Otilija Gider o pomenu adventa in pripravah na Božič nekoč

Otilija Gider je upokojenka iz Društva upokojencev Murska Sobota. Z nami deli delček spomina o tem, kako so se nekoč pripravljali na največji krščanski praznik, Božič, o pomenu adventa ter iskanju notranjega miru.

Mesec december je čas pričakovanj

»Mesec december nam prinaša dneve s posebnim pomenom. V tem adventnem času se človek zaveda, da ni sam na svetu, da so tudi drugi in nekdo, ki ga presega. V tem času več razmišljamo o prihodnosti, smo rahločutni in hvaležni. To je čas naše duhovne rasti. Adventni čas pa je tudi čas umirjenosti. V tem času iščemo plemenitost, ne le slabosti. Je čas upanja v to, kar ne vidimo in to pričakujemo s potrpežljivostjo. To je čas, ko se začnemo umirjati« pravi o adventnem času Otilija. 

V njeni mladosti še adventnih venčkov niso poznali

Adventni venček je spleten iz različnih materialov, vanj so vpletene  štiri sveče, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Ko so končane, pa se začne največji krščanski praznik, to je Božič. »V moji mladosti adventnega venčka še nismo poznali. Prižigali smo oljenko ali petrolejko. Preden smo šli spat, smo zmolili rožni venec. Veliko smo se tudi pogovarjali. To je bilo prijetno srečanje ob krušni peči, kjer je bilo najtoplejše v hiši. Oče nam je povedal kakšno zgodbo, pesem ali pa smo brali« se spominja Otilija.

In dodaja, da »vsak naj stori kaj dobrega, bodisi z nasmehom, prijaznostjo, obišče starše, starejše, bolne, osamljene…«

Nabiranje materialov za krašenje v naravi

»Prvi adventni teden je bil čas, ko smo začeli nabirati material za krašenje. Oče je iz skednja prinesel snop slame, ki ni bil omlaten. Izbrali smo najlepše bilke, iz njih smo delali okraske za božično drevesce, ki smo mu pravili betlehem. Mama in babica sta nam dali ostanke od volne za pletenje, odpravili smo se  v gozd ter nabrali veje in bodice. To je bil tudi čas kolin, bodice smo uporabljali tudi za pripravo krvavic, da kaša ni silila ven ter za nabadanje orehov za okraske. Orehe smo prej še posrebrili. Ali pa smo za izdelavo okraskov uporabili časopisni papir, ki ga sicer v takratnih časih ni bilo veliko. Mama in babica sta pripravili suho sadje, s katerim smo prav tako krasili božično drevo«, se spominja sogovornica.

Pravi pa tudi, da so »okraske delali tudi iz lesa, vej, predvsem lipovih ali bezgovih, stržen so očistili, da je bil votel. Iz vsega tega smo delali okraske in tudi figure za jaslice. Lepilo smo naredili iz moke in vode.«

V prvem in drugem tednu so se ženske zvečer še zbirale ter česale perje in ličkale. Pele so pesmi in si pripovedovale šale. To je bil tudi čas kolin. Tretji in četrti teden pa sta bila po besedah Otilije že bolj mirna.

Priprave na sveti večer

Končno je prišel 24. december, ki se ga Otilija spominja kot dan pričakovanja. »Na ta dan smo postavili betlehem in jaslice. Nekateri ga danes krasijo že veliko prej. Mi smo ga krasili šele na božični večer oziroma že v popoldanskem času. Oče je že en teden prej posekal drevo, smreko, »džalič« smo mu pravili, ga postavil na lesen križ ali v debelejšo repo. Otroci smo se zbrali v sprednji hiši, kjer so spali starši, bila je najbolj hladna in je imela največjo mizo, tukaj smo pripravljali betlehem. Zbrali smo ves material in obešali okraske. Izdelali smo tudi verižice iz semen, pa okraske iz sadja, bonbončke, vendar slednjih le po enega za vsakega. Bilo nas je šest otrok. Ko smo »džalič« razdrli, pa smo je vsak dobil po en bonbon. Nismo se prepirali, tako smo bili naučeni. Včasih smo obesili tudi jabolka. Pazili smo, da je bil »džalič« okrašen enakomerno. Bil je lep. Na koncu smo položili pod njega mah in postavili jaslice. Nismo pozabili tudi na špic in angelčke, ki smo jih delali iz volne ali ličja. Ko smo jaslice dokončali, so na hlevček dali angela miru«, pripoveduje o navadah iz svojega otroštva Otilija.

Lepo so uredili tudi bivališča

Mama in babica sta uredili kot pravi sogovornica tudi notranjost hiše, pobelili črno kuhinjo, da je bilo vse čisto in urejeno. Oče jim je uredil postelje oziroma »strožnjeke«, v katerim so takrat spali.

»Uredili smo si čevlje in se pripravljali na odhod k polnočnici. Ponoči je gorela petrolejka, po domače »lampaš«. Do cerkve smo imeli pol ure hoda. K polnočnici nismo šli vsi, mlajši otroci so ostali doma a niso spali ampak čakali, da se drugi člani družine vrnejo in se pogovarjali. Čakali smo, da oče in mama zaspita, da bomo šli pogledat ali smo kaj dobili. Vendar je mama to vedela in počakala, da smo vsi zaspali in nam nastavila skromna darila, kakšen bonbonček, jabolko, pleteni šal, kapo, nogavice, kar smo rabili«, se spominja tistih časov Otilija.

Oblačila so si kot pravi menjavali, zato so eni šli k polnočnicam, drugi pa drugi dan k maši. Hudo je bilo pozimi. V sestrine čevlje si je dala volnene krpe, pravili so jim »vnuče«. Obvezno pa so šli k maši na božič, ker je to največji krščanski praznik. Po maši so se zbrali pri kosilu. Na ta dan so jedli juho, kos mesa, mama je vsem razdelila po en kos, repo, na mizi so bili tudi piškoti in obvezno orehova potica ali pa koruzna zlevanka z bučnimi in sončničnimi semeni. Nato so pomolili, brali knjige, oče je imel veliko knjig, ali pa jim je pripovedoval.

Betlehem je stal vse do svečnice

»Betlehem in jaslice smo pospravili šele 2. februarja na praznik svečnice. Ko smo drevo razdirali, smo se otroci zbrali, mama pa nam je razdelila bonbone in drugo. Tega dne smo se veselili, bili smo srečni, da nam je Jezušček še nekaj prinesel«, se še spominja.  

Otilija se živo spominja tudi drugih decembrskih praznikov in običajev povezanih s tem časom, vse od svete Barbare, Miklavža, svete Lucije, do praznika svetega Štefana, svetega Janeza, pa Novo leto, Svetih treh kraljev, koledovanja...