Ester Pleša: »Nekoč so se na Fsi svece na veliko pripravljali«

Ester Pleša, 84 letna Sobočanka, vsestransko aktivna članica Društva upokojencev Murska Sobota se spominja običajev in navad povezanih s praznovanjem prvega novembra nekoč oziroma kot pravimo Prekmurci Fsi svecev nekoč. Spominja se navad iz časa njenega otroštva, od 30-ih let prejšnjega stoletja pa vse do druge svetovne vojne. Po vojni pa pravi, da so se stvari precej spremenile.

»Šopke in vence smo delali doma, prižgali pa smo le eno svečo«

»Prvi november je dan spomina na pokojne. Nekoč smo se nanj na veliko pripravljali. Nismo kupovali vencev, ampak smo delali tako vence kot šopke doma. Prižgali pa smo le eno svečo«, začne pogovor  Ester. Grob so začeli urejati že prej. Najprej so ga pred praznikom na sveže prekopali, posadili rože, najpogosteje seveda mačehe in spominčice. »Spomin se svoje babice, ki je imela na vrtu poseben del z rožami - krizantemami le za prvi november«, pravi Ester. 

Ester Pleša

»Vse je bilo povezano z materialnimi zmožnostmi družine, kot je kdo zmogel«

Venec so naredili doma. Največkrat so uporabljali krizanteme, redki so si lahko privoščili kakšno hortenzijo. Obod za venec so naredili iz slame in ga povezali s trakovi ali špago. Ob hiši so poiskali zelenje, ali pa ga šli iskat v parku ali gozd in z zelenjem obdali slamnati obod.  Tisti, ki so bili bolj spretni, so sredino naredili iz palic, na katere so položili mah in nanj zapičili rože. Tako je iz venčka nastala preprosta ikebana. Nekateri so v sredino venčka dali repo in zapičili cvetje vanjo. V glavnem pa so bile za okras le krizanteme.

Tako izdelan venec so položili na takrat še lesen križ in seveda le po enega za celo družino.

Nekateri so prinesli na grob bližnjih le manjše drevo ali vejico drevesa in grob okrasili na ta način.

»Pomembna je bila spretnost in iznajdljivost«

Vaze so bile kot se spominja Ester še lončene, ki so prej služile za mleko in vodo, vanje so dali rože.

Razlika med premožnimi in navadnimi je bila po besedah Ester sicer velika, a pri nas v Prekmurju sicer ne tako očitna.

Je pa bila zelo pomembna spretnost in iznajdljivost. Spretne ženske so izdelovale tudi rože iz krep papirja, ki pa žal niso bile dolgo obstojne. Če je bilo na praznik lepo vreme, ni bilo problema. Če je bilo pa slabo, so se takoj navlažile. Na drugi dan so že šli na grob in jih zaščitili.

Ženske so si nekoč v tem času vzele dosti več časa za izdelavo venčkov in šopkov kot danes.

Spominja se vrtnarja Györfija v Murski Soboti, ki je bil takrat eden največjih, ki je znal delati tako vence kot ikebane in drugo. Imel je veze s tujino (Madžarska, Nemčija) in to prenesel v naše okolje.

»Sveče čisto običajne in le ena«

»Sveče so bile čisto navadne, brez lončkov in plastičnega ovoja. Iznajdljivi in tisti, ki so kaj hodili v tujino, so prinašali novosti. Pozneje smo že imeli sveče v majhnih posodicah oziroma lončku. Kdor je lahko, je kupil kakšno več seveda. Nekateri so znali izdelovati sveče iz loja sami in jih dali v kakšne manjše kozarce«, se spominja sveč Ester.

»Velik poudarek pa je bil na tem, da so ljudje bili doma«

Ob vseh svetih so pripadniki ožje družine obiskali grobove najbližjih. Vsak tudi ni mogel iti v oddaljene kraje na grob, kot je to mogoče danes.

Okrog četrte ure popoldan, ko se je zmračilo, so družine prihajale na pokopališča, se zbirale ob grobu najbližjih, tam postale in se spomile na preminule najbližje osebe. Znanci in prijatelji so šli izmenično k sorodnikovim grobovom. Prižgali smo le eno sveča, le za simboliko.

Doma pa so na ta dan pekli repnjače in jabolčnjače.

»Nekateri danes okrog grobov zganjajo prave cirkuse«

»Danes je tako, da nekateri grobov svojcev celo leto sploh ne obiščejo, potem pa znosijo ob prvem novembru cele gore, da je grob obložen s svečami. Samo da se pokažejo v javnosti«, opaža Ester grobove danes. 

Svojci so bili nekoč ob grobu svojih najbližjih na ta dan in ne en dan ali teden dni prej.