Štumpf: Rimskokatoliško cerkev v Sloveniji čaka duhovna in moralna prenova

10. januarja letos ste bili »inštalirani« za soboškega škof. Minilo je skoraj leto dni, čas hitro beži …

Res hitro.  S tega so naredili neko smešnico, da se teden začne in konča s petkom. Zgodilo se je marsikaj. Poleg tega, da sem se ozrl v novo škofijo, me je doletela tudi nesreča, kjer sem si poškodoval kolensko mišico, ki me je štiri mesece priklenila na bolniško posteljo. Prišle so tudi neke spremembe v škofiji, kar se tiče personalij. Odzvali smo se na klic soboške bolnice, kjer smo zbirali sredstva za magnetno resonance, itd.

Precej vode v kozarcu (vihar) je sprožila vaša odločitev o kadrovski rošadah, ki naj bi jih bilo 17.

Zdaj že niti sam ne vem, koliko jih je bilo. Tako kot sem na novinarski konferenci že dejal, je to nekaj navadnega v delovanju škofije in to predvideva tudi zakonik cerkvenega prava, da takrat, ko nek škof nastopi, je potrebno določene stvari začeti na novo, zato je tudi potrebno tiste temeljne službe vzpostaviti na novo. Seveda je bilo nekaj hude krvi, ker smo razumeli škofijo po svoje. Te dni sem bral 2. Mojzesovo knjigo 32. poglavje, ki govori o Mojzesovi poti na goro Sinaj, kjer sprejme zakonik za izraelsko ljudstvo. Pri tem je bil odsoten 40 dni. Ta čas pa so si Izraelci vlili zlato telo in si postavili Mojzesovega brata Arona, da naredi zlato telo, ki ga bodo nosili na svoji poti. Pri tem vemo, da so bili Izraleci vodeni od Boga in sedaj so postavili to tele pred Boga.

Tudi škofija lahko včasih postane nek malik, ki ga postavimo na nosila in ga nesemo, kamor ga želimo. Ampak temu ni tako. Škof ne more biti tisti, ki bi bil voden, ampak je on tisti, ki vodi škofijo. On je tisti, ki gre za Bogom in on se mora dati voditi od Boga ter gre z duhovniki v tisto smer, za katero v vesti čuti, da more iti. V tem smislu so bile menjave narejene. Tukaj bi rad poudaril, da se večkrat govori, da smo za soboško škofijo mnogi zaslužni. Za soboško škofijo so zaslužni papež, nuncij in  krajevni škof. Vse drugo je pod črto. Će papež, nuncij ali krajevni škof vpraša za mnenje, to še ne pomeni, da je to esakutivna moč.

Mimogrede, kolikor vem, je v napovedi dogodkov škofije tudi maša, kjer se boste poslovili od nuncija …

To bo 26. decembra na praznik svete družine ob 10. uri, ko se bomo zahvalili nunciju, ki je preko svojega diplomatskega dela omogočil, da je prišlo do škofije, zato vabim na čim večjo udeležbo pri maši.

Sama maša pa je namenjena tudi obletnici naše države.

Tako je, prav zaradi tega sem ga tudi povabil, ker bodo na mašo prišli tudi pomurski župani in svetniki mestne občine. In prav zaradi tega, ker gre za neko dejanje škofije, je to tudi neka inštitucija, ki močno vpliva na družbeno dogajanje  v širšem smislu same domovine. Saj če v Murski Soboti ne bi bilo škofije, bi občina vseeno funkcionirala.

Sedaj je malo drugače, ker je škofija teritorialno povezala vse občine v Pomurju.

To je povezava, ampak pravim, da gre tu bolj za nek duhovni moment, ker bi lahko občine funkcionirale tako v kulturi, ekonomiji in politiki. Mogoče škofija daje v družbenem pomenu zelo značajno podporo. Namen škofije je v tem, da gre za ustanovo, ki je samo v sebi samostojna, gre za neko identiteto prekmurskega in prleškega človeka, ki se lahko postavi ob bok drugim cerkvenim pokrajinam po svetu, temelj škofije je Jezus Kristus in naloga škofa je, da ljudem pomaga. Ne samo da v Jezusa nekako verjamejo ampak ga morejo tudi občutiti živega in  navzočega.

Po tej pastoralni plati je škofija povezana s slovenskim nacionalnim prostorom v Porabju. Nedavno so se tam zgodile nekatere kadrovske zadeve, ki so razburile naš  živež v Porabju, po drugi strani pa ste kot škof pristopili pri pomoči škofiji v Sombathelu kot tudi našim porabskim Slovencem.

Ta pomoč je bila zelo dobrodošla ne samo našim porabskim Slovencem ampak tudi Sombatelski škofiji. Kajti morem povedati, da sva na zadnjem srečanju s sombatelksim škofom, ki je bilo pred nekaj tedni, poudarila, da je pastoralna pomoč porabskim Slovencem zelo pomembna in mora ostati. Pomembno je, da naši Slovenci tam živijo in skrbijo za to, da bodo tam razumeli slovensko »reč«. Premalo bi bilo, da bi naši župniki iz Markovec hodili maševat, tam pa bi slovenska reč izumirala. To se pravi, da je potrebno ohraniiti neke druge inštitucije tam, kjer so, da skrbijo za to, da se bo jezik ohranjal in ostajal vedno bolj živ. Tudi sombatelski škof je večkrat v svojem govoru poudarjal, da moramo sodelovati.

Zdi se mi, da se v te stvari vse prevečkrat vmeša politika.

Na žalost vam moram dati prav.

Nekaj me še zanima. Kaj je z našim življem, ki živi na štajerskem kotu. Prihaja tudi tu do sodelovanja?

Da, tukaj so stvari še pod vprašanjem, ker sše nismo postavili konkretnih potez, a bo potrebno tudi tukaj kaj narediti. Vemo, da obstajajo lepa sodelovanja na obeh straneh Gornje Radgone in vidimo, da so možnosti za sodelovanje, a moremo stvari konkretno postaviti.

Za božič boste maševali na stolnici ob polnoči. Boste pri tej svoji maši  posebej pozorni na aktualne stvari, ki se dogajajo v državi v zadnji dveh letih, kot so kriza, brezposelnost, itd.?

Seveda bom v enem stavku poskušal vse te problematike združiti v eno samo stvar, in to je, da se je Bog ki se je v Betlehemu utelesil v človeku, utelesil zato, da postane znan v teh srcih. Vidite, do teh problematik je prišlo, ker smo postavljali Boga na stran. Naš Bog je tak, da se ga ne da odstraniti. On skrbi za nas in ostaja. Za ta božični čas bo pomembno ravno to sporočilo, da smo bolj pozorni na Boga. Za božič je pomembno to, da mora biti medsebojna povezava med družino in cerkvijo. Kar se bo zgodilo v družini, se mora v cerkvi. Zame je veliko to, da je Bog prišel k nam v Jezusa, da se nam je pustil dotakniti. Celo tako daleč, da nam je pustil, da ga izničimo, križamo. To je Bog, ki se ga da dotakniti. Moramo pristopiti.

Ali mislite, da smo zaradi tega. kar se nam je zgodilo. zamenjali vrednote in da so prišle na plan neke vrednote, ki so skregane z božjimi?

Da, na plan so prišle antivrednote. To, kar včasih ni bila vrednota po krščansko – greh, je sedaj krepost. Bog je postal kapital. Nek škof je izbral zanimivo misel, da človek lahko organizira družbo brez boga, ampak problem je tedaj, kaj se zgodi, ko organizira neko družbo proti človeku. In to se je zgodilo. Bog je tisti, ki človeku daje humanizem. V končni fazi smo ustvarjeni po njegovi podobi. Ne po zunanji ampak po njegovem duhu ki nas zavezuje etičnosti. Zato je božič tako bogat.

Je tako hud pojav, da so se mladi  obrnili stran od vere, cerkve?

To je velik problem. To sva ugotavljala tudi s sombatelskim škofom. Od vse verujoče populacije v njegovi škofiji, ki je po velikosti tretja največja na Madžarskem, je samo odstotek mladih. Zanimivo, kar sem opazil, je, da gre za bazen Panonije, kjer gre za eno skupno mentaliteto ljudi, ne glede na jezik, kjer je močna tradicionalna vera usiha, prav tako osebna vera. Kar pomeni, da se to, v kar verujemo, torej v praznike, se ne pozna v našem konkretnem življenju.

A so na ta pojav vplivala tudi afere, ki so se dogajale v zadnjih letih glede spolnih prestopkov, ki so bile povezane z duhovniki?

To bi lahko rekel za Avstrijo in Nemčijo, za Slovenijo toliko ne. To ni odločilno vplivalo na verovanje našega človeka. In v tem se mi zdi naš človek velik. Glejte, toliko tisoč odstopov v Avstriji in Nemčiji iz katoliške cerkve zaradi pedofilije je temeljilo na tem, da tam vera ni bila zrela in je temeljila na zgledu. Naši ljudje pa so bili vzgajani, da so verovali v Boga ne glede duhovnika, ki ti to vero oznanja.

Čeprav je najlepše pričevanje danes življenje duhovnika in škofa, so bili naši ljudje tako močni, da so verovali ne glede na zglede, ki so jih imeli ob sebi. To dolgo ne bo zdržalp, ravno zato ta vera popušča in je potreben premik v smeri, da moramo ravno duhovniki biti pazljivi, kako živimo in pričamo za to vero. To je prav gotovo izziv za vse te tri škofije. Ljudje nas vidijo.

Govori se tudi, da rimskokatoliško cerkev čaka nek korak naprej v posodobitvi svojega odnosa do okolja.

Če se navežem na to, kar je bilo rečeno, čaka rimskokatoliško cerkev v Sloveniji tudi duhovna in moralna prenova. Vemo, da smo imeli nekaj pedofilskih afer, kar je bil alarmanten podatek, da se je potrebno zazreti vase. To vemo, kar je v primerjavi z drugimi inštitucijami malo, a vseeno, če gre za en primer, je to preveč. Iz tega vidika bi rekel, da gre za duhovno okolje varstvo, prav tako, da se moramo ozirati na okolje varstvo tudi v pravem pomenu besede. Tudi cerkev na Slovenskem še nima odgovorov na okoljevarstveno problematiko, kot bi jo morala imeti, kljub temu, da je Slovenija majhna in lepa. To sem doživel na srečanju s slovenskimi kmeti, kjer sem pri sveti maši spregovoril tudi o tem in o problemih, ki se pojavljajo. Povedal sem jim, da ima Bog dve roki, z eno nas poboža, z drugo pa okara. Kajti ti njegovi roki sta Zemlja, druga pa mi. Kajti z obema rokama opravlja stvarstvo in mi smo popolnoma odgovorni za to, kako ravnamo z Zemljo.

Čeprav gre za strokovno vprašanje - kako se ravna z Zemljo? Je mogoče tudi s pomočjo vere kaj temu prispevati

Da, pri tem gre za mentaliteto. Mi nismo gospodarji Zemlje, ampak samo upravljalci. Zato je ne smemo izrabljati ali celo zlorabljati, ampak jo moramo negovati. Kdor neguje Zemljo, neguje tudi sebe.

Je karitativni čut pomurskega človeka močan?

Je. Tukaj moremo razlikovati dve področji. Dejansko se je na področju karitativnosti področju evangeličanske in katoliške cerkve naredilo veliko. Gre tudi za medsebojne povezave enih in drugih cerkva. Ampak ne gre samo za delo kot delo ampak tudi za mentalizacijo. Presenečeni smo bili, ko smo za magnetno resonanco zbrali nekaj čez 18.000 evrov in ugotovili, da so manjše župnije zbrale nekajkrat večji znesek kot jih ponavadi zberejo za namensko nabirko, ki jo predpiše škofija, kateri se je le-ta sedaj odrekla v dobrobit magnetne resonance.

Sedaj se pa pojavi vprašanje, kako pomagati ljudem da bodo vedno tako solidarni. Mene tukaj bolj skrbi za mentaliteto prestiža, ki je aktualen v Prekmurju. In tu bo potrebna tudi vzgoja staršev in njihovih otrok.

To pa je ta začaran krog, v katerem je Bog je postal kapital.

Zgodilo se je to, da je ta kapital tako absoluten, da bi ga radi vsi imeli in mnogi so ga zagrabili, ostali pa so ostali brez osnovnih dobrin za preživetje. Tukaj se pridružujem nadškofu Stresu, ki je bil neki televiziji vprašan, kaj je zdaj s tistimi, ki so si na nelegalen način prilastili kapital, in je nadškof odgovoril, da ga je potrebno zamrzniti.

Ob tem sem se spomnil na knjigo znanega psihologa dr. Požarnika Ne le od kruha, v kateri opozarja da smo vrednote spremenili in da ni več pomembna moralna vrednota, ampak tista, ki prinaša kruh.

Da, ampak evangelij pravi da od vsake božje besede živimo - tudi od duha in duše, da gre za človeka treh dimenzij v eni dimenziji. Požarnik je pred 20-imi leti opozarjal in poimenoval mlade x generacija, generacija brez vrednot in orientacij.

Ali lahko cerkev zraven vseh drugih civilnih in državnih ustanov usmeri krmilo drugam?

Da. Izdal vam bom skrivnost, da je že kakšen od sedanje vladne garniture vlade izrazil željo, da bi to naredila cerkev skupaj z akademijo znanosti in umetnosti, češ, saj vlade odidejo in pridejo, cerkev pa ostaja. 

Ampak cerkev lahko to naredi, če je podprta pri tem, tako s strani medijev, političnih opcij, posameznikov. To sem opozoril tudi na regionalnem radiu - da je nevarno napadati cerkev, ker se ji jemlje osnovna avtoriteta, da lahko vrši svoje poslanstvo, kar ni nič drugega kot v korist bližnjega in bližnjemu pomaga živeti po vrednotah. Saj cerkev ni ustanova, ki bi grabila zase.

Za konec bi vas prosil, da spregovorite še nekaj besed ob božiču.

Fascinira me dogodek iz Lucerna, kjer so pred nekaj meseci ponovili »veliki pok«. ko je pri nastanku vesolja eksplodiral »atomček«, iz katerega se je razvila strahotna energija, ki je ustvarila prostor in materijo. Gre za trenutek stvarjenja. Kdo je ta »atomček« spravil skupaj, kdo je to energijo razcepil? Mi kristjani verujemo, da je to bil Bog. Ampak v božični noči bomo zapeli in slišali v evangeliju »Slava bogu  na višavah in na zemlji mir ljudem.« Kje je ta Bog, kje so te višave? Te višave niso dosegljive s teleskopi, niti računalniki, ampak ta višava ni nič drugega kot Bog sam.

Bog sam v sebi biva. To bivanje Boga ni samo v stvarstvu vesolja, ampak kar je najbolj veličastno, tudi v stvarstvu človekovega srca. Bog je prebil čas in prostor, da je pred 2000 leti prišel v Jezusu v Betlehem in sedaj prebija čas in prostor, da prihaja v moje srce. In tistim, ki čutijo hudo trpljenje na duši ali telesu, hudo osamljenost, hudo žalost, ali celo osovraženost, bi želel tega občutka in vere ter resnične navzočnosti, da je Bog res v njihovem srcu. Da ga občutijo kot živega. V tem je bistvo božiča. 

Realizacija: TV AS (oddaja Sreda v sredo)