FOTO: Ganljiva motvarjevska zgodba mladega para iz časa prve svetovne vojne

Včeraj je v Pomurskem muzeju Murska Sobota potekalo predavanje o doživljanju prve svetovne vojne skozi oči mladega zakonskega para iz Motvarjevcev.

Zgodbo o Matildi in Žigi, ki ju je kmalu po poroki ločila za štiri leta vojna, je predstavila Gordana Šövegeš Lipovšek iz Pokrajinskega arhiva Maribor. Zgodba navadnega vojaka, ki je štiri leta preživel na različnih frontah in bolnišnicah, pripoveduje tudi o tegobah soproge doma. Je pa tudi izvrsten vir informacij o frontah, kjer so se borili naši predniki v času prve svetovne vojne.

Žiga se je iz vojne sicer vrnil živ in zdrav, a zgodba nima srečnega konca...

Mladima zakoncema je kmalu po poroki zaradi vojne preostalo le dopisovanje

Knjiga Hrepenenje izza okopov - pisma s fronte 1914-1918 pripovedujejo o dopisovanju mladih zakoncev Zsigmonda Janka (Žiga Janko) in Matild Kovács (Matilda Kovač) iz Motvarjevcev v času prve svetovne vojne. Žiga in Matilda sta se poročila leta 1913. Leto dni po poroki je po razlagi predavateljice Žiga odšel na služenje vojaškega roka v Veliko Kanižo (Nagykanizsa). Vendar je usoda hotela, da se je 28. junija 1914 začela prva svetovna vojna. Žiga je bil kot mnogi drugi mobiliziran. Prva svetovna vojna je zelo kruto posegla v njuno življenje. Domov se je vrnil šele jeseni 1918. V štirih letih in pol, ki jih je Žiga prebil na fronti ali v bolnišnici, je soprogi napisal okrog 300 pisem, 248 jih je tudi ohranjenih.

Pisma so našli med raziskovalnem taboru v propadajoči hiši

Pisma, ohranjenih je okrog 400, so našli med raziskovalnim taborom v Motvarjevcih v porušeni hiši, ki je od leta 1975 samevala in propadala. Pisana so v madžarskem jeziku. Knjiga 248 najbolj zanimivih  je izšla lansko leto v madžarskem jeziku. Objavljena pa so bila tudi v Nepujsagu. Okrog 50 jih je prevedenih v slovenski jezik. Ogledate si jih lahko na spletni strani Pokrajinskega arhiva Maribor. Njuna zgodba je bila zelo dobro sprejeta in zelo brana.

Oba sta zelo lepo pisala in imela lep jezik, zato jih je po besedah Šövegeš Lipovškove lahko brati. Omeniti je potrebno, da je takrat vladala stroga cenzura, kar se vidi iz prečrtanih besed. Daljša so bila, ko je bil Žiga v bolnišnicah in se je razpisal na par straneh. Žiga je pisal od povsod kjer je imel priložnost in o vsem, tudi s fronte. Tedensko je poslal vsaj dve pismi.

S pismi je Žiga želel mladi soprogi sporočiti, da je živ, da je ne bi skrbelo. Pismom ne manjka humorja, saj ni želel, da jo skrbi in jo je skušal razvedriti.

Pisma pričajo o vojni, tedanjih časih, imajo pa tudi lepo osebno zgodbo

Pisma so izjemen zgodovinski vir. Žiga je na vsakem pismu navedel datum in kraj, razen na fronti, ko je bilo to prepovedano. Zato so tudi dober vir informacij o takratnem cesarsko kraljevem 48. polku, o katerem je malo znanega. Na ta način lepo spremljamo vojaško pot naših vojakov v času prve svetovne vojne. Knjiga je zato tudi poklon vsem Prekmurcem, ki so se borili na frontah prve svetovne vojne. Prekmurci smo bili v tem pogledu prevečkrat prezrti.

Ohranjena so tudi pisma Matilde

Vsa pisma, ki jih je prejel od žene je skrbno hranil in ji ta ob obisku v času dopusta predal. Tako so se ohranila tudi njena pisma. Matilda je ostala doma kot druge ženske v vasi sama z očetom ter je morala veliko in dosti delati. Pisala mu je o pomanjkanju v vasi, padlih, vpoklicanih pa tudi čenčah. Pošiljala mu je pakete s hrano. Največkrat so moški prosili cigarete.

Žiga se je vrnil živ in zdrav a se zgodba ne konča srečno

Žiga se je vrnil iz vojne živ in zdrav. Končno sta lahko znova zaživela skupaj s svojo ljubljeno ženo. Kmalu se jima je rodil sin Elek. Toda njuna sreča ni trajala dolgo. Matilda je zbolela in leta 1927 zaradi bolezni ledvic umrla, stara šele 32 let. S tem se je končalo tudi življenje Žige, ki je zaživel sam s sinom. Čeprav je bil mlad, se ni nikoli ponovno poročil.  

Sin Elek se je že v letih poročil s precej mlajšo Emmo, skupaj sta posvojila deklico Katico. Emma se je kmalu predala alkoholu in zapila skorajda celotno gospodarstvo, ki za tiste čase ni bilo majhno. Žiga in Elek pa sta vse skupaj le nemo opazovala. Žiga je umrl leta 1970, pet let pozneje pa še sin Elek. Po njegovi smrti so deklico materi Emmi odvzeli. Emma se je izselila iz vasi. Za deklico, ki bi danes morala biti stara okrog 60 let, se danes ne ve kje je.

Hiša je postala prazna in začela propadati. Pisma in njuna zgodba pa so ostali...

 Več fotografij v spodnji galeriji...