Vesna Radovanovič o pravljicah - tudi za odrasle

V četrtek, 13. novembra, je Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota že četrtič gostila pravljičarje na pravljičnem večeru za odrasle. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Vesno Radovanovič, o pravljičnem večeru, pravljicah na splošno, pravljicah, ki nastajajo izpod njenega peresa ter še o čem, kar nas ponese v deželo "Nekoč...Nekje...Tedaj".

Danes se je na pravljičnem večeru zbralo presenetljivo veliko ljudi – glede na to, da so pripovedovane pravljice bile namenjene odraslim. Verjetno vas to veseli. Povejte nam kaj o sami organizaciji teh večerov ter nastopajočih.

Kot radi rečemo, da “gre dober glas v deveto vas”, se je na dogodku zbralo več kot sto poslušalcev. Veliko jih prihaja že četro leto zapored in ravno ti so “glas” razširili in pripeljali prijatelje in znance. S tem potrjujejo, da so pravljični večeri dobri in da v pravljicah uživajo.

Pravljične večere za odrasle organizira Mariborska knjižnica. Poleg svojih knjižničarjev-pripovedovalcev pa so povabili še pripovedovalke iz Ptuja, Slovenske Bistrice in Murske Sobote. V nekaterih knjižnicah v ostalih krajih Slovenije bodo nastopili tudi njihovi domači pripovedovalci. (Lenart, Ljutomer, Slovenske Konjice, Ljubljana). Tako bo “Karavana” to jesen, zimo in spomladi obredla še mnoga slovenska mesta, Murska Sobota pa je bila v tej sezoni pripovedovanja prva.

Skozi pripovedovanje je bilo vdeti, da se tudi odrasli v trenutku lahko potopimo v pravljično deželo. V čem pa se pravljice za odrasle vseeno razlikujejo od pravljic za otroke?

Pravljice so za male in za velike, rada poudarim, torej so pravljice za tiste v maminih trebuhih in za tiste sto in več let stare, pa seveda, za vse vmes.Za otroke morajo biti pravljice krajše, saj nimajo toliko pozornosti, lepo je, če se ustvari intima, torej, da je manjša skupina otrok, ki lahko pri pravljici tudi sodelujejo. Vsekakor je potrebna tudi motivacija na začetku ure pravljic, da se umirijo in se nanjo pripravijo.

Odrasli pravljice dojemamo drugače. Vemo, da nas čaka, da se nas bo dotaknila, ali pač ne. Pravljice so daljše, pravljičar nima nobenega rekvizita, niti lutke niti slikanice….odrasel poslušalec ve, da je pripovedovalec oseba, ki ga z glasom in mimiko na enostaven, primaren način, brez vseh kulis, popelje v doživljanje lepega, estetskega, kar mu polepša večer.

Nekateri poslušalci pravijo, da se otresejo bremen vsakdana, da je delovni teden enostavno lepši…Pravljice odraslim še zbudijo poleg estetskega učinka tudi nostalgijo. nekateri se spomnijo časov, ko se je pripovedovalo ob posebnih priložnostih, kot so ličkanje koruze, luščenje semena, trgatev, žetev.., skratka pri opravilih, ki so se veljala za skupinska, in kjer se je zbralo sorodstvo in cela vas. Na zdajšnjih večerih tudi ne smemo zanemariti druženja in skupnega doživetja lepega.

Torej nas razbremenijo, prebudijo v nas spečega otroka ter nas skoraj nekako mistično odpeljejo v čas daleč, daleč nazaj. Ali tudi pravljice za odrasle nosijo vsebi nek nauk?

Ah, seveda! Vsaka pravljica nas o nečem pouči. Sploh je še zmeraj znano, da v pravljicah zmaga dobro nad zlim in vsi si tega želimo tudi v vsakdanjem življenju, čeprav vemo in doživljamo drugačno resnico. Pravljice so lahko zelo hudomušne, kot je recimo bila tista o Butalcih, pa pohorska, pa nenazadnje tudi Jeričini čudeži iz zbirke Mislice.

Kakšne pravljice pa so iz vzgojnega vidika po vašem mnenju priporočljive za otroke in kakšnih se je treba izogibati?

Vsak pravljičar lahko pri pripovedovanju presodi, česa otrokom ne bo podal – ali zaradi starosti ali kakšnega drugega vzroka, kar seveda opazi pri otrocih na sami uri pravljic. Pravljičarji pripovedujemo pravljice, ki so tudi nam ljube, saj jih tako bolje in lepše približamo otroku. Starši pa v intimi branja ali pripovedovanja pravljice zagotovo vedo česa njihov otrok ne zmore še dojeti in se bodo taki pravljici izognili, ali jo prilagodili in s svojimi besedami povedali “otroku nedoumljiv” del.

Razlike med klasičnimi in modernimi? Pa tudi tisto strogo ločevanje med dobrim in zlem – kakšen je vaš pogled na to?

Zagotovo je razlika. Ampak že ti znani začetki: pred davnimi časi, za dvetimi gorami, v daljnih deželah,… nam in otrokom povedo, da bo pravljica drugačna - mi bomo rekli klasična, otrok pa jo bo sprejemal brez vseh zadržkov. Znal se bo vživeti v tisti čas, v tiste kraje, kasneje bo morda celo raziskoval, kako so živeli na gradovih…Junaki, princi bodo zmeraj ostali junaki in vzorniki, kraljične in princese pa mične in lepe.

Otroci se z liki poistovetijo, se z njimi ukvarjajo, jim skušajo biti podobni. Če so to junaki iz modernejših zgodb, jim je ponavadi bližji samo čas dogajanja in okolje, v katerm se dogaja zgodba. Za otroka, ki posluša ali bere pravljico, zgodbico je vsekakor pomembno, da je dobro poplačano in zlo kaznovano, da je priden nagrajen in poreden kaznovan- ker če želimo s pravljico vzgajati, potem je to sporočilo, četudi zavito v vato neprepoznavnosti, še kako pomembno. Zanimivo je morda to, da bodo otroci kakšno pravljico hoteli slišati zmeraj znova, četudi jo že sami znajo na pamet. To nam samo pove, da želi otrok ta estetski doživljaj zmeraj znova podoživljati, ali pa s pomočjo pravljice v sebi “predeluje” in “rešuje” nekaj iz svojega vsakdanjika.

Kar se tiče  klasičnih pravljic - Andersenovih in Grimmovih – v nih je zbrana modrost vsega sveta, saj se tisto nezavedno, kar je v ljudskih pravljicah tolikokrat poudarjeno, tudi v teh pravljicah prepoznava, zato so tako večne in zmeraj znova prebirane in pripovedovane. Ljudske pravljice iz drugih svetov, nam manj znanih, kot sta jih zbrala brata Grimm, nam na svojstven način približiajo kulturo in način življenja naroda, iz katerega izhajajo.

Prav te dni je na knjižne police prišla zbirka pravljic, ki je nastala v sodelovanju s Ferijem Lainščkom.

Zbirka Mislice Ferija Lainščka, iz katere pripovedujem, je prav ta dan ugledala luč sveta v prekmurščini. Izšli sta tudi dve zgoščenki s pravljicami, prav tako v prekmurščini. Ob tem bi rada poudarila, da sem zelo ponosna, da mi jih je uspelo prevesti in posneti, in da lahko prekmurščino “poklanjam” tudi drugim v Sloveniji

Kako pa sicer nastajajo vaše pravljice - že kar veliko ste napisali.

Začetek pisanja zgodbic za otroke je pri meni tesno povezan s samim pripovedovanjem. Zgodilo se ja, da sem iskala pravljico o avtobusu, ki bi jo pripovedovala otrokom, pa je nisem našla. Zgodbico sem si izmislila, si jo zapisala in otrokom povedala brez slikance, brez ilustracij. Sami so potem narisali čudovite risbice in porodila se je ideja o slikanici. Vesela sem, da je Jože Gomboc videl v tej zgodbici “nekaj več” in tako se je začelo najino sodelovanje. pri založbi Ajda je izšla serija slikanic o prevoznih sredstvih in moram priznati, da so te zgodbice otroci dobro sprejeli in se po vsej Sloveniji veliko izposojajo. Zdaj se seveda dodajajo druge: Zvezdica, Gnezdo in pred nedavnim Petelinček. Petelinček je za razliko od prejšnjih za malo mlajše otroke. Nagovarja pa k uporabi naravnih, domačih zdravil. Kristina Krhin, ki je knjigo ilustrirala, je petelinčka odlično narisala, saj je prav tak, kot sem si ga ob pisanju zamišljala.

Prav gotovo se tudi plete že kaj novega – stkanega iz domišljije, notranjega in zunanjega sveta...

O, ja, seveda zmeraj nastaja kaj novega, če še ni na “papirju”, se pa v mislih že oblikuje, nekatere, že zapisane zgodbice, pa čakajo na pravo priložnost.

Pripovedovalci na četrtkovem Praljičnem večeru: Igor Černe, Agica Kovše, Andreja Erdlen, Darja Plavčak, Liljana Klemenči in Vesna Radovanovič. S harmoniko je Vid Ščavničar, absolvent graške akademije, popeljal obiskovalce v prekmurske loge in mrtvice, v ravnice in na goričke griče.

Več fotografij v spodnji galeriji...