Art klub 7: Umetnice zbrane iz vseh vetrov in vseh generacij

Povrtali smo v svet umetnosti, v katerem majhna skupina ustvarja velika dela. Povprašali smo članico Art kluba 7, Aleksandro Fekonjo, kako poteka njihovo delovanje društva in od kod jemljejo motive.

Art klub 7 je majhna skupina sedmih ljudi, zbranih iz vseh vetrov in vseh generacij. Vsem pa je dan skupen cilj  – ljubezen in močna želja po ustvarjanju. Pred dvema letoma se je Aleksandra, predstavnica kluba, ki je podala informacije o klubu, pridružila skupini kot mentorica. Vsako sredo ob sedemnajstih članice kluba Ivica Vukan, Urška Fridau, Marina Vuk, Aleksandra Fekonja iz Gornje Radgone, Larisa Časar in Natalija Ritlop iz Segovec, Andreja Čuk iz Murske Sobote in Simona Grosman iz Radencev ustvarjajo v Domu starejših občanov Dosor nova dela v 4. nadstropju. Rezultat ustvarjenih del je bil viden pred kratkim v Kulturnem domu v Svetem Juriju ob Ščavnici. Razstavljena dela so po večini nastala v preteklem letu, v katerem umetnice niso poznale počitkov ali počitnic. Po besedah Aleksandre Fekonja bi z lahkoto poimenovali razstavo »Vmesna postaja«.

To pa zato, ker se vsaka izmed njih počasi in poglobljeno približuje temu, kar želi doseči. Proces bo pa dajal rezultate le, dokler bo obstajala volja in ustvarjalnost. Druženje poteka vzporedno tudi ob predavanjih iz likovne teorije, umetnostne zgodovine in likovno prostorskih zakonitosti. Članice spodbujajo tudi z domačimi nalogami in z dodatnimi večjimi načrti. Tisto, kar pa skupino druži skupaj in jih v skupnem ustvarjanju žene naprej, pa je topla, sproščena in prijateljska atmosfera. Verjetno se v drugačnih okoliščinah sploh ne bi srečali, saj prihajajo iz zelo različnih okolij. Vsaka izmed članic živi popolnoma drugačen stil življenja in zato je ob nenehnemu stresu, delu in skrbeh potrebno napeti veliko sile, da tovrstna želja po umetnosti ne ugasne nikdar. Kot navaja Aleksandra, z veseljem sprejemajo možne nove ustvarjajoče člane.   

. 

Akvarelna tehnika

Uporaba akvarelne tehnike prinaša ustvarjalcu sveže in jasne barve. Tehnika slikanja z akvarelnimi barvami spada med najstarejše tehnike. Za prve tovrstne tehnike so bili uporabljeni pigmenti naravnega izvora. Podobe naslikane z akvarelno tehniko krasijo še danes dobro ohranjene piramide, arhitekture južno ameriških Indijancev ter mnoge najdbe skozi dalj časa trajajočo človeško zgodovino. Novo dobo akvarelnega slikarstva zaznamo že v 18. stoletju v dobah impresionizma in ekspresionizma. Za samo slikarstvo akvarelnih barv je potrebno upoštevati posamezna pravila.  Akvarelne barve se mešajo samo z vodo. Risalna površina je lahko ali papirnata ali bombažna, prav tako se loči podlaga, na katero rišemo, še po teži. Pri izbiri papirja upoštevamo teksturo in gramaturo. Izbiramo lahko med gladkim papirjem, srednje grobim ter grobim papirjem. Sama tehnika risanja zahteva tudi dobro poznavanje tonov barv. Pri začetnem slikanju uporabimo vselej svetle barve. Predvsem je potrebno pazljivo izbrati orodja, s katerimi ustvarjamo slike. Izbira čopiča je zelo pomemben dejavnik. Med posamezne dele ali vrste čopičev uvrščamo čopiče iz veveričje dlake, dlake kune zlatice, sibirske kune in čopiče iz sintetičnih vlaken.

Po obliki izbiramo prav tako primerne čopiče, pri čemer izbiramo med angleškim čopičem, francoskim in akvarelnim čopičem. Kot dodatke pri slikanju se uporabljajo še tekoči maskirni filmi, s katerimi ohranjamo teksturo risalnega materiala. Natanko takšna je pogosta uporaba brezbarvnega zaključnega laka, s čemer preprečimo izgubo intenzivnosti barv. Dodatek pri slikanju je tudi vezivo, s katerim dosegamo povečanje elastičnosti. Med akvarelne tehnike  se uvrščajo pravila zaznavanja razlike med klasičnimi tehnikami, kombiniranimi tehnikami in tehniko Prima. Klasična tehnika združuje način, pri katerem rišemo v slojih. Izris ogrodja z nevtralnimi tuši, kot predmet skiciranja. Pogosto se uporabljajo komplementarne barve. V kombinirani tehniki  umetnik riše s kombinacijo materialov kot so flomastri, vosek, preko katerih se nanašajo akvarelne barve. Tehnika Aprima je ustvarjanje tega, kar vidimo, brez skic. Je ena najzahtevnejših tehnik. (vir:http://art-lj.si/trgovina)

Akrilna tehnika

Uporaba akrilnih barv je relativno novejša tehnika. V uporabi je šele od leta 1955. Sam razvoj se je dejansko pričel v podjetju Permanent Pigments, pod vodstvom Henryja Levisona. Z eksperimentiranjem je razvil prve oblike akrilne barve. Sama akrilna emulzija je sestavljena iz akrilnega polimera in vode. Snovi se sami med seboj ne mešata, torej govorimo o hidrofobni in hidrofilni snovi ali mešanje med polarnim in nepolarnim topilom. Kot glavne karakteristike barvila se upoštevajo fizikalne lastnosti, pri čemer so mokra barvila vodotopna. Debelejši nanosi so odpornejši na razpoke. Pri lazurnih nanosih je pomembna pravilna izbira podlage. Za dober obstoj končnega premaza se uporabljajo akrilni mediji ali posamezna sredstva za dodajanje pri redčenju in samem poteku slikanja. Ne smemo pa dodajati terpentina ali olja. Mešajo se z drugimi akrilnimi emulzijskimi barvili. Snovi so popolnoma nestrupene.

Risba

Tehnike risb se delijo prav tako po uporabi ali izbiri materialov, s katerimi rišemo. Kot osnovni element risbe velja linija, črta in pika. Vendar kot podrobne parametre ne smemo spregledati še osnov rasterja, senčenja in šrafiranja. Najpogostejše so črno bele risbe, oziroma risbe sestavljene iz sivin. Vsekakor se da risati tudi s barvnimi svinčniki. Tehnika je lahko tudi sestavljena iz suhega risanja z uporabo krede, oglja, svinčnika, pastela. Pri mokrem risanju uporabljamo peresa s tušem, čopiče s tušem.

Tehnika uporabe oglja je relativno enostavna tehnika, kajti za risanje uporabljamo oglje. Za tovrstno umetnost se uporablja grob papir. Prednost tehnike sloni za dobrih senčenjih, kajti oglje pušča sledi v bolj ali manj globokih utorih na papirni podlagi. Uspešnost ustvarjanja temelji na pravilni obliki oglja, v kateri najdemo mastno prešano oglej, oglje v  svinčniku in navadno oglje v palčki.

Tehnika svinčnika je soodvisna od materialov, pri katerih uporabljamo navadni grafit, barvne svinčnike in kemijske grafite

Tehnika tuša zahteva uporabo kovinskih peres. Tudi tuš je lahko ali črn ali barven. Pri ustvarjanju tovrstne umetnosti se uporabljamo gladek papir. (vir:http://art-lj.si/trgovina)

Oljne barve

Uporaba oljnih barv temelji na mešanju raznih eteričnih olj. Tehnika temelji na mešanju pigmentov z uporabo posameznega olja. Vendar uspešnost in zahteve po odtenku pogojujeta količina olja in pigmenta istočasno. Mešanica olja in pigmenta se nanaša na papirnato podlago, pri čemer je potrebno paziti, da gostota nanesene snovi ni prevelika. Zelo pomembna je izbira pravih olj. Oljna tehnika je zelo podobna akvarelni tehniki, pri čemer se prav tako nariše skica. Barva se nanaša v plasteh. Vsak naslednji nanos omogoča večjo oljnato podlago, s čemer preprečimo nastanek možnih razpok. Barva se nanaša s pomočjo čopičev. V nasprotju z akvarelnimi barvami se olja sušijo mnogo dalje in je celo možno, da slikar spreminja in odnaša cele plasti barve, v kolikor želi spremeniti kakšen del slike.

Več fotografij v spodnji galeriji ...