Nagovor Edvarda Mihaliča ob spominskem obeležju TO

Nagovor Edvarda Mihaliča ob spominskem obeležju Teritorialne obrambe v Murski Soboti objavljamo v celoti.

»Prisrčen pozdrav vsem zbranim, še posebej veteranom vojne za Slovenijo iz vrst nekdanje TO in milice. Pozdravljam vas kot poveljnik TO Prekmurja v letu 1991. V čast si štejem, da vas lahko nagovorim. Povabil me je župan MO M. Sobota, mag. Aleksander Jevšek, in s tem popravil napako, ki se je zgodila ob odkritju tega spominskega obeležja.

Ko je mlad Špartanec prvič odhajal v boj, mu je mati podarila ščit z besedami: »Na njem ali z njim!« S tem mu je dala vedeti, da mora biti v boju junak. Če bo v boju padel, naj mu ščit podložijo pod glavo, da bo pokopan kot junak. Če pa bo imel na bojnem polju srečo in bo preživel, naj se z njenim ščitom ponosno vrne domov.

Kaj pa naše matere, žene, sestre, ljubice leta 1991? So nas na vojno spremile z besedami, ki bodo prišle v zgodovino? Nič takega ni bilo! Saj niso niti vedele, da gremo v vojno. Še mi, ki smo takrat vodili slovensko milico in TO nismo bili prepričani, da vojna bo, prepričani pa smo bili, da bomo na poziv domovine opravili svojo dolžnost. Nič herojskega ni bilo v našem delu, nobenih velikih osamosvojiteljev ni bilo takrat med nami, a svojo dolžnost do domovine smo vzorno opravili.

Ameriški predsednik John Kennedy je nekoč dejal: »Ne sprašuj, kaj naj domovina stori zate, vprašaj se, kaj lahko ti storiš za domovino!«

Domovina, pravi pesnik, je mati vseh nas. Vsi bi ji morali izkazovati ljubezen in se potruditi, da to ljubezen potrdimo tudi z dejanji. To je lahko spis učenke o domovini, lepo zapeta slovenska pesem, izobešena zastava ob prazniku ali vsaj naša prisotnost na prireditvi, kjer slavimo dogodke iz naše preteklosti.

Največ, kar lahko posameznik naredi za svojo domovino, pa je njegova pripravljenost, da gre za svobodo svoje domovine v borbo, v kateri lahko izgubi celo svoje življenje. Karel Destovnik Kajuh v pesmi opisuje smrt mladega partizana in pri tem zapiše: »Veš mama, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.«

Ko Črtomir zbere svoje poslednje borce in jim pred izpadom iz Ajdovskega gradu vliva pogum, pravi: »Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod soncem sužni dnovi!« Citat je vzet iz Prešernovega Krsta pri Savici in mi je v tistih usodnih dneh pred triindvajsetimi leti velikokrat vlival pogum in odločnost, da sem lahko opravil, kar je bilo potrebno.

Danes praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti v spomin na razglasitev rezultatov plebiscita, ki je bil 23. decembra 1990. TO je bila aktivna tudi v tistih dneh. Vsak teden smo imeli pod orožjem po eno enoto TO. Formalno je bila enota TO na usposabljanju, dejansko pa je bila dežurna enota, ki bi posredovala v slučaju potrebe. V tednu izvajanja referenduma sem bil z eno takšno enoto na usposabljanju v Vidmu ob Ščavnici (danes je to Sveti Jurij). Dan pred referendumom smo dobili ukaz, da zavarujemo določene ustanove. Enoto sem razdelil na 4 dele, razložil njihove naloge in ukazal, da napolnijo orožje ter ga po ukazu tudi uporabijo. Smrtno tišino, ki je nastala, je zmotil ropot nabojev, ki so padli na tla. Eden izmed teritorialcev je zaradi živčnosti izpustil naboje. Nikomur med nami takrat ni bilo lahko pri srcu, čutili pa smo, da smo priča velikim dogodkom.

25. junija 1991, po sprejetju Deklaracije o neodvisnosti Slovenije in Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, je Slovenija postala formalno neodvisna. Ne mejnih prehodih s sosednjimi državami sta bili od takrat naprej carina in milica podrejeni slovenski oblasti. JLA je od zvezne vlade v Beogradu prejela ukaz, da mednarodne mejne prehode obkoli in jih z oboroženo akcijo zavzame. Naloga nas, teritorialcev in slovenske milice, pa je bila preprečiti enotam JLA zavzetje prehodov. To smo razumeli kot vojno napoved.

Že takoj na začetku se je pokazalo, da je bila TO Prekmurja na to vojno dobro pripravljena. Čeprav številčno šibka in z neustrezno oborožitvijo, je imela visoko stopnjo motiviranosti doseči cilj, povezana je bila z narodom in na razpolago je imela vsa materialna sredstva gospodarstva. Nasprotno pa je JLA podcenjevala moč in sposobnost TO, starešinski kader za vojno ni bil motiviran in bil preveč povezan z okolico.

JLA je svoje sile v Prekmurju zaprla v karavle in v vojašnico v M. Soboti, del sil in okrepitve pa poslala na 4 mednarodne mejne prehode: v Gederovce, v Kuzmo, na Hodoš in v Dolgo vas. TO Prekmurja je vse te sile skupaj z milico 27. junija blokirala in jim preprečila vsakršno premikanje. Popolnoma smo blokirali tudi reko Muro in tako preprečili prihod tankovske kolone v Prekmurje.

27. junija ob 19.40 smo od RŠTO prejeli ukaz, naj na enote JLA odpremo ogenj. To smo storili in v Gederovcih se je zato del sil umaknil v karavlo Petanjci, 51 vojakov pa je ostalo odrezanih in so morali ostati na položajih do jutra. Ti so se naslednje jutro, torej 28. junija ob 7.30 predali. Mejni prehod Gederovci je bil tako prvi mednarodni prehod v Sloveniji, ki je bil odprt in nam je omogočal povezavo z Evropo.

Pozneje je šlo kot po tekočem traku. Z dovažanjem pripadnikov TO na položaje okrog posameznih karavl smo ob sodelovanju slovenske milice ustvarjali številčno premoč in po demonstraciji sile so se enote JLA predajale večinoma brez borbe. Zavzeli smo vseh 13 karavl in pregnali JLA z vseh mejnih prehodov. Zajeli smo 464 pripadnikov JLA, kar je največ v Sloveniji, saj je bilo skupno število vojnih ujetnikov v Sloveniji le 2000, se pravi, da smo v Prekmurju zajeli skoraj četrtino vseh vojnih ujetnikov.

18. julija je Predsedstvo SFRJ sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije in 5. septembra 1991 je iz vojašnice v M. Soboti zapeljala kolona petih tovornjakov s preostankom vojakov in orožja, vse drugo je TO Prekmurja JLA zaplenila v vojni za osamosvojitev Slovenije. V Prekmurju od tega dne ni bilo več vojske druge države. TO je nadzirala vse nekdanje vojaške objekte in varovala meje samostojne in neodvisne Republike Slovenije.

23 let po teh dogodkih me mnogi sprašujejo, ali bi v slučaju potrebe vse to naredil znova in se čudijo mojemu odločnemu odgovoru, da nimam nobenih pomislekov, da vsega tega ne bi naredil znova. Čudijo se zato, ker večina ljudi ni zadovoljna s stanjem v državi. Pojasnjujem, da lahko v srcu nosim ljubezen do domovine, a sem hkrati nezadovoljen z vodenjem države.

Dokler bomo imeli v Prekmurju tako visoko stopnjo brezposelnosti in dokler ne bo gospodarskega napredka, ne moremo in ne smemo biti zadovoljni s stanjem v državi. Politikom moramo dopovedati, da je njihova glavna skrb razvoj in napredek države ter zagotavljanje pogojev za dober socialni položaj vsakega med nami. Naloga nas veteranov pa je, da ohranjamo spomin na tiste dni in pri mladih spodbujamo ljubezen do domovine.

Vsem zbranim čestitam ob današnjem prazniku ter vam želim vse najboljše v novem letu.«