A. Omulec: Izbruhi jeze in razgrajanje niso zmeraj nagajanje otrok

Tokrat o vzgojnih pristopih staršev in vzgojiteljev do otrok v predšolskem obdobju. Jok ob nerodnih padcih, izbruhi jeze in togota, kršitve mej, prepiri za igrače...so tako rekoč na dnevnem redu. Kako pravilno reagirati, pristopiti, da bomo starši in vzgojitelji v vrtcih istočasno delovali empatično, razumevajoče in pomirjevalno, hkrati pa postavljali meje in tudi kdaj kazni, ki bodo primerne? - z Andrejem Omulcem, mag. zakonskih in družinskih študij, psihoterapevtom in družinskim terapevtom.

Otroci v predšolskem obdobju so doma in v vrtcih izpostavljen neštetim novim situacijam, izkušnjam, ki v njih vzbujajo frustracije. Starši in vzgojitelji se sprašujejo, kako naj reagirajo, da pomirijo notranjo bolečino, strah, jezo in druga morebitna čustva ter jim hkrati privzgojijo občutek za moralo, socialne veščine, postavijo meje…

Otroci v zgodnjem obdobju še nimajo dovolj razvitih možganov, da bi lahko regulirali svojo stisko, ampak jo projicirajo na podzavestni ravni v starše, skrbnike, vzgojitelje. Od odraslih je odvisno, kako bo posamezen otrok to stisko predelal. Od staršev otroka, ki na primer ne more obvladati svojih občutij in kriči na ves glas, je odvisno, kako bo reagiral, saj je le starš zmožen to stisko otroka skupaj z njim predelati. Raziskave kažejo, da je ob otroku treba vzdržati in ga ne posaditi v stol, da se sam umiri ali pa ga celo udariti po zadnji plati, češ šele tako se umiri, to lahko sodeč po raziskavah otroku pusti dolgoročne posledice. Se pravi, najprej mora starš umiriti sebe in svoje občutke, šele nato lahko umiri otroka.

Če otroka umirjate, ne pomeni, da ga razvajate. Če starši otroka umirijo, ga s tem naučijo avtoregulacije in je to največja naložba v njegovo prihodnost (pomaga se mu ustvariti dobro delovanje vagusnega živca).

Katere situacije vzbudijo v otroku frustracijo, da posledično reagira burno? Odrasli takšno burno reagiranje tudi pogosto označijo za razvajenost in nevzgojenost…

Že samo rojstvo je otroku stresen trenutek. V življenju nas doleti veliko stresa in če smo nanj pripravljeno oz. če nas nanj pripravijo starši, je v odraslosti veliko lažje premagovati stresne trenutke, ki jih prinaša življenje. Otroci v  zgodnjem obdobju ne morejo regulirati občutkov, zato odreagirajo burno, kar ne pomeni, da so razvajeni ali nevzgojeni. Če ne ubogajo in razgrajajo, to pomeni, da v tistem trenutku hočejo, da jih starš umiri. Kadar otroci sitnarijo in hočejo nekaj doseči, to velikokrat pomeni, da hočejo samo našo pozornost. Če se vživimo v otroka, točno vemo, kako se počuti in kaj v tistem trenutku hoče od nas. Otrok zagotovo noče, da ga nekdo zavrne in ignorira. Če starš otroka ignorira, mora ta sam regulirati svoje frustracije.

Kako naj starš in vzgojitelj reagirajo ob joku otroka, ki v navalu svojega raziskovanja in nespretnosti na primer pade iz mize, po kateri pleza? Povrhu tega mu vzgojitelj želi še sporočiti, da plezanje po mizi vsekakor ni sprejemljivo početje.

Pri vsaki taki nevšečni situaciji je sprva treba otroka umiriti. Pravilen pristop staršev otroka umiri, ta pa se iz svojih napak največ nauči. Težava nastane takrat, če otrok svoje neprimerne odzive ponavlja. Z njimi želi pridobiti pozornost staršev. Otrok vedno najde načine, kako pridobiti pozornost.

Je potem v prvem in drugem primeru karanje in obtoževanje primerno ter doseže željeno?

Če otroka vzgajaš s pretirano disciplino in krutostjo, se ta nauči druge poniževati, jim ukazovati, jih sramotiti, zanemarjati ali pa bodo to drugi počeli njemu, ko postane malo večji. Če pogledamo zgodovino, so nekoč verjeli, da bodo moralo privzgojili z discipliniranjem in s strogim kaznovanjem. Raziskave so odkrile, da je ta domneva napačna. Veliki svetovni voditelji, ki so jih v mladosti njihovi starši disciplinirali s krutostjo, so se kasneje, celo do svojega naroda, obnašali kruto in ustrahovali vse naokrog.

Če otrok živi v vzdušju, da nanj nekdo dnevno vpije in ga celo pretepa, se bo otrok hotel znebiti teh občutkov in te občutke bo prenesel v šolo, kjer bo pretepal otroke in svojo stisko projiciral v učitelje, ki pa imajo možnost odreagirati drugače, če se tega zavedajo. Pogosto se zgodi, da ga tudi tam ne sprejemajo in krog se ponovi. Otrok dobi občutek, da ni nikoli za nikogar dovolj dober. V določenih primerih gre dalje, da ga končno nekdo opazi. Zato je pomembno, kdo so ti učitelji in vzgojitelji in če so lahko do otrok prijazni in spoštljivi. Če ne morejo biti, je to izključno težava vzgojitelja ali učitelja.

Kaj pa vprašanja okrog varstva otrok in primernega okolja v vrtcu za otroka?

Raziskave so odkrile, da otroci, ki hodijo v vrtec, veliko vedo. Njihov inteligenčni količnik se povečuje, a tega žal niso odkrili na področju čustvenega zdravja in čustvene inteligence, ki sta predpogoja za srečno življenje. Ta raziskava velja za otroke, ki so bili dani v vrtec pred petim letom starosti. To ne pomeni, da je sedaj konec s srečo vaših otrok. Pomembno je, da malo spremljate, kdo so vzgojitelji, ki bodo skrbeli za vašega otroka. Če se vi tam, kjer bo otrok preživljal veliko časa, počutite dobro, bo dobro tudi za otroka, če je vam tam težko in bi najraje kar pobegnili, je otroku še huje, zato  razmislite, kam boste otroke dali v varstvo. Pomembno je tudi, da se otroka v varstvo varno uvede, se pravi, da so starši nekaj časa z njim in ga uvajajo toliko časa, da  otrok spozna okolje. Če je to okolje varno, se otrok tam počuti domače, boste imeli z njim manj težav doma. V primeru, da je  otrok v varstvu nenehno pod stresom, bo ta stres prinesel domov in ga projiciral v vas, vam pa ne bo jasno, zakaj se otrok tako obnaša in zakaj noče v vrtec. To je pokazatelj, da otroku v vrtcu ni v redu in se tam ne počuti dobro. Raziskave kažejo, da otroci, ki hodijo v vrtec in nimajo sočutnih vzgojiteljic, kasneje v življenju ti otroci povzročajo večje težave v družbi kot tisti, ki so imeli prijazne in sočutne vzgojiteljice. Pomembno je, da je tam vzgojiteljica, ki obožuje majhne otroke in se z njimi igra.

Vaša osebna opažanja in občutja v varstvu so vredna več kot katero koli priporočilo. Če je med vašim otrokom in vzgojiteljico čutiti občutek topline in varnosti, se bo v otroku tvorila snov opioid in dopamin, kar pa blagodejno deluje na razvoj otrokovih socialnih veščin in na njegov čustven svet.

Če se vrnemo k pravilnim vzgojnim pristopom ob kršitvah mej. Kako reagirati ob problematičnem vedenju, razgrajanju?

Tukaj je treba vedeti, koliko je ta otrok star. Če je otrok še majhen in težko dojame, kaj so meje, mu po navadi pomaga samo preusmeritev pozornosti in to ga nekako umiri. To velja tudi pri malo večjem otroku. Včasih se otrok problematično vede tudi takrat, ko je lačen, saj je njegov nivo sladkorja nizek in je zato razdražljiv. Enako velja, če poje preveč sladkarij, ki v otroku naredijo pravo opustošenje, saj po raziskavah sodeč sladkor deluje podobno kot droge.

Dobro se je zavedati, da če si kot starš miren, se otrok lahko hitreje umiri. To najbolj vedo učitelji v šoli, saj če pridejo v razred razdražljivi, se celi sistem poruši in so otroci neobvladljivi, če si umirjen, so tudi otroci umirjeni.  Otrok za svoj razvoj možganov potrebuje veliko pozornosti, če je ne dobi, jo lahko tudi izsili. V našem tempu življenja to lahko pomeni, da je otrok neobvladljiv, kar pa ni res, potrebuje samo pozornost in igro.

Kašna kazen je in kakšna ni primerna?

Kazen naj bo poučna in za določeno nepravilno vedenje enaka. Kazen naj nikoli ne bo osamitev otroka ali pa celo udarci, saj takrat otok čuti, da ni zadosti vreden in zaželen. Na podlagi tega bo delal še večje težave ali se pa bo zaprl vase in bo v sebi nosil te težke občutke. Otrok bo lahko v šoli svoje stiske projiciral v učitelja, saj se ta energija vedno nekje sprosti.

Kaj če otrok na predloženo kazen krčevito joka in se še bolj upira?

Najprej ga je treba umiriti, saj v tistem šoku otrok ne razmišlja o kazni, ker je preveč v občutku, ki ga preplavlja. Ko otrok prestaja kazen, tudi staršem velikokrat ni lahko, saj te kot starša boli, ko otroku ni lagodno, vendar je treba vztrajati v tem, da kazen prestane. Kazen ne sme biti prestroga, ampak poučna.

Vsako otrokovo kričanje, togota in izbruhi besa vendarle niso nagajanje in poskusi nadzorovanja staršev, mar ne?

Kričanje in izbruhi besa so v razvoju otroka pomembni in tega se je dobro zavedati. To se dogaja takrat, ko zgornji del možganov ni dovolj zrel. Ti izbruhi so posledica pristne čustvene bolečine in jo moramo jemati resno. Te bolečine so nemoč, frustracije, izgube, občutek nerazumevanja … Samo nekateri redki izbruhi so pod pretvezo nadzorovati starše. Je pa normalo, da se starši počutijo nesposobne in nemočne in starši, so tukaj pravi umetniki to vse vzdržati in obvladati. Pomembno se je zavedati, da so to občutki otrok in ne njih samih.

In ne nazadnje – otrokovo posedovanje igrače. Pri predšolskih otrocih so pravzaprav prepiri in ruvanje za igračo tako rekoč na dnevnem redu.

Raziskave kažejo, da je ravsanje normalno in da se na podlagi tega krepijo možgani. Ampak če se dotaknemo ruvanja za igrače, je pri tem treba upoštevati več dejavnikov. Navezanost na igračo v možganih sprošča opioide. Zaradi te navezanosti se otrok počuti prijetno, ko se igra z njo in če mu jo kdo vzame, zadovoljstvo mine in začne se čustvena bolečina. Otrok posledično protestira, ker je v stiski. Igrača otroku lahko pomeni njegovo polje. Če pogledamo živali, je podobno, prav tako ima vsaka svoj teren. Če še otrokovi možgani niso dovolj zreli, boste starši ali vzgojitelji v takem primeru morali pomagati.

Kako starši in vzgojitelji pri tem pravilno posredujejo?

Vedno je treba odreagirati mirno, saj so to občutki, ki jih čutite v telesu, otrokovi. Otrok ne more z njimi drugače, kot da odreagira kot odreagira, vi pa lahko, ker ste odrasli. V takih primerih otroka ne kaznujte, saj so njegovi možgani še premalo razviti. Pogosto pomaga preusmeritev pozornosti.

Razložite jim, kaj pomeni, če si igračo delimo in tako poskrbite za čustveno ravnovesje. S pravilnim pristopom razvijate zgornji del možganov pri otroku.

Otrokom, ki že imajo razvite čelne režnje, jim lahko pomagate pri pogajanju za neko igro, se pravi da jih spodbudite pri izmenjevanju igre. Lahko pa igrače za nekoliko časa zamenjajo, npr. jaz dam tebi avtomobilček, ti pa meni vlakec … V družini imate lahko svoje pravilo glede posojanja igrač, ki naj bo jasno in vedno isto. Igračo lahko tudi vzamete za tačas, dokler ne najdemo načina, kako se dogovorimo glede deljenja igrač. Če igrače ni več, otroci po navadi premagajo nore občutke in začnejo razmišljati. Če se domislijo pametne rešitve, jih za to seveda pohvalite, s tem pa pomagate otroku razvijati kompromise. Za to morate imeti veliko volje in potrpljenja.