Andrej Horvat: Pričakoval sem, da mi bodo določeni ljudje nagajali

Z državnim sekretarjem iz kabineta predsednika vlade in vodjo vladne projektne pisarne v Pomurju dr. Andrejem Horvatom smo se pogovarjali o Zakonu o Pomurju, medijskemu linčanju, o tem, kdo naj bi lansiral informacije in ali bo prišlo tudi do kakšne tožbe. Drugi del intervjuja sledi jutri dopoldan.

Je Zakon o Pomurju z vsem, kar zaobjema, prišel prepozno?

Vsekakor. Zakon o Pomurju bi moral priti pred desetimi leti, takrat, ko so se kazali prvi znaki tega, da dejansko regija, ki je usmerjena predvsem na kmetijstvo in tekstil, na dolgi rok ne more biti uspešna. Predvsem pa zaradi razvoja drugje v svetu, kjer gre zadeva v smeri tehnološkega razvoja in inovacij, v smeri prevetravanja regij in območij, to pomeni več podjetij v naše območje, ne more uspeti.

Od leta 1999, ko je bil sprejet Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, sistemski zakon, nam to ni uspelo. Takrat smo imeli skupino pomurskih poslancev in nato smo pri vsaki novi vladi poskušali to dopovedati politikom katerekoli opcije, da bi bilo dobro in da je to rešitev, ki lahko pomeni nek pozitiven korak k temu. Pomurje ne bi bilo več zmerom na repu razvoja v Sloveniji.

Imate občutek, da se je Pomurska regija v zadnjih letih otresla inferiornega položaja napram centru Slovenije?

Mislim, da je to nekako implicitno v vsaki regiji, ki ni centralna regija, da ima na nek način inferioren položaj do centra. Tam, kjer je univerzitetno središče, kjer je logistično središče, središče znanja, industrije in proizvodnje, regije, ki so okrog tega središča, iščejo svoje priložnosti. Vsekakor pa je to, kar nas Pomurce ločuje, da se ne čutimo tako inferiorno, naš lokal patriotizem in tisto, kar nas definira kot Prekmurce, mogoče Pomurce, na nek način druga zgodovina, drugo kulturno izročilo.

Mi spadamo v pleme recimo temu panonskih Slovencev, ne karantanskih Slovencev, pri nas smo imeli Pribina in Koclja. Nas sta prihajala pokristjanjevat tudi Ciril in Metod iz bizantinske patriarhije, ne pa iz germanskih patriarhij. Tudi v srednjem veku in pozneje smo pri nas protestantizem čutili prek Števana Küzmiča, ne prek Martina Luthra. Kasneje, v obdobju med prvo svetovno vojno, ko je bilo Pomurje po trianonski pogodbi dodeljeno Jugoslaviji in ne Madžarski, je dejansko bilo pri nas slovensko zavedanje nekih drugačnih panonskih Slovencev. Tudi sedaj v Sloveniji mislim, da je to tisti kulturni poriv, ki lahko pomeni neko prihodnost tudi za podjetniški razvoj. Skratka, pri nas uspešni podjetniki zelo poudarjajo svojo pripadnost, torej od kod prihajajo, in da so uspešni kot podjetniki ravno zaradi tega, ker prihajajo iz tega okolja.

Kako ste za preboj Pomurja lobirali sami pri najpomembnejšem človeku v državi – predsedniku vlade?

V svojem predvolilnem programu sem imel Zakon o Pomurju že nekaj časa vključen, in ko smo Socialni demokrati postali največja stranka v državi na zadnjih državnozborskih volitvah, je prišlo zopet do pogovorov o tem, na kak način regionalno politiko peljati. Meni je takrat bilo ponujeno tudi mesto ministra za lokalno samoupravo in regionalno politiko, vendar do dokončnega dogovora takrat ni prišlo s predsednikom vlade.

Je pa nato prišlo do dogovora, ko smo imeli res velik problem naraščajoče brezposelnosti v letu 2009 in takrat sem se jaz zelo zavzel, da bi prišlo do nekega programa, ki bi ga vlada posebej izvajala v Pomurju. Predsednik je takrat ocenil, da je treba iti v zakon, ki ima nato največjo legitimiteto v državnem zboru in zato smo šli v zakon. Skratka, pobuda, odločitev o tem, ali zakon ali program, je bila predvsem na strani predsednika vlade in potem seveda tudi s podporo koalicije.

Za vami so burni tedni, skoraj dva tedna ste bili na tnalu medijev. Prah se je zdaj nekoliko polegel. Kako ste doživljali minule medijske pretrese in ali so vas presenetili?

Medijski pretresi so me seveda presenetili, vendar pa sem jih pričakoval že ob samem izvajanju, torej že ob samem sprejemu zakona in že takrat, ko sem se odločil, da bom sprejel to mesto državnega sekretarja. V nemščini se temu pravi "Himerfartskommando", to je na nek način neko naročilo, ki nima vrnitve. Gre za to, da ko greš v neko regijo, tudi kot domačin, še posebej, če nisi nepopisan list papirja v tej regiji, če te poznajo ljudje, inštitucije, v dobrem in v slabem, je dejansko težko oziroma praktično nemogoče v teh dveh, treh letih izpolniti visoka pričakovanja, ki jih ljudje v tej regiji imajo. Torej velika brezposelnost, pričakovanja, da bo zdaj država prišla oziroma da bo prišel neki poseben zakon in da bo zdaj Andrej Horvat tisti, ki bo moral zdaj tu za vse poskrbeti.

Tega sem se zavedal in potem sem tudi zaradi tega, ker dejansko živim v tej regiji in živim z ljudmi te regije, vedel, da bo prišlo do nagajanj, do pritiskov, jaz sem tudi politično dolga leta aktiven v tej regiji, skratka ne bodo vsi zadovoljni, da poskušamo tu vnesti neke spremembe in na splošno se ljudje sprememb bojimo. Skratka, če vprašate ljudi, ki so na čelu tukajšnjih nekaterih inštitucij, praktično vsi govorijo, da delajo dobro in da kakšnih velikih sprememb v njihovem delu ni potrebnih.

Z zakonom gremo tudi v prestrukturiranje regije kot take in to je seveda možno samo, če pride tudi do nekih notranjih sprememb v inštitucijah, ki so tukaj odgovorne za razvoj, odgovorne za neki napredek. Namreč, mi se lahko razvijamo samo takrat, če odpremo prostor, če dovolimo, da pridejo novi, mlajši ljudje, lahko tudi starejši, da obstaja neka mobilnost, fleksibilnost znotraj regije in da se ljudje zavedajo, da morajo dejansko pokazati rezultate, ki se potem odražajo tako na številu delovnih mest, na številu novih podjetij, kot tudi nenazadnje statistično na tem, kako ta regija napreduje ali ne napreduje.

Skratka, jaz sem pričakoval, da bo do tega prišlo, vendar, če iskreno povem, nekoliko pozneje. Takšna intenzivnost, ki se je pokazala, je zanimivo, da ni prišla s strani medijev iz regije, od domačih novinarjev, ki so, vsaj upam, seznanjeni s tem, kaj se tukaj dogaja, kakšne so naloge vladne pisarne, kakšne so vloge državnega sekretarja. Ampak je to prišlo od novinarja, ki je iz Maribora. Le-ta je napisal članek na osnovi pogovorov, informacij, ki mu jih, v to sem prepričan,  še zdaj pošiljajo po sms-ih - o tem, kako je v bistvu tukaj vse narobe in kako dejansko je človek, ki je zato kriv, neki lažnivec, tat, rokomavh, ki je tukaj in ki ga je potrebno "skiniti".

Videli bomo, kako se bo ta zadeva razvila, o tem sem poročal predsedniku vlade, zadevo smo poslali na protikorupcijsko komisijo, na to temo pa smo imeli tudi razgovor na odboru za lokalno samoupravo. Sam hočem iti skozi vse pristojne inštitucije, da operemo vsak sum, da dejansko zagotovimo, da bo delo naprej potekalo nemoteno in da bomo energijo, ki je rabimo ogromno, posvečali osnovnemu delu, to je zagotavljanju oziroma privabljanju investicij in zagotavljanju sredstev za Pomurje.

Od koga, mislite, je mariborski novinar dobival te informacije?

To bi težko povedal. Lahko dam primerjavo s filmom JFK od Oliverja Stona, kjer je teza, da ni velike zarote iz enega gnezda, temveč je šlo za človeka, ki je preveč vplivnim ljudem šel na živce oziroma je bil lahko tudi komu nevaren. In potem začnejo ljudje lansirati informacije. V Sloveniji smo ljudje škodoželjni, nismo ljudje, ki bi skušali pozitivno gledati na neko zadevo, in potem se nekoga, ki je izpostavljena oseba, ki dejansko je prisoten, poskuša nekaj narediti in seveda ne more vsem ugoditi, gre gledat, ali se ga bo porinilo nekam v smislu res je slab, res je "püla". To se lahko dogaja po neki inerciji.

Zanimivo je to, če gledamo zelo fenomenološko, da negativno zelo hitro dobiva podpornike, pozitivno, recimo ljudje, ki so v okviru teh razpisov prejeli sredstva in že izvajajo stvari, skratka obrtniki in podjetniki, ne pošiljajo sms-ov novinarju in mu ne govorijo, da bi me branili. Ljudje, ki imajo svoje delo in ga pošteno opravljajo, za take stvari, bi rekel, nimajo časa in se jim zdijo mimo.

Pojavljajo se govorice, da je ta afera izbruhnila zaradi konstituiranja KVIAZ-a v murskosoboški občini. Kako komentirate to?

V majhni regiji in na splošno v Sloveniji je vse povezano z vsem. Tako kot vsi v Sloveniji niso bili srečni, da smo Pomurci dobili ta zakon, da smo dejansko dobili nek privilegirani status in da dejansko sem jaz tisti človek, ki sem zaradi tega bil zmeraj najbolj izpostavljen, ravno tako je to na lokalni ravni nekaj podobnega. Seveda sem bil v prejšnjem mandatu štiri leta svetnik v mestnem svetu, sem tudi predsednik območne organizacije Socialnih demokratov v Murski Soboti in kot tak še dodatno politično izpostavljena osebnost. Pogovori o sestavljanju KVIAZ-a tečejo na ravni predsedstva Socialnih demokratov MS, ki ga vodi Brigita Perhavec. Sam nisem niti član tega predsedstva niti nisem bil izvoljen za mestnega svetnika, sem pa seveda zelo aktivno vključen v te pogovore, ker me enostavno moji kolegi, prijatelji vprašajo za mnenje. Poraja se vprašanje, če bi šli v koalicijo z županom ali ne bi. Jaz sem takoj na začetku govoril o tem, da bi za SD koalicija z županovo listo lahko bila zelo dobra, zato ker bi največ prinesla občanom in občankam mestne občine.

Namreč, moje izkušnje iz štirih let opozicije v mestnem svetu, lahko povem, so dokaj frustrirajoče. Mestna občina Murska Sobota se je v zadnjih štirih letih razvijala slabše in počasneje kot druge mestne občine v tej državi. Tako na področju črpanja evropskih sredstev, tako tudi na katerih koli drugih področjih. In to tudi zato, ker se v mestnem svetu nismo znali dovolj zmeniti, bilo je preveč obojestranskega nagajanja. Ne glede na to je potrebno županu izraziti čestitke za zelo dober rezultat, ki ga je dosegel na volitvah, to je politika, to je demokracija, in potem poskušati združiti moči za koalicijo. Sam sem bil zagovornik tega od samega začetka, vendar pa se je potem v toku pogajanj, kjer sam osebno nisem bil vključen, bili so trije ali štirje krogi, izkazalo, da se nekateri pogoji, ki jih ima ali župan ali naša svetniška skupina, ne morejo izpolniti. Tudi sicer je bilo vprašanje, ali je možno narediti koalicijo.

Moram povedati, da smo skupaj z izvoljenimi svetniki, svetnicami in županom bili skupaj na sestanku na mojo pobudo še pred dvanajstimi dnevi, da bi se poskušali, kljub vsemu, takrat že, ko so bili časopisni članki objavljeni, dogovoriti. Takrat sem poudaril, da ne glede na pisanje, ne glede na sumničenje, kdo bi bil lahko v ozadju tega, še zmeraj zagovarjam koalicijo, ker bi bilo to najboljše za napredek mestne občine.

Kako se bodo na koncu odločili, ne vem. Ali je bil to lahko razlog, da je nekdo šel v to lansiranje, ne bi komentiral. Gre predvsem za nek proces, da pride v regijo država s posebnim ukrepom, s posebnim človekom in da se predvideva neke spremembe. In te spremembe tako na vsebinski ravni kot tudi na politični ravni niso najbrž toliko zaželene. Že zdaj lahko zagotavljam, da bo ta zakon v prvih treh letih imel uspeh. V to sem prepričan, drugače tega ne bi prevzel. Seveda pa je vsak proces spreminjanja boleč in ljudem ni všeč, zato ljudje zelo hitro razmišljajo, kdo je kriv za to in da mu je treba zagreniti življenje.

Kako ste dojeli "zagovor" pri predsedniku vlade?

V kabinetu predsednika vlade imamo ustaljen postopek, ko pride do takšnih težkih obtožb. Seveda sva se midva najprej neformalno pogovorila, ker se redno srečujemo in pogovarjamo o stvareh, ki so vsebinske narave, in potem sva se dogovorila, da gremo v pripravo poročila. Le-tega je pogledal in ni bilo razloga, da bi ukrepal.

Članka v Delu in Večeru ste označili kot polna neresnic. Boste novinarje omenjenih medijev tožili za, kot pravite, napisane neresnice?

Ta dva članka je potrebno ločiti. V članku v Delu gre bolj za izvajanje javnih razpisov, za katere je odgovorna služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, pri katerih smo nekatere zadeve demantirali v mojem demantiju kot vladne pisarne, nekatere pa na torkovi tiskovni konferenci. Po mojem je bil Delov članek objavljen vsaj mesec dni prezgodaj, ker postopki še niso bili zaključeni, da bi se zlonamerni sklepi pač dajali. To je odvisno od resnosti novinarjev, profesionalnosti novinarjev, koliko hočejo neke informacije preveriti oziroma koliko se kdo zanese na tako imenovane govorice.

Pri Večerovem članku pa mislim, da gre zelo osebno za mene kot človeka, za funkcijo, ki jo imam, in tudi za inštitucijo, ki jo zastopam. To je v bistvu zadeva, ki je v postopku, mi smo takrat demanti seveda že poslali, ni pa bil še objavljen. Vztrajali bomo, da bo objavljen, ker po zakonu mora biti, kako pa bomo ukrepali, pa bomo videli v prihodnjih dveh, treh mesecih. Vsekakor gre za to, da je objava toliko nepreverjenih informacij, ki so bile tam objavljene kot dejstva, zelo zlonamerna in predvsem neprofesionalna. S tem novinarjem sem se pogovarjal po telefonu, preden je bil napisan ta članek, mislim, da je pogovor trajal minuto ali dve, šlo pa je predvsem za to, ali sem povezan s podjetjem Frontal in ali mi je podjetje delalo volilno kampanjo.

Povedal sem, da mi niso delali, da pa nisem prepričan, ali so Socialni demokrati v okviru volilne kampanje dejansko kaj plačali temu podjetju pri spletni strani. Zanimivo, da se mi je takrat novinar celo opravičil, ker pač ima druge informacije, ampak očitno je, da je on hotel takrat ta telefonski pogovor imeti zgolj zato, da bo lahko rekel, da me je poklical in da se zdaj o tem lahko poroča. Skratka, iz tistega, kar sva se midva pogovarjala, je on naredil sklepe, ki so lahko bili samo njegovi.

Drugi del intervjuja bo objavljen jutri dopoldan ...