloveniji, mladim klovnom, osebo, ki je bila v rejniški družini, žensko v “moškem” poklicu-šoferka avtobusa in gozdarka, aktivistko gibanja 15-0, lastnico permakulturnega vrta ter prostovoljko hospica.

Kot so povedali organizatorji, sicer obstaja žal dejstvo, da se s temi ljudmi, ki so pogosto tarče predsodkov, ne pogovarjajo prav tisti, ki so sovražno usmerjeni, hkrati pa predsodek pospremljen s sovraštvom težko odvržejo. Ob tem obstaja še težava, da v konverzaciji le redko upamo postavljati določena vprašanja, saj so pospremljena z zadrego, vse omenjeno pa vzpostavlja še večje razdalje in pogosto nesmiselno neupravičene zidove.

Mi smo se pogovarjali z gibalno ovirano osebo Brino Vlaj ter mag. Darkom Krajncem, direktorjem HSD MS, ki je sicer odraščal v rejniški družini.

Brina, 25. letno dekle od rojstva boleha za spinalno mišično atrofijo Tip 2, pri kateri gre za oslabljeno delovanje mišic, kar jo ovira pri gibanju. Njena življenjska zgodba - popisani listi bogate knjige razkrivajo bralcu prenekatero resnico o bolezni, a tudi veliko dosežkov, življenjskih vlog iz vsakdanjika, ki lahko preseneti, kot sama pove mnoge, ki imajo predsodke. Sama je kljub gibalni oviranosti in težavam, ki so jo pri tem spremljale, končala Gimnazijo, študij psihologije in trenutno opravlja pripravništvo. Ustvarila si je krog prijateljev, ki niso vezani zgolj na osebe z isto boleznijo, z njimi pa preživlja trenutke, ki so običajni za vsakega človeka. Kakor tudi z dolgoletnim fantom, ki je čisto običajen fant, ki nima fizičnih težav, kot jim ima Brina.  

Ljudje, kot pravi, reagirajo pogosto pomilovalno, ji včasih pripišejo dodatno od daleč še umsko prizadetost, so presenečeni, ko pove, da je končala študij, v družbi svojega fanta pa kar predvidevajo, da gre za brata. Razumeti je sicer, da si ljudje določenih stvari ne moremo predstavljati v celoti, preden ne spoznamo ljudi, ampak kakor je pripovedovala Brina, jo večkrat postavijo dosti nižje na lestvici sposobnosti, kot je v resnici sposobna doseči.

Dotakneva se razmišljanja, da sicer vsi imamo svoje specifike, svoje probleme, ki nam jo prinesejo bodisi naše psihofizične lastnosti, bodisi okolje, situacija in življenje samo. Tako priznava, da seveda prinese omenjeno obolenje tudi težave, da rabi določeno pomoč pri gibanju ter tudi, da je imelo njeno življenje že trenutke krize - kakor sicer vsak od nas z našo lastno življenjsko zgodbo.

Pogovarjali smo se tudi z  mag. Darkom Krajncem, sicer direktorjem HSD v Murski soboti, ki je v Živi knjižnici predstavljal knjigo »Oseba, ki je prišla iz rejniške družine«.

Njegova življenjska zgodba piše zanimiva poglavja, ki dejansko rušijo predsodke ter jih postavljajo v razmislek. Rodil se je v družini z mnogimi brati in sestrami, po ločitvi svojih staršev in odhodom biološke matere v tujino pa je v novo nastali družini zaradi določenih razlogov padla odločitev za odraščanje Darka v rejniški družini.

Kot pravi, je njegovo otroštvo od drugega leta njegove starosti v mnogoštevilčni kmečki rejniški družini potekalo običajno, brez razlik med biološkimi otroci in rejniškimi otroci, brez prikrivanj, da je v rejništvu ter brez občutkov neljubljenosti. Pač pa z majhnimi težavicami, ki jih nosi pač vsaka družina po svoje.

Pa so prišli predsodki iz strani okolice, vrstnikov, vaščanov? »Čutiti je bilo od tu in tam vsake toliko časa prepričanje, da sem bogi, morda celo težaven, ali reven, pa tudi o rejnikih je kdo kdaj pomislil, da so morda izkoriščevalski ljudje, ki na svojem dvorišču ustvarjajo delovno silo…« so njegovi spomini. Otroška in mladostniška nezrelost in s tem povezana nestrpnost pač tudi lahko terja svoje, a ogromno je potem odvisno od podpore in razmišljanja rejniških staršev, kako se sooči posamezen otrok s svojim statusom. »Mnogo ljudi meni, da v takšni družini ne moreš dobiti varnega zavetja in gnezda, iz katerega bi črpal pozitivne vzorce za ustvarjanje svoje kasnejše družine in da tudi ne dosežeš veliko v smislu kariere ter izobraževanja - zaradi pomanjkanja vsesplošne podpore.«

Poglavja sedanjosti Darka Krajnca kažejo na vse prej, kot to. Magister sociologije in socialnega dela, direktor Hiše Sadeži Družbe MS, soustanovitelj Rejniškega društva in politično aktiven ter z družino z dvema otrokoma briše vse prej navedene predsotke. Razmišlja, da mu je njegovo odraščanje v rejniški družini prineslo celo koristi pri sedanjih delovnih funkcijah, večji vpogled in empatijo ter razumevanje tovrstnih socialnih situacij.

Če so bile krize? Priznava - kak trenutek med vrstniki, ampak zaradi miselnosti drugih, kakor pa zaradi same lastne realno težavne situacije.

Pogovor z obema je potekal iskreno, sproščeno, odprto in brez kakršnega koli občutka, da smo drugačni. Ostala je misel, da sicer smo različni – ampak vsi ljudje, vsak posameznik te družbe, ki jo sicer tvorimo v tako pisani celoti. Kar je tudi prav. Predsodki in stereotipi pa samo gradijo zidove ter preprečujejo osebno rast in družbe kot celote. 

Foto: Simon Rubin

Več fotografij v spodnji  galeriji...