Dr. Marko Jesenšek: Prekmurščina več kot le narečje

V Pavlovi Prekmurski slovenski slovnici, ki je bila izdana pred kratkim pri založbi Zora, je prekmurski slovenski jezik prvič normiran in predpisan. Slovnico je uredil jezikoslovec in raziskovalec prekmurskega jezika dr. Marko Jesenšek, dekan mariborske filozofske fakultete.  

Ves čas je dr. Marko Jesenšek koordiniral delo in spodbujal prevajanje, iskal sredstva za izid slovnice, prijavljal projekt in ko je prišlo do prevajanja, usklajeval slovensko terminologijo, skrbel za prelom in korekture in zbral dodatne razprave, ki so jih objavili na koncu slovnice kot dodatek. V zvezi s Pavlovo slovnico prekmurskega jezika smo uredniku zastavili nekaj vprašanj.

Avgust Pavel je bil rojen 28. avgusta 1886 v Cenkovi in umrl 2. januarja 1946 v Sombotelu. Bil je prvi prekmurski znanstvenik, jezikoslovec, literarni zgodovinar, etnolog, pesnik in pisatelj ter kulturni posrednik med Madžari in Slovenci.

Dolga pot do izdaje prekmurske slovnice

Zgodba o izdaji Pavlove slovnice, tako Jesenšek, je dolga in sega vsaj deset let nazaj: »Med raziskovanjem prekmurskega jezika sem se znova in znova vračal k Pavlovemu rokopisu in prepričan sem bil, da moramo to slovnico imeti v knjižni obliki, saj nas je veliko, ki se zanimamo za prekmurščino (manj pa je takih, ki vedo, da ima prekmurski jezik svojo slovnico). Mnogim Slovencem je bila nedostopna tudi zaradi jezika, ali povedano drugače: po letu 1942, ko  se je madžarska oblast odločila, da rokopisa ne natisne, je slovnica ostala pozabljena in smo jo prebirali, študirali le redki posamezniki. O njenem historiatu je npr. pisal Vilko Novak (Razprave SAZU), to pa je bilo tudi vse. Kasneje smo o njej več napisali Marc Greenberg, Marija Bajzek Lukač in jaz. Prav z Marijo sva večkrat razmišljala, kako bi slovnico lahko izdali.«

Prekmurska slovenska slovnica Avgusta Pavla (foto www.ff.uni-mb-si.)

Ob obletnici Avgusta Pavla je bila na Univerzi v Sombotelu, na Filozofski fakulteti odprta spominska soba Avgusta Pavla, njegova hčerka Judit Pavel je med drugim podarila tudi Pavlov rokopis slovnice. »Marijo sem že takrat nagovarjal, naj začne prevajati. Ob obletnici A. Pavla na Cankovi smo se nato pri županu dogovorili, da začnemo prevajati in da bomo slovnico izdali. Projekt je podprl takratni minister Žekš, tudi Fundacija Vaneka Šiftarja, in občina Cankova, pridružila se nam je Susi Weitlaner iz Pavlove hiše v Potrni (Avstrija) in Marija Kozar Mukič iz Muzeja Savarija (Madžarska) in ideja se je začela uresničevati. Iz ZDA se nam je pridružil Marc Greenberg, ki se je zavezal, da bo slovnico prevedel tudi v angleščino in da bo ta prevod izšel na Nizozemskem (založćba Rodopi),« o začetkih nastajanja slovnice razloži dr. Marko Jesenšek.

Prekmurska slovnica ima neprecenljiv pomen

Projekt je podprl tudi akademik Vratuša, ki si je zelo želel, da bi izšla tudi korespondenca Avgusta Pavla. Na njegovo pobudo je dr. Marko Jesenšek pripravil raziskovalni projekt, v katerem so bili profesorji in raziskovalci iz FF MB, ZRC SAZU in zunanji sodelavci iz Madžarske, vendar pa ARRS po Jesenškovih besedah tega projekta ni želel financirati. »Žal. Tako se je vse ustavilo, dokler ni ponovno med nami (Greenber, Bajzek Lukač, Mukič Kozar in jaz), zaživela ideja o  dokončanju, če ne drugače, tudi na lastne stroške. Zadnji dve leti smo iskali sredstva za tak okrnjen projekt (brez korespondence) in del sredstev sem dobil na JAK-u, drugi del pa je preko razpisa prispevala Pavlova hiša, tako da je delo steklo in je slovnica izšla v Zori kot 100-ta knjiga te knjižne zbirke. Toliko na kratko, več historiata najdete v mojem zapisu na koncu Pavlove knjige oz. v moji knjigi razprav o prekmurskem jeziku (Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika).«

Pomen te slovnice je, tako pravi dr. Jesenšek, neprecenljiv. Razloži nam potek projekta, ki se ga je lotil Avgust Pavel: Pavel se je prijavil na razpis za t. i. vendsko slovnico, ki bi omogočala, da bi Madžari dokazovali neslovenskost prekmurskega jezika. Novak je Pavlu očital, da se je takega raznarodovalnega projekta sploh lotil, vendar je bil Pavel odrezavo jasen: Če se dela ne bi lotil jaz, bi ga napisal nekdo drug in to tako, kot so madžarske oblasti želele! »Torej, Pavel je zavestno napisal prekmursko slovensko slovnico in jo skril za naslovom Vend nyelvtan (Vendska slovnica), da bi delo izšlo in da bi Prekmurci, ki imajo bogato knjižno tradicijo, dobili svojo slovnico. Naročniki so njegov namen odkrili in tako delo ni bilo natisnjeno vse do danes.«

Prekmurski jezik je bil nekoč knjižni

Dr. Marko Jesenšek razloži, da pričujoča slovnica dokazuje, da je bil prekmurski jezik nekoč knjižni (od Temlina 1715 do poenotenja slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja, oz. še dlje do priključitve dela prekmurskega ozemlja matičnemu slovenskemu prostoru. Šlo je za knjižni jezik, za različico slovenskega jezika (ob središčnem kranjskem), ki se je v panonskem prostoru tako uspešno razvijal od prihoda Cirila in Metoda v Panonijo in se je uveljavil v protestantskih in katoliških tiskih, doživel svoj vrhunec v prvi polovici 19. stoletja in se potrdil tudi v leposlovju z vrhunskimi prevodi npr. madžarskih romantikov (npr. Potefija, Voresmartya in drugih ...). Imel je tudi svojo publicistiko (prvi časopis Prijatel, Novine, Marijin list, Kalendar, Dober pajdas ...). Slovniško izrazoslovje se je oblikovalo že v Košičevi madžarski slovnici in Kardoševih priročnikih, slovnico pa je napisal šele Pavel.

Dr. Marko Jesenšek: »Raziskovalci zgodovine slovenskega knjižnega jezika dobivajo z objavo Pavlove slovnice prepotreben dokument, ki priča o razvitosti in obstoju prekmurskega knjižnega jezika.« (Fotografija je bila posneta ob predstavitvi knjige Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika marca 2012 v PiŠK.)  

»Slovnica kaže, da je bil prekmurski jezik dobro razvit in funkcijsko popoln, usposobljen za najzahtevnejša jezikovna izražanja in ubesedovanja (prevod Svetega pisma in drugi cerkveni teksti, zgodovinska besedila, učbeniški sestav, publicistika, leposlovje, strokovni jezik ...). Objavljena slovnica je zanimiv dokument časa, v katerem je nastajala (od začetka 20. stoletja do leta 1942 /od Glasoslovja Cankove do rokopisa/) in pogled v čase, ko je bil prekmurski jezik knjižni (več ilustrativnega gradiva (primerov) iz starejših prekmurskih piscev. Slovnica kaže, da je bil prekmurski jezik v nekem obdobju razvoja ob osrednjeslovenskem kranjskem prav tako knjižni, oz. da smo imeli Slovenci dve knjižni različici (osrednjeslovensko kranjsko in vzhodnoslovensko prekmursko), ki sta se šele sredi 19. st. združili v enotni slovenski knjižni jezik. Pavlova slovnica je dokument tistega časa in kaže normo in predpis jezika, ki smo ga upravičeno imenovali za knjižnega. Raziskovalci zgodovine slovenskega knjižnega jezika dobivajo z objavo Pavlove slovnice prepotreben dokument, ki priča o razvitosti in obstoju prekmurskega knjižnega jezika.«

Pavel s slovensko slovnico želel preprečiti madžarizacijo

V pismu Komisiji za učbenike pri Državnem svetu za javno šolstvo v Budimpešti je avtor Avgust Pavel izpostavil težnjo, da Prekmurska slovenska slovnica postane učbenik za prekmurske osnovne, srednje ter poklicne šole. Kot nam pojasnjuje dr. Jesenšek, je v časih, ko je nastajal rokopis in ko je Pavel želel prelisičiti naročnike (madžarsko oblast), tako da bi s svojo slovnico v resnici ponudil slovensko slovnico in ne od naročnikov željeno vendsko.  »To bi pomenilo, da bi se sredi druge svetovne vojne na okupiranem slovenskem ozemlju med Muro in Rabo učil slovenski jezik, da ne bi prišlo do madžarizacije in da bi se pokazalo, da je razdeljeni geografski slovenski prostor jezikovno enoten!!!«

Pomanjkljivost te slovnice je seveda, tako Jesenšek, da je bila pisana za vse šole in da ni razločevala med  osnovnimi, srednjimi oz. poklicnimi, vendar če bi Pavel uspel s svojo namero, bi to bilo več, kot si je takrat sploh kdo upal verjeti in želeti. »Slovnica bi gladko zavrnila vendsko teorijo in potrdila slovenskost prekmurskega jezika. To je bil Pavlov namen, žal, pa so naročniki to spoznali in slovnice niso natisnili. Danes ima to delo velik strokovni in znanstveni pomen, zlasti za raziskovalce zgodovine slovenskega knjižnega jezika, nima in ne more pa imeti namena, ki ga je Pavel tej slovnici namenil leta 19432.«

Avgust Pavel (foto sl.wikipedia.org.)

Dr. Marko Jesenšek: "Slovenci se rodimo v materinščino, ki je pri nas praviloma eno izmed slovenskih narečij, knjižnega jezika pa se učimo postopoma in ga uporabljamo času, prostoru in namenu primerno, pri tem pa seveda dopuščamo in uživamo tudi v narečni literaturi, beremo časopise in poslušamo radio  v neknjižnem (pa vendar nadnarečnem standardu, npr. časopis Porabje ...) in se pri tem zavedamo, da ne moremo pristajati na nekdanjo delitev na lep knjižni jezik in grda narečja, na pravilno knjižno normo in na nepravilne dialekte."

Nič več lep knjižni jezik in grda narečja

Jesenšek opozarja, da moramo upoštevati, da je danes slovenski knjižni jezik enoten, imamo pa 8 narečnih skupin in veliko narečij ter govorov: »V Prekmurju ne moremo več ločevati le med ravenskim, goričkim in dolinskim narečjem, saj ima že skoraj vsaka vas svoje narečne posebnosti (tako kot drugod po Sloveniji)  ─ Slovenci se rodimo v materinščino, ki je pri nas praviloma eno izmed slovenskih narečij, knjižnega jezika pa se učimo postopoma in ga uporabljamo času, prostoru in namenu primerno, pri tem pa seveda dopuščamo in uživamo tudi v narečni literaturi, beremo časopise in poslušamo radio  v neknjižnem (pa vendar nadnarečnem standardu, npr. časopis Porabje ...) in se pri tem zavedamo, da ne moremo pristajati na nekdanjo delitev na lep knjižni jezik in grda narečja, na pravilno knjižno normo in na nepravilne dialekte. Gre za slovenski jezik v vseh funkcijskih in socialnih zvrsteh, ki jih uporabljamo tako, kot to od nas zahteva določen govorni položaj.«

Knjižna norma se spreminja

O položaju prekmurščine dr. Jesenšek pove: »Prekmurski ali stari slovenski jezik (kajkavščino so imenovali slovenski jezik, zato starejši prekmurski pisci v 18. stoletju zavestno imenujejo svoj jezik STARI slovenski jezi, torej ne kajkavski!) je bil dolgo čas knjižni in se  je le zaradi posebnih sociolingvističnih potreb (romantična ideja o narodu, ki ima za osnovo en, skupen jezik) združil z osrednjeslovenskim kranjskim v t. i. novo slovenščino ali enotni slovenski knjižni jezik (danes ga imenujemo knjižna slovenščina).«

Dr. Marko Jesenšek, na fotografiji z raziskovalko prekmurskega narečja dr. Zinko Zorko: »Prekmurski (knjižni) jezik je predmet znanstvenih jezikoslovnih raziskav in razprav doma in v tujini (npr. Greenberg iz ZDA), prekmurska narečja se raziskujejo na domačih univerzah in v tujini, prekmurščina se sliši na radiu, redkeje na televiziji, bere se v časopisih ... in prav je tako.«

Dve različici slovenskega knjižnega jezika sta se tako razvijali samostojno od Brižinskih spomenikov naprej. »Danes je prekmurščina eno izmed slovenskih narečij, prekmurski pisatelji in pesniki (npr. Ftičar, Lainšček, Vincetič ...) pa  to narečje, povzdignjeno na širši prekmurski prostor, uveljavljajo tudi v leposlovju, kar se mi zdi prav in tako pokrajinskost v jeziku umetnosti tudi podpiram in jo spodbujam. Prekmurski (knjižni) jezik je predmet znanstvenih jezikoslovnih raziskav in razprav doma in v tujini (npr. Greenberg iz ZDA), prekmurska narečja se raziskujejo na domačih univerzah in v tujini, prekmurščina se sliši na radiu, redkeje na televiziji, bere se v časopisih ... in prav je tako.«

Ob koncu dr. Marko Jesenšek še razmišlja o razmerju med knjižnim jezikom in narečji v slovenskem prostoru: »Knjižna norma ni dana enkrat za večno, norma se spreminja, tako kot se spreminjamo mi vsi -- in dočakali smo, da se meja med knjižnim in narečnim v slovenskem jeziku rahlja, da je knjižni standard bolj odprt in sprejemljiv za vplive iz okolij (narečij) in da je naš knjižni jezik odprt tudi za vplive iz jezikovnih obrobij, torej tudi za narečne vplive iz severovzhodne Slovenije, iz prostora med Muro in Rabo, ki se ne samo jezikovno ampak tudi turistično in ekonomsko uspešno odpira v svet, s tem pa odpira možnosti za dodatno kulturno, jezikovno in literarno uveljavljanje prekmurskega jezika in številnih prekmurskih govorov.«