LOKALNO
FOTO: Dr. Jože Magdič v hospicu: »Vsi smo pacienti tega življenja«
V Hiši sadeži družbe je v torek zvečer potekal prvi v nizu prihajajočih vodenih tematskih pogovorov, ki jih organizira Slovensko društvo hospic, Območni odbor Murska Sobota, in sicer na temo: Miti in resnice ob smrti - Srečanje z bolečino. V pogovoru, ki ga je vodila vodja detabuizacije Anica Kotnik, so svoje izkušnje, misli in znanja z vsemi zbranimi delili zdravnica paliativne oskrbe dr. Maja Šeruga, bolnišnični duhovnik Marjan Potočnik ter psihiater dr. Jože Magdič.
Uvodoma je Anica Kotnik pojasnila smisel vodenih tematskih večerov, ki je »osveščanje široke javnosti, da še bolj pridemo do srca in do ljudi s temo, ki se je zelo radi izogibamo, ki jo dajamo na stran, ki jo odmikamo, čeprav je del vsakdana. Smrt je enako kot rojstvo, je del življenja, vendar obstaja tabu v naši sredini, vse dokler sami pri sebi ne odkrijemo, da smo del minevanja, da je minljivost in umiranje naravni proces in se s tem ne soočimo.«
Maja Šeruga: »Večji problem je odpraviti dušno bolečino kot fizično.«
V nadaljevanju so gosti spregovorili o fizični in psihični bolečini. Po mnenju zdravnice Šeruga je težje lajšati psihično bolečino kot telesno, saj imamo v današnjem času veliko zdravil na razpolago za lajšanje telesnih bolečin, duševna bolečina pa ne vključuje le bolnika, ampak tudi njegove svojce. Psihiater Magdič je povedal, da so ženske z vidika strukture psihe neprimerno bližje materi zemlji in kot take lažje sprejemajo in živijo s kakršnokoli bolečino. Po njegovih izkušnjah svojci velikokrat sodelujejo pri psihičnem zdravljenju njegovih pacientov in so jim v oporo ter vedno pripravljeni pomagati. Duhovnik Potočnik je spregovoril o starejših ljudeh, s katerimi se srečuje in ki svojo starost preživljajo v domu za ostarele, »za te ljudi je največja bolečina, da jih domači zapustijo, jih več ne pogledajo, ko so ostareli in jih ne obiskujejo več v domu.«
Smrt je v današnji družbi še vedno največji tabu
Spregovorili so o smrti, ki je v današnji družbi največji tabu in strah. »Mentaliteta ljudi se je v dvajsetih letih močno spremenila, saj so pred dvajsetimi leti in več stari ljudje umirali doma, obkroženi s svojo družino in svojci, v današnji družbi 80 odstotkov ljudi umre v bolnišnici,« nam je povedala Šerugova in dodala, da velika večina svojcev noče, da njihovi bližnji umrejo doma. Sama ne ve zakaj je temu tako, bodisi zaradi strahu pred smrtjo bodisi zaradi prezaposlenosti v današnjem tempu življenja. Iz lastne prakse pa lahko pove, da ima skoraj vsak umirajoči bolnik željo na miren, spokojen, način oditi s tega sveta v domačem okolju in ne v bolnišnici.
Več fotografij v spodnji galeriji...
Fotogalerija
Komentarji
Opozorilo
Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.
Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.
Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.
TABU TABUJEV - Zahvaljujoč dr. Metki Klevišar smo v Sloveniji ustanovili tako imenovani Hospic, ki nudi ljudem, ki se poslavljao od zemeljskega življenja, kakor tudi njihovim svojcem, ustrezno moralno pomoč - oporo. Strinjam se z vsemi, ki pravijo, da se telesne bolečine dajo pozdraviti (boli te zob, vzameš močno tableto in bolečina izgine), za psihične bolečine pa ni oprijemljivega leka. Zadeva je zelo zapletena in ni univerzalnega "zdravila", kajti nekomu je "dovolj" par spodbudnih besed in dojame, da je jutri še en; komu drugemu pa lahko izrečeš morje besed spodbude in bo še naprej tarnal, kajti zanj se je svet zrušil. - Smrt je vsekakor tabu - nekaj, o čemer neradi govorimo, vsekakor pa ne o svojem minevanju. Nekako nočemo verjeti, da smo ji tudi mi (jaz, ti, on) vsak dan bliže, pa ćetudi nas ne "napadajo" bolezni sodobnega časa. Prej ko slej bomo umrli, če ne zaradi drugega pa zaradi starosti. Je pa v življenju pač tako, da so trenutki, ko si smrti celo želimo (obupujemo včasih zaradi malenkosti), "praviloma" pa si vsi želimo, da nikoli ne bi umrli, kajti toliko je stvari,ki bi jih še radi naredili. Pa ne toliko zase, saj ko razmišljamo o smrti, smo že starejši, ampak, ker nismo sebični, bi radi še naprej pomagali svojim otrokom, svojim vnukom. - Kar priznal bom, da o svoji smrti veliko razmišljam, hkrati pa upam, da s smrtjo še ni vsega konec in obstoji še posmrtno duhovno življenje in se torej ne strinjam z Napoleonom (slučajno sem se spomnil nanj), ki je trdil, da smrt ni drugo kot spanje brez sanj. Tudi sam menim, da je "začasno" le tako, da pa bo enkrat drugače: spet bomo vstali, ko bo prišel Sodnik. Ker pa ima ta rad grešnike (zaradi njih je prišel na svet), upam, da je bo strogi sodnik, ampak Odpustnik. - Tako razmišljam in če sem koga prepričal v zapisano, sem - o, kakšna hvala! - napravil nedeljsko dobro delo