https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
http://ris-dr.si/go/563/1063/CENTER_ZA_DRUZINE_MURSKA_SOBOTA
http://www.zniders.com/

INTERVJU

Andrej Omulec: »Če se starš vživi v svojega otroka, tam najde tiste prave besede zanj…«

Murska Sobota, 25.11.2013 ob 7:00  

Z Andrejem Omulcem, mag. zakonskih in družinskih terapij smo spregovorili o permisivni (svobodni) in avtoritarni vzgoji otrok. Danes vemo, da sta oba vzgojna pristopa neprimerna, a med starši še vedno prepogosto uporabljena in jim dajeta v razmislek: Kaj pomeni vloga starša in kje je smisel vzgoje.


Mnogo let nazaj je bila doba trde (avtoritarne) vzgoje. Potem je sledilo skoraj nekako revolucionarno razmišljanje in prepričanje, ki je šlo vzporedno z demokracijo, da je potrebno otroke vzgajati čim bolj svobodno(mehki vzgojni pristop, permisivna vzgoja), kjer je otroku vse dovoljeno in ni skorajda nobenih omejitev. Pa se zdi, da smo čez nekaj časa spet ugotovili negativne plati slednjega pristopa in smo spet v zagati, saj je vendar otroka potrebno pripraviti na samostojno življenje, kjer bo sposoben reševati svoje življenjske naloge.

Osvetliva najprej pojma avtoritarna in permisivna vzgoja. Kaj so tiste bistvene značilnosti obojega in po čem se najbolj oba vzgojna pristopa ločita?

Na začetku je treba poudariti, da je vzgoja zahteven proces in da kot starš vedno hočeš narediti najboljše možno za otroka. Zato se bomo dotaknili vzgojnih pristopov in poskušali ugotoviti kašne so dinamike znotraj posameznega pristopa.

Trdo vzgojni (avtoritarni) princip je tog, obseden z redom in strogostjo, ubogljivostjo ter kaznimi za svoje početje, ima strogo hierarhijo moči. Otroke starši nadzirajo in imajo nad njimi manipulacijo, otroci so v podrejenem položaju. Taki starši svoje potrebe postavljajo pred otrokove, na njihove potrebe in pravice so neodzivni. Pogosto otroka zavračajo, z njim malo komunicirajo in so mu nenaklonjeni, staršem več kot komunikacija pomeni, da otroci brezpogojno ubogajo. Starši otrokova čustva ignorirajo, lahko se iz njih norčujejo ali jih zanikajo. Starši poučujejo tako, da predavajo, grozijo, opominjajo, so zaskrbljeni. V takih družinah vlada diktatura, njihov vzgojni pristop je brezobziren, kjer starši vedno zmagajo. Taki starši pristopajo do otroka z vidika moči, ki jo daje avtoriteta. Gostečnik govori, da taki starši morajo imeti vedno prav, saj se bojijo izgube moči in avtoritete. V družinah, kjer zahtevajo ubogljivost in vzgajajo z oblastjo, otroke že v zgodnjih letih naučijo zatirati svoja čustva, svoj pravi jaz. Starši dušijo vsa čustva, ni prostora za srečo in radost. Starši jezo, sovraštvo, žalost in nasprotovanje kaznujejo. Otroci se naučijo, da nobenih čustev ne izražajo spontano, vedno preverjajo ali je neko čustvo sploh sprejemljivo za njihove starše.

Iz takšnega vzgojnega pristopa se bo otrok naučil, da odnosi temeljijo na kritikah in ustrahovanju, malo pa o odnosih, kjer je toplina, sodelovanje in nežnost. Seveda bo tak način vzgoje s prisilo za nekaj časa v hišo prinesel red in disciplino, vendar bo otrok, ko ne boste imeli več moči nad njim, nehal biti poslušen. Kasneje v življenju se bodo pokazali negativni učinki tega vzgojenega pristopa, saj bo otrok postal agresiven, antisocialno obnašanje bo prineslo slabše duševno zdravje, zlorabljal bo svojega partnerja ali otroke in podobno ali pa drugi zlorabljajo njih. 

Mehki vzgojni stil (permisivni): pri tem stilu vzgajanja skorajda ni pravil, če pa že so, so zelo ohlapna in se njihove kršitve tolerira. Starši so do otrok nezahtevni, željam otrok vedno ustrežejo. Otrok lahko dela, kar hoče, čeprav v škodo drugim. Če od otrok karkoli zahtevajo, to ostane samo pri besedah, pravzaprav otroci pravila postavljajo staršem. Oba vzgojna pristopa – mehki in trdi – ne omogočata otroku zdravega izražanja čustev in občutij. Nekateri starši se za ta vzgojni način odločijo iz bojazni, da bodo ponavljali napake svojih staršev, ki so jih zlorabljali, zato se odločijo, da oni ne bodo takšni, kot so bili njihovi starši. Posledično postanejo pretirano popustljivi, v vzgoji ne postavljajo pravih omejitev in otroke razvajajo.

Tak vzgojni stil na prvi pogled zgleda, kot da so starši v podrejenem položaju. Mladostniki postavljajo pogoje in zahteve, ni omejitev, vse je dovoljeno. Starši gredo do te mere, da jih podkupujejo, vse iz razloga, ker želijo biti ljubljeni in v središču pozornosti svojih otrok. Podkupovanje in pretirano nagrajevanje otrok je kot kamenjanje s poljubi. Starši ne upajo reči otroku ne in mu ne postavljajo mej. Zelo pomembno je, da otrok sliši jasen ne, saj se tako moralno in socialno razvija. Starševska ljubezen do otrok v tem primeru ni prava ljubezen, ampak je iskanje pozornosti in ljubezni od svojih otrok. Zato starši pričakujejo, da jim bodo otroci ljubezen vedno vračali, misleč, kaj vse so naredili za otroke. V tej vzgoji otrok ravna in odloča po svoje, starši pa prevzemajo odgovornost. Otroci dobijo občutek, da ni nič narobe, če prizadeneš druge in od njih samo zahtevaš, jih zaničuješ, misliš, da se ti ne bo nič zgodilo, če se tako vedeš. Vsaka njihova želja mora biti izpolnjena, drugače besnijo. Taki otroci se ne naučijo samostojnosti, prav tako ne odgovornosti.

Starši ta način vzgoje lahko izberejo tudi iz razloga, da otroci ne bi odšli od doma, ker se pri njih tako lepo počutijo in imajo vsega dovolj. Takim otrokom je težko oditi od doma. Ko pride čas odhoda, se predvsem ukvarjajo z občutki krivde, ki jo nosijo do svojih »predobrih staršev«. Otroci zaradi svoje nesamostojnosti čutijo veliko jeze do staršev. Otrok se čuti dolžnega osrečevati svojo mater, to dela na različne načine, četudi se ne počuti najbolje, če je ne osreči, se počuti krivega. Nauči se pretvarjati, samo da je mati srečna, pa četudi na račun bolečine, ki je v njem. Nauči se skrbeti za druge. Če otroka vedno rešujejo pred čustvi in spornimi situacijami, se otrok navadi, da mu čustva določajo drugi, ne zna reševati svojih problemov, zato krivdo prelaga na druge. Ker nima sogovornika v čutenjih, začne dvomiti v svoja občutja, reševanje svojih težav prepusti drugim. Otrok ima težave z nadzorovanjem čustev, ker mu jih nihče ne regulira, iz tega sledi, da postane neubogljiv, kljubovalen, če njegove potrebe niso takoj zadovoljene. S takim vzgojnim stilom starši otroka skoraj ničesar ne naučijo.

Torej oba vzgojna pristopa nista preveč primerna. Se morda v najzgodnejšem obdobju vzgoje otroka vseeno nekoliko bolj nagibamo k permisivnemu pristopu?

Težko bi govorili, da ima kateri koli od teh dveh vzgojnih pristopov kakšno koli prednost, oba vzgojna principa nista najbolj primerna izbira za vzgojo otroka.

Mogoče bi se samo dotaknili tega, da je v najzgodnejšem obdobju dobro uporabiti mehki vzgojni stil in otroka tolažiti. V prvih mesecih je pomemben tudi neprekinjen tok sočutenja matere in otroka. Se pravi, mati mora biti vedno na razpolago in z otrokom poskuša ujeti skupni ritem. Otrok svoje frustracije pošilja mami in mama je tista, ki jih mora predelati in jih otroku vrniti nazaj, ne pa se z njimi poistovetiti, saj so to čutenja otroka, ki jih mati lahko regulira.

Pri trdi vzgoji je prednost v tem, da se postavijo meje, ki dajejo otroku občutek varnosti.

Prej omenjenih slabosti obeh pristopov nikakor ne kaže prezreti.

Omenili smo že, da po občutkih oba stila vzgoje čutenja otroka prezreta. Pri permisivnem stilu pa je dodatna teža še to, da nimamo mej in kadar ni mej, je občutek negotovosti še toliko večji. Meje namreč dajejo varnost, ki je pa pri permisivnem stilu ni. Po raziskavah je najprimernejša PROŽNA VZGOJA, ki vsebuje elemente sočutja, pripadnosti in varnosti.

Posebej se dotakniva razvajanja. Zdi se, da vlada nekakšno splošno razmišljanje, da gre razvajanje vzporedno s preveliko ljubeznijo. Pa ni zmeraj tako. Pri čem v bistvo gre pri razvajanju otroka?

Na žalost razvajanje nima nič s preveliko ljubeznijo do otroka. Tukaj gre za napačno razumevanje ljubezni. V današnjem času je otroka lažje podkupovati in razvajati, kot pa se z njim ukvarjati ter mu dati pravo vrednost, spodbudo, sočutje in pogum. Saj, če se starš začne ukvarjati z otrokovimi čustvi, mora biti tudi sam ranljiv in odprt. Zato so razvajeni otroci večkrat čustveno hladni in se težje vživijo v vlogo drugega.

Starši so velikokrat zmedeni, kaj je in kaj ni razvajanje. Naštejva nekaj primerov.

Razvajanje

Podkupovanje v imenu ljubezni.

Ali bo moj otrok imel vse tisto, kar jaz nikoli nisem imel.

Strah pred otrokom, da ga bom prizadel, če mu ne postavim mej.

Strah matere, ki se je čustveno navezala na otroka, da jo bo zapustil.

Kaj ni razvajanje

Če je otrok v kakršni koli stiski, se ga posluša in se mu izkaže sočutje, ki pa ni razvajanje. Otroku se da vedeti, da so njegovi občutki za starša pomembni, izkazuje se mu tudi brezpogojna ljubezen, ki mu daje vrednost. Otroka se tudi pohvali. Otrok in starš lahko npr. skupaj opravita kakšno nalogo, saj se otrok ob staršu lahko nauči prilagajanja in da ima v njem oporo. Pri razvajanju ni opore.

Kot sva že rekla, je zelo pomembno otroku postaviti meje in jasna načela. Zakaj je to tako pomembno in kaj se zgodi, če tega ni?

Meje pomenijo varnost in pripadnost, seveda pa morajo biti prožne in ne toge, kot so pri trdem vzgojnem pristopu. Če ni mej, otrok ne čuti varnosti in pripadnosti.

Otroci, ki so razvajeni, so pogosto oropani tudi samopodobe ter samostojnosti. Če nekdo nekaj naredi namesto tebe, ne moreš preprosto razviti občutka, da ti to zmoreš, niti se ne moreš naučiti premagovati ovir ter se soočati s težavami v življenjskih nalogah. Pa starši to prepogosto pozabljajo. Zakaj pride do tega tako pogosto? Gre morda za negotovost vase pri samih starših, podkupovanje otrokove ljubezni?

Res je. Pri takšnih otrocih pa je zatrta ustvarjalnost, saj v nič ne rabiš vlagati napora in ob tem tudi ne doživiš občutkov uspeha, zadovoljstva. Problem je, da je samopodoba v večini vezana na željo, da nekaj dobiš, za zadovoljevanje lastnih potreb.

Kaj se zgodi, ko v vzgoji ni stalnih načel oz. se pojavljajo različni vzgojni pristopi obeh staršev? Kakšne posledice to lahko pusti na otroku, ko tako kot ping-pong žogica variira med prepričanji, vzgledi ter vrednotami?

Starša morata biti složna pri vzgajanju. Enostavno mimo tega ne gre. Drugače zaidemo na bojno polje, kjer otroku povzročimo ogromno škodo. Starši morajo biti dosledni tako, da sledijo SKUPNIM vzgojnim ciljem, da se skušajo medsebojno uskladiti in da drug drugemu ne rušijo vzgojnih prijemov. Otrok se iz nedoslednosti hitro nauči, da pravil, omejitev ni potrebno izvršiti. Če sta starša med seboj sprta, je otrok zmeden glede načel in pravil, to je za otroka skrajno boleče.  

Kaj pa je v bistvu motiv posameznega starša, če se obnaša zelo avtoritarno? Kakšna struktura osebnosti je to ponavadi?

Na kratko je to človek z nizko samopodobo, ki ga je strah vsega, še posebej pa sočutja in ranljivosti. Ponavadi so ti ljudje, podobno kot delajo sedaj, nekaj takega doživljali v svojem otroštvu. Tukaj ne gre za obsojanje nekoga, saj v svojem okviru starš dela najboljše možno, težava je v tem, da drugače ne ve in ne zna. Škoda je, da naš sistem ne da več poudarka na vzgojo in odnose, saj bi s tem prihranili veliko sredstev. Primer: v ZDA je psihoterapija prinesla velik prihranek denarja državi. Posledično je bilo veliko manj kriminala, ko ljudje pri sebi razrešijo nerazrešene stvari, se s tem razbremenijo oz. lažje živijo.

Osvetliva še tiste pogoste primere, dejanja, ki nakazujejo na preveč strogo in avtoritarno vzgojo, na kaj morajo vzgojitelji biti pozorni, česa ne smejo početi?

Kjer vzgojitelji delujejo nesočutno in z absolutno nadvlado in resnico, tam ni prostora za otrokova čutenja in izražanja. V tem primeru se otrok počuti neljubljenega in nespoštovanega, saj samo odrasli vedo, kaj je prav, otrok je prezrt. Dober si samo takrat, ko narediš nekaj, kar zadovolji starše, tvoji občutki pa niso pomembni. Če se starš vživi v svojega otroka, tam najde besede in dejanja za njega oz. če se starš vživi v situacijo, kako je bilo njemu, ko je bil star toliko kot njegov otrok, točno ve, kaj je hotel od svojih staršev. To je tisto pravo, kaj naj kot starši delamo, da se bo naš otrok razvijal v pravo smer.

O tem kako se vživeti v otrokovo situacijo, pa v 2. delu intervjuja, kjer se bomo osredotočili predvsem na PROŽNO VZGOJO, ki ima podlago v vrednotah, spoštovanju, konstruktivnem učenju, jasnih mejah ter sočutju do otroka – vse to s sogovornikom naslednji teden.

Za vse, ki se želite obrniti na storitve zakonske in družinske terapije mag. Andreja Omulca, ali terapije na področju motivacije športa lahko pokličete na kontaktno številko 041 888 264.  Mag. Andrej Omulec deluje pod okriljem CSD Murska Sobota, preko Zveze prijateljev mladine Ljubljana/Moste pri projektu Psihosocialne pomoči družinam.

    Fotogalerija

    Komentarji

    1. gost
      25.11.2013 ob 9:09 bakola gost

      Te literature so kr nekaj...Jaz sem imel starše ,ki so imeli mehko vzgojo do mene(hipi stil),sam sem sedaj kr strog starš. Tako ,da te trditve za mene ne držijo.

      1 4 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    2. gost
      25.11.2013 ob 13:08 Damijan gost

      Bakola, če bi dosledno bral; ravno mehka vzgoja do tebe je prispevala k temu, da si sam "strožji".

      5 1 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    3. gost
      28.02.2014 ob 14:39 ANOMS gost

      Mladini, ki ima doma probleme in mislijo da jih nihče ne razume,dajte probajte ga obiskat. mislim, da je zelo vredu terapevt, tudi za odrasle.Govorim iz lastnih izkušenj.

      0 1 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.