Duhovnik Evgen Balažic: Svoboda in demokracija brez socialne varnosti ne pomenita nič

Pogovarjali smo se z evangeličanskim duhovnikom Evgenom Balažicem, ki je 44 let deloval v Puconcih, včeraj pa je opravil poslovilno bogoslužje.

Za začetek opišite svojo življenjsko pot. Kdaj ste se rodili in kako to, da ste se odločili za duhovniški poklic?

Rodil sem se 12. septembra 1945 v Martjancih. Z bratom sva hitro izgubila očeta, preživljala sta naju stara mama in mama. Kmečka družina ni poznala razkošja, temveč trdo delo, ki pa ni bilo prisila, temveč resničnost. Kdor se v otroštvu in mladosti tega nauči, mu v življenju ni nič težko. Odločitev za študij teologije je prišla kot en notranji klic, ki ga lahko slišiš, sprejmeš, uresničiš ali zavržeš. Po 5 letih študija v Bratislavi sem po končanem vojaškem služenju 1. marca 1970 nastopil kot kaplan v Puconcih in tu ostal do svoje upokojitve po 44 letih.

Kaj napovedujete za duhovno področje v prihodnosti? Kako gledate na vaše poslanstvo?

Na ovinkih in razpotju cest in poti življenja se vsak rad obrača nazaj in ovrednoti svoje delo in odločitve. Ob pogledu na stiske ljudi, na moralno klimo mi je bilo moje poslanstvo velika vzpodbuda. Daleč od tistega, kar oznanjamo, živijo nekateri ljudje svojo moralo. Zlasti sedanja kriza, kot jo imenujemo kriza vrednot, ogroža eksistenco človeka, njegovo etiko in moralo. Poslabšanje socialnih razmer ne bi smelo vplivati na moralo, vendar je temu tako in bo še huje. Svoboda in demokracija brez socialne varnosti ne pomenita nič. Današnji človek se je znašel v apatičnosti in ta brezčutnost deluje na vsej ravni. Danes je edino Cerkev ta, ki daje upanje človeku v prihodnost. Žal moram povedati, da je slišana Božja beseda kot duhovna hrana pri mnogih preslišana. Tisti, ki jo slišijo, razumejo, vendar ne uresničujejo, so postali monopol tistim, ki jih teptajo, pohodijo, zadušijo. Takšno malodušje je težko breme malega človeka. Zdaj je čas Cerkve, njeno oznanjevanje je priložnost človeku na dostopen način približati vrednote.

Ko se ozrete nazaj, ali opazite razliko v verovanju ljudi?

To vprašanje je seveda tudi za nevernega vprašanje ekonomije, sociale, dostojanstva, človekovih pravic in svobode. Porabniška družba nima meja, to pa ne pomeni, da takšno stanje mora tudi ostati. Pričakovane spokojne prihodnosti ni pričakovati brez bolečin, zato cerkev v luči pravičnosti nebeškega kraljestva ne more biti zadovoljna s stanjem, kakršno je.

Bližata se čas posta in velika noč in seveda vas moram vprašati, v čem vidite pomen posta in velike noči v sodobnem času?

Kaj najbolj zanima človeka ob tej temi? Duhovnik je poklican, da daje upanje in vero v življenje tudi sredi križa in bolečin. Postni čas je v tem najbolj primeren čas notranje poglobitve človeka, pravzaprav k spreobrnitvi tam, kjer čut odgovornosti in morale nista bila dovolj. Solidarnost s sočlovekom, pa naj je še tako majhna, je vloga usmiljenega Samarijana. V postu ni nič bolj pomembno kot ta odprtost za razumevanje človeka ob sebi. Križanje človeka, pustiti ga na poti na Kalvarijo, postati hladnokrven in neobčutljiv nima nič skupnega s postom in krščanstvom. Klic k prenovi prinaša mir in ljudje, ki živijo pod stresom, ga potrebujejo bolj kot kadarkoli. Cerkev ne ponuja mir, kot ga daje svet, temveč kot ga daje Kristus, ki presega človeški um.

Velika noč ali Vüzem, praznik upanja, zmage, odgovor na končna vprašanja o smislu vere, vstajenja. Za krščansko upanje je dovolj Kristusova daritev na križu. Je začetnik pravega življenja sredi tega lažnega. Samo v njem prepoznamo resničnost ljubezni v medsebojnem odnosu. On je preobrazba in razsvetlitev, zato je upanje, je pot, resnica in življenje. Krščanstvo to ponuja sedanjemu in prihodnjemu človeku. Ponudbo lahko sprejmeš ali jo odkloniš. Krščanstvo ni zatajilo, zatajili so posamezniki, in ob tem se spotikajo neverni in drugi. Cerkev pa je božje delo in bo obstala do konca vekov. Kriza vrednot se kaže na socialnem področju, na področju etike in morale. Vse kliče k spremembi načina razmišljanja in k prenovi. Misel je tista, ki usmerja človeka, če pa ta ni skladna z Božjo besedo, bo šlo vse narobe.

Vsak človek rabi nekaj za sprostitev po napornem dnevu. Kaj vam pomaga, da se sprostite? Ali se ukvarjate s kakšnim konjičkom?

Včasih sem imel vinograd, tam sem se zelo rad zadrževal, z delom sem se sprostil in tudi dobil mnogo novih idej. Zdaj ga več nimam, zato se zdaj rad sprehajam, saj sem zelo rad v naravi in družbi prijaznih ljudi. Večkrat prideta k meni tudi moja vnuka, s katerima igramo šah.

Verjamem, da ste mnogo doživeli v svojem življenju in v času vašega delovanja v Puconcih. Se spomnite kakšnega posebnega dogodka?

Posebnega dogodka? Preveč bi lahko našteval. Leta 1992 smo prvič praznovali dan reformacije na državni ravni in naš gost je bil takratni predsednik države Milan Kučan, ki je seveda prišel s svojo Štefko. S sabo je imel tudi varnostnike. Ljudje so bili nad Kučanom navdušeni, zaploskali so njegovim besedam. Po proslavi in večerji v osnovni šoli smo gospe Štefki ponudili, če želi s sabo vzeti domače pecivo, ki so ga spekle naše občanke. Ker smo imeli pecivo v župnišču, smo se počasi s predsednikom in njegovo ženo vrnili v župnišče. Varnostniki so se, misleč, da se je predsednik odpeljal proti Ljubljani, usedli v svoj avto in kar odpeljali. Tako da sta se oba sprehajala brez varnostnikov po parku in proti župnišču. S tem hočem povedati, da je bilo vedno varno v Puconcih, nikoli ni bilo kriminala, ni bilo bojazni, da bi se predsedniku lahko kaj zgodilo.

Več fotografij v spodnji galeriji ...