A. Omulec: »Skrivanje za maskami je obrambni mehanizem, oblikovan že v otroštvu«

Maškarada in pustne šeme za zabavo in sprostitev, za povezovanje in izražanje svojih notranjih stisk - vsak dan pa tudi človeška nuja in strah, pa tudi nekaterim v namene prepričevanja ljudi. O vsem tem tokrat Andrej Omulec, mag. zakonskih in družinskih študij, psihoterapevt in družinsi terapevt.

Brez dvoma imamo radi maškarado, mi »majhni in veliki otroci«. Kako to razlagate psihoterapevti – nam je lepo takrat pobegniti iz premalo igrive in temačne realnosti? Je to klic našega notranjega otroka, želja po svobodne izražanju...?

Če pogledamo skozi zgodovino se ljudje vso zgodovino človeštva šemimo. Ljudje smo religiozna bitja, in tudi to je povezano z našo religioznostjo. Ljudje so skozi zgodovino verjeli, če se bodo naše bodo pregnali zimo in si zagotovili dobri letino ali so preganjali zle duhove.

Kot zanimivost se na ta dan v različnih slovenskih pokrajinah prirejajo tradicionalni običaji kot so npr. v Pomurju Borovo gostüvanje in v Brkinih pohod škoromatov s skupnim imenovalcem neporočenim moškim poiskati družico. Vse to so šege in navade, ki se prenašajo iz roda v rod ter na ta način postajajo del slovenske tradicije in kulture, eden večjih je Ptujski Kurent, ki je znan po celem svetu. Opatija je s svojim znanim karnevalom privabila številne obiskovalce zaradi tovrstnega doživljajskega turizma. Iz tega vidika kulture je pustovanje pozitivna zadeva, saj ljudi povezuje v skupne interesne skupine, ki se družijo in tako živijo skupnost. Poudariti velja, da se lahko svobodno izrazijo v svojih stiskah, ki jih prinaša življenje skozi masko. Ljudje skozi masko izražamo trenutno stanje ki ga doživljamo. To se kaže skozi povorke, kjer ljudje odigravajo svojo doživljanje (kritika politike, aktualni dogodki, ipd.) če bi  posplošili to na človeka deluje blagodejno.

Če pogledam okrog sebe, v bistvu srečamo v povprečnem dnevu  nešteto »mask«. Nemara pa zato imamo radi pust, ker takrat v bistvu odvržemo naše maske?

V samih maskah v tem obdobju sploh ni težav, kot smo ugotavljali že pri prejšnjem vprašanju. Težava je takrat, ko nekdo ne more biti pristen in ga to v življenju omejuje, ponavadi ti ljudje zaradi tega zelo trpijo. Velikokrat se skrivajo za pvsevdonimi in svojo notranjo grozo projicirajo na tiste, ki nekaj počnejo in so pri svojem delu uspešni. Sem spada tudi naša Slovenska zavist, ki pa je samo odraz ene notranje bolečine in stiske. Če pojasnimo pojem zavist, ki pomeni, da je nekdo nekaj dosegel in drugega spomnil kaj bi moral storiti sam pa tega ni storil ali mu to ni uspelo. Človek v tem primeru lahko postane zavisten in ljubosumen, strokovnjaki pravijo, da je to ena največjih bolečin človeka. Težava našega naroda je, da si ne stojimo ob strani oz. smo tako daleč prestrašeni, da se tega celo bojimo. Vse to je na mlin našim predstavnikom ljudstva, ki z pridom to izkoristijo. Zato je treba začeti spraševati, kako bomo naprej tako živeli. Kje so naše meje, tukaj mislimo predvsem povezovanje med nami, če bi se povezali z to nemočjo in jo spremenili v moč, ki jo imamo v sebi, bi premagali vse maske, ki niso pustne.

O tem bomo še malo kasneje. Prilagajanje, igranje vlog je sicer do neke mere neškodljivo, ko obrodi spoštovanje in kompromise, ki so nujni za sodelovanje med ljudmi…kdaj preidemo potem zdrave meje ?

Normalno je, da smo z določenimi ljudmi nadenemo tako imenovano drugo »masko«. Kot mož imaš drugačno »masko« (vlogo), kot jo imaš pri svojih otrocih. V službi se do sodelavk ne obnašaš tako kot do svoje žene, se pravi zopet imaš drugo »masko«  in je to nekaj normalnega. Ko se te vloge začnejo mešati npr. da imaš do sodelavke takšen odnos dvorjenja kot do žene je vprašanje ali kje si se znotraj odnosa izgubil. Podobno velja na drugih področjih življenja. Prilagajanje v skupnosti je pa nujno.

Kako se sicer lahko človek sploh počuti notranje izpolnjen, če ne živi »lasnega jaza« - če ne diha s svojimi pljuči, ne izreče svojih lastnih besed, in na svojem obrazu ne nariše lastnih čutenj?

Ta človek točno ve, da ni pristen in znotraj sebe trpi. Velikokrat pa svoje notranje občutke utiša na različne načine, tako da beži od svojega notranjega glasu, ali pa se zasvoji z neko dejavnostjo ali substanco. Tudi pretirano prilagajanje drugim vodi v izgubo lastnega jaza, kar se kaže na različnih načinih izkoriščanja ljudi, ki imajo moč.

Na katerih življenjskih področjih na primer?

To se kaže v današnjem času izredno močno, saj se je treba že skoraj da dnevno prilagoditi na različne načine (zaposlitvena politika, zakoni, pritiski nadrejenih na veh področjih, partnerstvo, mediji, ipd.).

Kje pa je v partnerstvu sploh možna čustvena bližina, ranljivost in resničnost bivanja -  če plešeta ples ljubezni samo dve »maski na piedestalu«?

Velikokrat se zakonci znotraj odnosa izgubijo in oddaljijo. Odnos je živ, zato zahteva nenehen trud obeh partnerjev, kar se kaže v medsebojni podpori, razumevanju in medsebojnem prilagajanju. Težava nerazumevanja je, da se znotraj odnosa bojimo biti ranljivi, saj se bojimo, da nas partner prizadene, in to še posebej boli. Pravi partnerski odnos zahteva popolno predajo, kljub strahu ranljivosti. Ko se v partnerskem odnosu pojavi neiskrenost, več ne moremo govoriti o čustveni bližini.

Včasih je slišati, da obstajajo tudi koristne laži. Se strinjate? Sta bolečina in strah, ali karkoli že preženemo s  tem, vredna več od naše vesti?

Kar ne veš še toliko bolj boli, ker smo ljudje čustvena bitja in se verbalno pogovarjamo samo 15% vse ostalo skomuniciramo na drugačne načine mimika, čutenja, ki se prenašajo, naši možgani oz. desne hemisfere možganov se povežejo in mi skomuniciramo, se pravi, da globoko v sebi točno vemo in čutimo, kaj se dogaja in kaj je res, samo včasih si je to težko priznati, ker raje živimo laži kot se pa sprijaznimo z bolečo resnico. Na dolgi rok pa imajo takšne stvari sigurne posledice.

Zdi se, kot da še vedno mislimo, da bomo sprejeti in ljubljeni le,  če bomo popolni, drugačni, kot mi sami v svojem bistvu smo; ter se raje predajamo večni  igri jokajočih se klovnov.

Odnose izbiramo na podlagi preteklih izkušenj iz otroštva, za to skrbi valentnost in projekcijska identifikacija. Če povzamemo narava se nikoli ne zmoti pri iskanju partnerjev in prijateljev, je pa od nas in bližnjih odvisno kako bomo ta odnos živeli, lahko se grizemo ali pa se začnemo pogovarjati in biti ranljivi drug z drugim. Odnos rešuje – kot zmeraj poudarjam!

In ne nazadnje - maske ponekod  v politiki in gospodarstvu... Mnogim, (ne vsem) na tem področju, pa je najbrž lepo vsakodnevno nositi maske - tu pa je najbrž bore malo »klovnov s strtimi srci« - ali pa vendarle zgolj navidezno?

Težko vprašanje, lahek odgovor. Te ljudi smo izbrali mi, ljudstvo se pravi, tudi tukaj lahko rečemo, da te ljudi izbiramo na podlagi nekih notranjih izkušen iz našega življenja. V sebi točno vemo, kdo je pravi in kdo ne. Ampak nekateri med njimi imajo to moč prepričati ljudi v laži, saj smo tako razboleli, da bi radi verjeli, da je to res kaj govorijo, če prav v sebi vemo, da je čista laž. Tem močnim ljudem lahko rečemo tudi, da so to ranjeni otroci, ki končno dobili moč in se igrajo v peskovniku naših čustev in z njimi manipulirajo.