Včeraj obeležili obletnico smrti dr. Adama Farkaša, znamenitega Prekmurca iz 18. stoletja

Včeraj smo obeležili obletnico smrti dr. Adama Farkaša, katerega ime je v osrednji slovenski publicistiki malodane popolnoma neznano, zato smo želeli ob tem jubileju razsvetliti podobo znamenitega Prekmurca iz 18. stoletja.

Adam Farkaš velja za izjemno osebnost med prekmurskimi luteranskimi izobraženci 18. stoletja. Rodil se je 1730 v Suhem Vrhu (danes Farkašev breg). Njegov oče Štefan je bil plemiškega rodu, vendar kljub zvenečemu imenu je bil drobnolastniški in ubobožan gospodar.  Adamu je bila kot otroku dana možnost, da se je za razliko od ostalih luteranskih otrok šolal v šopronskem luteranskem liceju. Izjemno dobro je obvladal klasične jezike ter si tako pridobil nadpovprečno znanje iz filozofije in njej sorodnih ved. S svojo talentiranostjo si je potem kot edini prekmurski protestantski študent v 18. stoletju izboril študij pedagogike, filozofije in teologije na znameniti univerzi v Jeni na Saškem, ki je bila takrat že vidno uveljavljena nemška izobraževalna ustanova.

Na tej univerzi se je seznanil z novim pojmovanjem Lutrove vere in vernosti. Farkaš je bil v času študija izredno domoljubno usmerjen, kar pa ni obešal na veliki zvon in je tudi ni nikdar zatajil.Po končanem študiju, takrat že strokovno izobražen, se je vrnil na šopronski luteranski licej, kjer mu je pridobljeno splošno in pedagoško znanje odprlo vrata v predavateljski krog liceja. Kot triindvajsetleten je začel svojo profesorsko kariero v učilišču, takoj ob tem pa je bil postavljen tudi za pomočnika rektorja. Pedagoškemu delu v liceju se je zapisal vse življenje. Njegov sorojak in bivši učitelj Blaž Horvat mu je budil ljubezen in spoštovanje do slovenske besede, v kateri bi lahko prav tako kot v nemščini ali madžarščini oznanjali in posredovali Lutrov nauk.

Dekan šopronske šolske ustanove

Zaradi učenosti in predanosti svojemu vzgojnemu delu je bil Farkaš po treh letih službovanja povišan v sorektorja, leta 1758 pa je bil postavljen celo za rektorja ugledne šopronske šolske ustanove. Tako visokega položaja dotlej ni bil deležen še noben prekmurski Slovenec. Na tej visoki strokovni in družbeni funkciji je ostal 28 let. Iz vseh doslej znanih tiskanih in rokopisnih virov je moč ugotoviti, da so ga na njegovi šolniški a vseskozi samotarski življenjski poti visoko cenili učenci vseh narodnosti.

Za Farkaševo življenjsko delo velja Učni program, ki mu ga je zaupal šopronski luterarni konvent; glavna pomanjkljivosti obstoječe šolske prakse pod njihovo upravo je bila takratna vsebinska neenotnost. Farkaš je v nasprotju s tedanjo kulturno politiko dunajskega dvora pri sestavljanju svojega vzgojno-izobraževalnega koncepta, ki ga je potrdil tudi vsedržavni cerkveni zbor, dosledno upošteval načelo tolerantnosti tako glede nacionalne pripadnosti ali rabe jezika kakor tudi glede družbene razslojenosti. Tako je svoje luteranstvo v jožefinskem obdobju dopolnil s prosvetljenskimi sestavinami in zaradi tega je šopronski licej postal prizorišče tolerantnosti in večjezičnosti. Njegova programsko-metodološka navodila veljajo za upoštevanja vreden dokument, ki je proti koncu 18. stoletja k pospešitvi pozitivnih vplivov na splošen razvoj šolstva v mnogonacionalni državni skupnosti, poleg tega pa so bila dragocen prispevek za njegovega naslednika.

Naslovna stran in uvod v Farkašev Učni program, ki velja za njegovo življensko delo.

Kot pedagog-metodik si je kljub slovenskemu poreklu priboril sloves in avtoriteto v vseh deželah takratne Ogrske. Povezoval se je s slovaškimi luterani, za premurske somišljenike in jezikovne sorodnike pa je bil neposredni vzgojitelj in usmerjevalec tistih kadrov, ki so po letu 1782 nastopali kot pastorji in učitelji med prekmurskimi luterani v Prekmurju. Neminjliva  zasluga tega moža je, da si je v tujem okolju umno in pogumno prizadeval kar najbolj zapostavljenim in omalovaževanim rojakom.

V drugi polovici 18. stoletja je naraslo število slovenskih obiskovalcev liceja; poglavitni razlog za to je iskati v okrepljeni zavesti prekmurskih in slovenskih luteranov, da je višje izobraževanje v vplivnem protestantskem mestnem središču edina uspešna pot v odporu proti rekatolizacijskemu pritisku. Po nepopolnih podatkih naj bi se je v času Farkaševega rektorstva šopronskega liceja šolalo tu nad 30 slovenskih dijakov. 

Naslovna stran častilne pesmi.                                   Poslovilna pesem Farkašu od licejskih dijakov

1. decembra 1785 je Adan Farkaš zaradi pešanja življenjske moči prostovoljno odstopil z rektorskega položaja, nedolgo po predaji rektorstva in seznanitvi z novim učnim načrtom je 12. februarja 1786 umrl. V njegovi oporoki, ki jo je zapustil, je mogoče razpoznati njegovo temeljno življenjsko opredeljenost, v kateri je jasno izpovedal, da prihranjeno denarno imetje dodeljuje svojcem, luteranskim ustanovam in posredno ukaželjni slovenski luteranski mladini ter »ubogemu slovenskemu ljudstvu«. 

Kljub pomanjkanju dokumentacijskih virov je pa je mogoče prepoznati Farkaševo skrb za temeljito izobraženost mladih sorojakov in zavestno spremljanje položaja v protestantskem gibanju ter posredovanje pomoči za obstoj luteranske skupnosti med Muro in Rabo.

 Zaključna stran Farkaševe oproke