Homoseksualnim parom tako kot heteroseksualnim enako pravico do posvojitve otrok!

Vest o popuščanju levosredinske politične volje pri predlaganem novem družinskem zakoniku pritiskom drugačnih sil me je potisnila v malodušje.

Čeprav se družinski zakonik ne tiče le homoseksualnih partnerskih skupnosti in posvojitve otrok v tovrstne družine, ne najdem interesa, da bi predlaganim spremembam še sledil z zanimanjem ali upanjem na spremembe na bolje za področje, ki kliče po priznavanju enakovredne prakse zamolčanemu, formalni ureditvi potlačenih, obrisanju popljuvanih in posmehovanih in prenehanju obravnavanju nekoga kot odklona. Koalicija je z nakazovanjem o možnosti sklepanja kompromisov pri odločbah, ki se tičejo družin in partnerskih zvez tistih ljudi, ki živijo ali bi si želeli živeti homoseksualno ljubezensko, odnosno, čustveno in spolno prakso ter si v takem kontekstu ustvarjati javno enakovredno obravnavano družino, storila korak nazaj v mandat prejšnje vlade in uničila še zadnji sloves o politični volji, ki bi lahko obetala družbeno reformistično ideologijo, ki preide od diskriminacije v enakopravnost kljub drugačnosti, kljub različnosti družbene in individualnih resničnosti.

V imenu otrok izsiljevati pravico po dvema staršema in obenem še dveh različnih bioloških spolov je absurd, ki korenini v srednjeveški katoliški miselnosti in ima le malo veze z dejansko dobrobitjo tistega, kar bi naj ta izmišljena pravica a priori sveto zagotavljala. Zloraba je, da se iz razloga (desno)politične in cerkvene ideologije govori v imenu otrokovih pravic in formalno priznano življenjsko okolje definira po podobi svojih idealističnih predpostavk.

S popuščanjem na področju, ki bi jih lahko uredil novi družinski zakonik, se klanja ideološkemu nasilju, ki ljudi predalčka med nas in one, med hetero in homo, med normalne in nenormalne (odklonske), med zdrave in bolne (patološke), med prave in napačne, med popolne in nepopolne, med idealne in zgrešene samo in to izrecno glede na ljubezensko partnersko in isto seksualno prakso, kateri podvržena sta odrasla partnerja oziroma starša. Kar je formalno dovoljeno in priznano, je registrirano kot normalno v družbi. Kar je izvzeto formalno enakovredni obravnavi, je sicer tudi lahko registrirano, ampak je registrirano kot deviacija od nečesa, kar se smatra za ideološko pravilno.

Vi, ki nasprotujete posvojitvam otrok v družinah homoseksualnih partnerjev, ste tisti, ki bi povzročili največ stisk otrokom v družinah takih in podobnih starševskih oblik in ne njihovi starši, ki bi bili (in tudi že so) istih bioloških spolov ter brez heteroseksualne prakse. Če se družbena resničnost odklanja od vaše predstave o pravilni sliki družinske oblike, je to problem izgradnje vaših predstav in ne družin, ki živijo drugače od vaših predstav o zdravem, normalnem in razvojno spodbudnem.

Ravno vi ste bolni, ker gojite in živite bolne predstave vsiljenih konzervativnih ideologij in jih provocirate v družbeno stvarnost, da pluralnost ne more formalno enakovredno zaživeti in se še več lepega, kot že je, ne more razživeti. Končajmo s to (eno)uniformiranostjo oblik veljavnega družinskega življenja. Resničnost, ki jo živimo, je drugačna od plitvoumja konzervativcev, ki se kot smrt svoje kose držijo predstav starozahodnega miselnega koncepta, umazanega s krščansko ideologijo o edini pravi družini, kjer sta prisotna oče in mama in seveda otrok, spočet brez seksa in hkrati brez postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo.

www.morfejork.com