Za zrnje pšenice ali žita je včasih bilo potrebnih veliko pridnih rok

Včasih, ko še ni bilo kombajnov, sta bila žetev in mlatev eden večjih družabnih dogodkov na vasi, lahko bi rekli kar praznik. Kako je to potekala nekoč, nam je orisala 86-letna Hedvika Križanič iz Gančan.

Žetev nekoč se je začela s košnjo, s srpi in kosami, kasneje so se pa uporabljale že kosilnice. Za žetev na eno koso so bili potrebni trije ali štirje ljudje: kosec, povreslar (pripravljalec žitnih zasukanih snopov za vezanje), nabiralec in vezač. Kosili so ponavadi moški, ženske pa so vezale, pobirale ali zlagale snope v križe. Sledil je odvoz snopja domov in shramba pod streho.

Za mlatev bilo potrebnih 20 parov pridnih rok

Naslednji korak je bilo mlatenje, sprva s cepci, kasneje so se pojavili gepli, mlatilnice na živinski pogon, največja prelomnica sploh v poljedelstvu pa je bil pojav mlatilnih strojev na prehodu iz 19. v 20. stoletje.

Slednje nam je orisala 86-letna Hedvika Križanič iz Gančan in pojasnila, da je pri mlatvi sodelovalo najmanj dvajset ljudi, pri čemer je vsak imel kakšno nalogo. Mlatilnica je bila z debelim jermenom povezana na parno peč. "Ponavadi so lastniki mlatilnic, ki so bili nekakšni strojniki, začeli kuriti že ob treh, ob petih, ko je bila peč za parni pogon segreta, pa je trikrat zapiskal, da so ljudje vstali in prišli k stroju. Tako se je že kmalu po petih začelo mlatiti, trajanje pa je bilo odvisno od tega, koliko žita je kdo imel – včasih je bilo končano v treh urah, pri tistih bogatejših, ki pa so imeli več, pa je lahko mlatenje potekalo kar cel dan," se spominja Hedvika.

Najprej se je gor na mlatilnico metalo snopje, ponavadi sta to delala dva dečka, dve dekli pa sta zgoraj odvezovali snopje. Otroci so bili pri plevah, starejši moški pa pri oslicah, da so odstranjevali slamo. Ko so eni vlekli, so drugi že čakali na novo slamo. "Gospodar je bil ponavadi pri vrečah, kjer je jemal stran in tehtal, na koncu pa je bilo plačilo lastniku stroja merično. Denarja ni bilo, zato je dobil v naturalijah zrnje. Če je bilo deset metrov žita, se je en meter dalo stran," pravi Hedvika.

Vraževerje in obilna pogostitev

Konec  žetve so proslavili z dožnjekom. Pomurska dekleta so spletla venec iz pšeničnega klasja in poljskih rož in ga podarila gospodarici oziroma gospodarju, ki je delavce pogostil. Dožnjek so obesili v hiši na vidno mesto ali ga vrgli na streho, s čimer so si zagotovili rodnost polj v naslednjem letu. Po staroslovanski šegi, s katero so si čarali rodovitnost, so žrtvovali prvi snop žetve bogu.

Ko je bilo mlatenje končano, je gospodarica vse pogostila z vrtanki, kvašenimi poticami in jabolčnico, saj je vino bilo še bolj redko za dobiti. Nato se je stroj porival in vlekel spet k drugi hiši, kjer so ga potrebovali.

Kot smo že omenili, je za mlatenje bilo potrebno dvajset ljudi, ki so po večini pomagali prostovoljno, kar se v današnjem času zdi skoraj nemogoče. Pa je bilo težko zbrati včasih toliko ljudi? "Ah kje pa, komaj smo čakali, če smo lahko šli. Otroci smo nosili pleve in na koncu smo dobili tisto, kar starejši niso pojedli, ponavadi krajce potic," nasmejano pove Hedvika, ki se spominja tudi seckanja ritovinje. Tako se je reklo očiščeni slami povezani v velike snope, na manjše kose pa se je seckalo, da se je v zimskem času primešalo za prehrano živalim skupaj z repo ali bučami.

Pojav kombajnov v 60. letih prejšnjega stoletja

S pojavom kombajna pred malo več kot petdesetimi leti sta žetev in mlatev popolnoma izginili, ta lep  ljudski običaj pa se ponekod ohranja s prireditvami, kjer prikazujejo, kako je žetev in mlatev potekala na stari način.