Umrl duhovnik Ludvik Jošar iz Bodonec

V sredo, 19. novembra ob 7.30 uri se je izteklo življenje duhovnika Ludvika Jošarja iz Bodonec.

Žalna knjiga bo odprta v Evangeličanskem domu Bodonci, od nedelje 23.novembra od 10.00 ure naprej, žara pokojnika bo v Evangeličanski cerkvi v Bodoncih v ponedeljek 24. novembra od 10.00 ure naprej, pogrebni obred pa se bo pričel v Evangeličanski cerkvi v Bodoncih v ponedeljek, 24. novembra ob 14.00 uri.

Kdo je bil Ludvik Jošar?

Evangeličanski duhovnik Ludvik Jošar se je rodil v družini Štefana in Franciške, roj. Zakoč, dne 21. avgusta 1931 v Gornjih Petrovcih. Zakrament Svetega krsta je prejel 24. avgusta 1931 v Evangeličanski cerkvi v Gornjih Petrovcih, kjer ga je krstil duhovnik Štefan Godina. Osnovno šolo je obiskoval v Gornjih Petrovcih in nato šolanje nadaljeval na nižji in višji gimnaziji v Murski Soboti. Konfirmiran je bil  14. maja 1944 v Murski Soboti. Konfirmiral ga je  kaplan Jožef Baráth, ki je - po njegovem pripovedovanju -  nanj naredil močan vtis. Morda se je (tudi) ob njem navdušil za študij teologije.

V zimskem semestru 1951 in letnem semestru 1952 je bil kot redni študent vpisan na rimokatoliški teološki fakulteti v Ljubljani. Zaradi služenja obveznega vojaškega roka v makedonskem Resanu  (od 28. septembra 1952 do 3. septembra 1953) je študij teologije  prekinil. S študijem je nato  nadaljeval, in sicer po dva semestra na evangeličanskih teoloških fakultetah v Erlangenu, Heidelbergu in Hamburgu ter štiri  semestre na Evangeličanski teološki fakulteti na Dunaju.

Po zaključku študija je leta 1958 opravil diplomski izpit, 10. novembra 1959 pa je pred komisijo evangeličanske cerkve  opravil tudi duhovniški izpit.

Za duhovnika je bil ordiniran skupaj z že pokojnima duhovnikoma - seniorjem  Ludvikom Novakom in Vladimirjem Deutschem ter s še živečim duhovnikom Gustavom Skaličem,  in to 31. oktobra 1959 v Murski Soboti.

Ludvik Jošar je pričel opravljati duhovniško službo kot lendavski kaplan. V Lendavi je ostal med 1. septembrom in 31. decembrom 1959. V tem času je bil tudi administrator mariborske in ljubljanske cerkvene občine.

Po predhodni izvolitvi s strani cerkvene občine je s  1. januarjem 1960 nastopil službo duhovnika v Bodoncih.  Začetek poti v Bodoncih pa je zaznamoval neprijeten dogodek - prisilna odsotnost, ki je trajala do leta 1962.

9. maja 1959  je sklenil zakonsko zvezo z učiteljico Klaro, roj. Beer, in skupaj sta si ustvarila svoj dom. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, hčerka Edith in sin Benjamin, leta 1992 pa ga je razveselilo še rojstvo vnukinje Vite.   

Jošar je bil duhovnik v Bodoncih vse do upokojitve, do 18. decembra 2005. Po upokojitvi je skupaj s soprogo Klaro  živel v Bodoncih mirno življenje.

Ludvik Jošar je bil opazen in prepoznaven mislec in teolog, ki je s svojo pronicljivo in kritično mislijo vrsto let bogatil slovensko protestantsko in širšo teološko miselnost. Poznan je bil predvsem kot »drugačen« pridigar na prižnicah v Lendavi, Mariboru, Ljubljani, Bodoncih, Poznanovcih, Lemerju, Pečarovcih, Gornjih Slavečih in drugod ter tudi kot ploden pisec, ki je bil med leti 1971 in 2002  (skupaj 31 let), urednik Evangeličanskega lista, mesečnika Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji. Njegove misli ostajajo še v Evangeličanskem koledarju, letnem glasilu evangeličanske cerkve, učbeniku »Verstva in etika« za osnovne šole, kjer je sodeloval kot član enajstčlanske pripravljalne komisije, ki je pripravljala učbenik za omenjen osnovnošolski izbirni predmet.

Njegove daljše in krajše razprave ter razglabljanja, z večinoma ekleziološko tematiko, se nahajajo v ekumenskih in drugih zbornikih ter publikacijah, in to v domovini in tujini. V tujini ostaja poznan kot sodelavec pri Svetovni luteranski zvezi, s sedežem v Ženevi in sodelavec pri nastajanju »Leuenberške konkordije« iz leta 1973, dokumenta, ki je še bolj zbližal kristjane iz evangeličanske in kalvinske veroizpovedne tradicije. Ob tem ostajajo zabeležena še nešteta predavanja na sejah različnih cerkvenih teles, pa ob različnih jubilejih in ostalih priložnostih, iz katerih veje duh razmišljujočega pripravljanja »poti Gospodu« in klicanja k miru, slogi, strpnosti, sožitju – k odgovornemu življenju. Po boju z boleznijo se je njegovo življenje izteklo v večnost v sredo, 19. novembra, ob 7.30, v Splošni bolnišnici  Murska Sobota.

»Sadovi Jošarjevega več kot petdesetletnega požrtvovalnega duhovnega dela ostajajo v bodonski cerkveni občini, širši cerkveni skupnosti, in to na literarnem in kulturnem polju. Predvsem izraziti pa ostajajo na poteh vseh nas, ki smo bili z njim povezani. Mnoge naše poti, tako posameznikov kot skupnosti, so s pomočjo njegovih udejanjenih odgovornih in pronicljivih misli  bolj ravne in mnogo prijetnejše kot jih je prejel in našel on sam. Za vse skozi leta od njega prejeto ostajamo globoko hvaležni in spoštljivo priklonjeni,« zaključuje misli duhovnik Simon Sever.