10 zelo zanimivih dejstev o kanibalizmu

Dokazi pravijo, da so imeli naši predniki ljudožerske težnje že pred 800 000 leti. Za to so imeli dober razlog, saj povprečni odrasli človek zagotavlja približno 30 kg hrane (vključno z maščobo, mišicami, organi in kožo). Ni dvoma, da naša družba obsoja kanibalizem, vendar poročila pravijo, da ta praksa obstaja še danes.

10. Okus dolge svinje

Večina ljudožercev pravi, da ima človeško meso sladki okus po svinjini, ali je podobno telečjemu, izgleda pa kot goveje meso. Najboljše bi bilo vprašati Armin Meives, znanega nemškega kanibala, ki je ubil navidezno voljnega človeka in zaužil 20 kg njegovega mesa. V svojem intervjuju v zaporniški celici je zapisal, da ima človeško meso okus po svinjini, le da je nekoliko bolj grenko, močnejše, vendar je dobrega okusa. Issei Sagawa, kanibal iz Japonske, ki je v Parizu ubil in pojedel sošolca, je opisal človeško meso kot brez vonja. Medtem ko polinezijski kanibali vztrajajo, da ima človeško meso okus svinjine. Na okus človeškega mesa vpliva starost človeka, del telesa in metoda kuhanja le-tega. Meso otrok ima baje podobno teksturo kot ribe. Najpogostejši način za pripravo mesa je praženje in dušenje z pekočo papriko in druge začimbe. Mnoga plemena ga jedo, ko kratek čas gnije, kar je pogosta praksa, da se zmehča in se izboljša okus.

9. Bolezen Kuru

Kuru je neozdravljiva degenerativna bolezen in na koncu smrtno nevarno stanje, podobno kot bolezen norih krav, ampak je oboleli ne dobijo z uživanjem okužene govedine, ampak ker jedo človeško meso. Kuru je bila prvič opredeljena v 50-ih letih na Papui Novi Gvineji, kjer se je razširila zaradi kanibalističnih navad plemena Fore. Omenjeno pleme v svojih kanibalističnih obredih zaužije trupla mrtvih pripadnikov plemena, vključno z možgani, kjer najdemo veliko kužnih proteinov. Simptomi za kuru vključujejo tresenje, histeričen smeh, nerazločno govorjenje in na koncu se človek ne more premakniti niti pogoltniti nič. Inkubacijska doba je običajno med 10 in 13 let, v določenih primerih so poročali tudi o dobi 50-ih letih. Večina obolelih umre po nastopu bolezni enega leta po nastopu simptomov. Leta 2009 so raziskovalci objavili, da so identificirali različico gena, ki določenim ljudem omogoča imunost pred boleznijo kuru in sicer se ti ljudje nahajajo v vaseh, kjer je prej pustošila bolezen. Znanstveniki menijo, da je ta različica gena dokaz naravne selekcije v naravi, torej tistih, ki so naravno odporni na kuru in so svoje gene prenesli na svoje otroke, medtem ko so tisti brez odpornosti umrli. 

8. Endo- in eksokanibalizem

Kanibalizem lahko razdelimo v dve kategoriji: prva kategorija je endokanibalizem, ki vključuje meso umrlega člana plemena ali družine, ki časti mrtve. Na primer člani plemena Fore jedo meso in možgane mrtvega, ker verjamejo, da tako duša umrlega ostane v bližini družine. Druga kategorija je eksokanibalizem, pri katerem kanibali jedo meso mrtvega človeka, ki ni član plemena ali družine, ker verjamejo, da s tem ukradejo njegovo življenjsko silo. Čeprav so krščanski misionarji in vlade odpravile večino kanibalizma, eksokanibalizem ostaja občasno še vedno po celem svetu, kar je navedeno tudi v poročilih poveljnika sirskih upornikov, da jedo organe mrtvih sovražnikov. O nedavnem primeru kanibalizma so poročali v začetku leta 2014, ko je v Srednjeafriški republiki moški po imenu Besen pes jedel surovo nogo svoje žrtve. Besen pes je skupaj z mafijo z avtobusa zvlekel muslimanskega moškega, ki so ga potem pretepli, zabodli in zažgali. Nepovezani muslimani so po tem dogodku umorili snaho Besnega psa, njenega otroka in njegovo nosečo ženo. Nekateri borci v srednje afriških republikah verjamejo, da ima sovražnikovo meso magične lastnosti in verjamejo, da jih njegovo konzumiranje naredi nepremagljive. 

7. Avtokanibalizem

Čeprav je kanibalizem običajno opredeljen kot endo- ali eksokanibalizem, obstaja še tretja kategorija, ki se imenuje avtokanibalizem, ki je samostojna oblika kanibalizma in pomeni konzumiranje lastnega mesa. Vsak je avtokanibal do neke mere in sicer zaradi neprostovoljnega konzumiranja odmrlih celic na jeziku ali licih, krvavitve iz nosu ali razjede. Prostovoljni avtokanibalizem lahko sega od grizenja nohtov do tega, da jedo svoje mišice ali kožo. Nekateri ljudje sodelujejo v avtokanibalizmu kot skrajni obliki spreminjanja telesa, medtem ko bodo drugi pili svojo kri kot dejanje vampirizma. Bolj čudna oblika avtokanibalizma vsebuje prisilo druge osebe, da zaužije dele svojega telesa. Združeni narodi so leta 2003 obtožili kongovske upornike, da so silili pigmejce jesti svoje meso. Do najbolj znanega avtokanibalizma je prišlo leta 1934, ko je skupina 2000 belih južnjakov na Floridi zajela črnca Clauda Neala, katerega so prisilili, da je lastna moda, preden so ga odrli in sežgali. 

6. Japonski kanibali so skoraj pojedli Georga Busha Mlajšega

Japonci so imeli ugled, da so se prehranjevali z ujetniki in civilisti, bodisi v obupu, ko je zmanjkalo hrane, bodisi kot dejanje eksokanibalizma. Leta 1944 je takrat še bodoči predsednik George Bush St. za las ušel kanibalom, ko je bil z osmimi drugimi piloti sestreljen nad majhnim otokom 240 km severno od Iwo Jima. Bushu je uspelo pobegniti, ker je njegovo letalo pristalo dlje od obale kot letala njegovih tovarišev. Glede na poročilo Jamesa Bradleya, avtorja Poročila o japonskih kazenskih postopkih zaradi vojnih zločinov, so bili ujeti piloti mučeni, pretepeni in nato obglavljeni z mečem ali so umrli zaradi več vbodnih ran, ki so jim jih povzročili z bajoneti ali zaostrenimi bambusovimi drogovi. Te informacije so se pojavile, ko je Bradley prejel najbolj varovane prepise o sojenju vojnim zločincem. Po pričevanjih vojnih veteranov, ki so bili priča kaznivim dejanjem storjenim štirim možem od osmih ujetih - Marveu Mershon, Floydu Hall, Jimmyu Die in Warrenu Earl – so bili omenjeni možje žrtve kanibalizma. Po usmrtitvi Mershona z obglavljenjem so njegova jetra in 2,5 kg njegovega stegna, ki ga je odstranil kirurg in dal omenjena organa majorju Suoe Matoba. Major je serviral to meso svojemu komandirju in drugim uradnikom z riževim vinom. Major Matoba je jetra pojedel sam, pripravili pa so mu jih tako, da so jih prebodli z bambusovo palico in nato skuhali, postregli pa s sojino omako in zelenjavo. Dye je več tednov delal kot prevajalec, nato je kapitan Shizou Yoshii zaukazal, naj njegova jetra postrežejo na zabavi za večerjo. Dye je bil takoj usmrčen. Enako se je zgodilo Voughu. Usmrčeni so bili tudi preostali zajeti letalci, enega izmed njih so pretepli do smrti. Ameriška vlada je sprva hranila vse omenjene podrobnosti o kanibalizmu kot skrivnost, da bi zaščitili družine žrtev kanibalov pred stisko. Vsi japonski uradniki, ki so bili obtoženi kanibalizma, so bili usmrčeni.

5. Kanibalizem kot prilagoditvena lastnost

Evolucijski teoretik Lewis Petrinowich je mnenja, da se ljudje zatekajo h kanibalizmu, ko stradajo; gre za prilagoditveno lastnost, da preživijo. Petrinovich trdi, da je ta vrsta kanibalizma znana kot preživetveni kanibalizem in se pojavlja v času skrajne lakote, ko je naš nagon za preživetje močnejši od našega gnusa. Najbolj znan primer omenjenega kanibalizma je mogoče strmoglavljenje letala z urogvajsko rugby ekipo, ki je strmoglavilo 1972. Preživeli so se zatekli k uživanju umrlih potnikov, kar jih je obdržalo pri življenju v zelo mrzlih pogojih več kot dva meseca brez kakršnekoli druge hrane. Antropologi pravijo, da je kanibalizem slab za dolgoročno preživetje naše vrste. Konec koncev ne moremo vzdrževati populacijo, če bomo vsi poskusili jesti drug drugega. To pomeni, da je lahko kanibalizem odlična kratkoročna rešitev za preživetje, ki sestradanega posameznika ohrani pri življenju, zato se je čestokrat ponovil v naši zgodovini. 

4. Kanibalizem v živalskem kraljestvu

Mnoge živalske vrste se jedo med seboj. Ženski pajek črna vdova ima velik ugled zaradi zaužitja moškega po parjenju in tudi mnogi drugi pajki sodelujejo v takih postkoitalnih prigrizkih. Krogla-mreža pajek, avstralski Rdeči hrbet in zlata rozga rakovice jedo vse svoje kolege, kar povečuje možnosti za oploditev in jim pomaga pri proizvodnji zdravih jajčec. Ena od študij je pokazala, da 68% mater kač klopotač poje svojega mrtvorojenega mladiča. Matere v povprečju pojedo del svojega mladiča, kateri znaša 11% njihove telesne teže, da bi okrepile svojo svojo moč po porodu. Tudi mladi psi pogosto jedo njihove mlade brate in sestre, da bi s tem povečali možnosti za preživetje, medtem ko bo lev pojedel potomce tekmeca, da bi naredil prostor za svoje potomce. 

3. Kanibalizem med šimpanzi

Ko že govorimo o živalih, tudi edina žival, ki ima 98% naše DNK, ima lahko kanibalske težnje. Znano je, da so moški šimpanzi nasilni, primatolog Jane Goodall je leta 1976 bil priča dogodku, ko je mati samica s svojo hčerko pojedla tri mlade šimpanze. Nasilni duo bi pojedel še četrtega mladiča, če Goodall ne bi interveniral s kričanjem in metanjem kamnov in palic. Pred kratkim so raziskovalci videli šest samic, pet izmed njih z oklepajočimi otroki, ki so lovile ranjeno mater z otrokom, da bi ga ubile z ugrizom v glavo. Ta oblika sovražnosti se lahko pojavlja tudi zaradi človekovega poseganja v naravne habitate šimpanzov, s katerim jih uničuje in živali agresivno poskušajo zaščititi njihovo hirajoče zatočišče. 

2. Kanibalizem v zdravstvene namene

Evropejci so hitro javno obtožili govorice o plemenskem kanibalizmu in jih označili za barbarsko početje, ampak v srednjem veku jih ni motilo njihovo sodelovanje v podobnem početju. V tem primeru je bilo dejanje kanibalizma izvedeno iz zdravstvenih razlogov. Evropejci so redno zdravili glavobole in protin s sestavinami, ki so jih dobili iz človeškega organizma. Mislili so, da človeška maščoba pomaga zdraviti rane, artritis in revmatizem, medtem ko naj bi človeška kri ublažila epilepsijo in druga krčevita stanja. Epileptiki so bili pripravljeni redno plačevati usmrčevalcem, da so jih ti oskrbeli s krvjo nedavno usmrčenega, ki je bila znana kot "Skleda rdečega". Najstarejši vir, ki priča o teh izdelkih, so egipčanske mumije, ki so jih uvozili po kroženju govoric, da izsušeno meso pozdravi bolezen. Seveda je bila zaloga egipčanskih mumij omejena. Tako so Evropejci kmalu začeli konzumirati meso nedavnih mrtvih, kot bi bili pršut, saj so ga posušili ali okadili s soljo in zelišči. Organe močnih mladeničev, ki so bili pobiti na bojišču, so zbirali, trupla mladih obešenih moških in žensk, ki so bile še device, pa so bila še posebej dragocena. Iz krvi žensk devic vključno z njihovo menstrualno krvjo so izdelovali zdravila, medtem ko so obešena moška trupla bila cenjena zaradi erekcije, ki jo je povzročilo obešanje. Do erekcije pride po obešanju, ker pride do zloma vratu žrtve in se pretrgajo živci, ki nadzirajo vazokonstrikcijo. Ko so živci pretrgani, kri steče v penis in ga zamaši. Ker veliko kultur pojmuje nabrekel penis kot znak moči, je bilo meso moških, ki so umrli s posmrtno erekcijo, še posebej dragoceno in imelo visoko ceno.

1. Kanibalizem kot posledica duševne bolezni

Če kanibalizem ni posledica pomanjkanja hrane za preživetje, je pogosto posledica neke duševne bolezni. Skupna diagnoza mnogih modernih kanibalistov, vključno z Andrei Chikatilo, Issei Sagawa, Albertom Fishem, Edom Geinom, Richardom Chase in Vinceom Liom je shizofrenija, ki lahko povzroči halucinacije in blodnje. Drugi terapevti označujejo kanibaliste za psihopate, kar pomeni, da se zavedajo kaj počnejo, vendar zaradi pomanjkanja empatije niso sposobni oceniti napačnost svojega dejanja. Če upoštevamo kalifornijsko terapevtko Karen Hylen, ki trdi, da je lahko kanibalizem tudi zasvojujoč, je to zaskrbljujoče. Odvisnost se začne kot fantazija, ki se začne v glavi psihopata in se neprestano ponavlja. Ko ta oseba dejansko uresniči svojo fantazijo in je človeško meso, so njeni možgani prepljavljeni s dopaminom, ki povzroča podoben občutek, kot če bi snifnili črtico kakaina. Psihopat si bo potem prizadeval za ponovitev dejanja zaradi ugodnih občutkov, ki jih je prvič doživel ob tem dejanju in bo spet zaužil človeško meso in ponavljanja tega postopka ne bo mogel ustaviti. Glede na trditve Hylen nobeno zdravilo in nobena terapija ne more pozdraviti odvisnega kanibala, ker še niso odkrili načina, kako umetno vcepiti empatijo človeku.

 Vir:listverse