https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
http://ris-dr.si/go/563/1063/CENTER_ZA_DRUZINE_MURSKA_SOBOTA
http://www.zniders.com/

INTERVJU

Momir Petković: Maršala Tita nisem imel nikoli možnost srečati

Murska Sobota, 01.03.2011 ob 0:20  

Med rokoborskim Grand Prixom, ki je pred kratkim potekal v Murski Soboti, smo se pogovarjali z olimpijskim zmagovalcem Momirjem Petkovićem. Preberite, kaj pravi o svoji karieri, o razlikah v rokoborskem športu nekoč in danes, ter kakšno je njegovo mnenje o Juretu Kuharju in Dejanu Šerneku.

Leta 1960 rojeni Momir Petković je v rokoborske vrste zašel pri sedmih letih, krivec za to pa je njegov stric. Devetnajst let kasneje je postal v Montrealu olimpijski zmagovalec, na svetovnih prvenstvih pa je osvojil še štiri medalje. Kariero je zaključil po Olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, kjer je pristal na nehvaležnem četrtem mestu. Dve leti kasneje je odšel čez lužo, kjer je sprva delal kot avtoprevoznik, zadnjih osem let pa je strokovni sodelavec pri ameriški reprezentanci. S slednjo je zadnjih nekaj let reden gost Murske Sobote, razgovor z njim smo opravili med njegovim zadnjim obiskom.

Kako se spominjate Olimpijskih iger 1976 v Montrealu, kjer ste osvojili zlato medaljo?

Ostale so mi v zelo lepem spominu in to ne toliko zaradi medalje, pač pa, ker sem v to vložil veliko treningov in truda. V tem času sem bil tako na kolenih, kot na zadnjici, pa se dvigneš in greš naprej, skratka daš vse od sebe, da bi dosegel največ, kar lahko. In to se je recimo meni obrestovalo, da sem postal najboljši, kar je čudovit občutek.

Foto: borilacki-klub.com

Vam je to zlato spremenilo življenje v kakršnem koli smislu?

Zelo dobro vprašanje. Mislim, da mi je vsaj malo spremenilo življenje. Ko se ozrem nazaj obžalujem, da nisem imel zraven sebe nekoga, ki bi me vrnil tja, kjer sem bil pred olimpiado. Sam sem izgubil tisti ritem, dobil veliko novih prijateljev, sicer sem dobival še medalje na svetovnem prvenstvu, vendar to več ni bilo tisto pravo. Zato obžalujem, da nisem bil mentalno močnejši, da bi ostal isti mladenič, kot sem bil prej, ali da bi imel ob sebi nekoga, ki bi me brcne v zadnjico in reče, poslušaj dečko, gremo naprej, to je že preteklost, pred tabo je še dosti trenutkov.

Danes ni nič neobičajnega, da uspešne športnike sprejmejo predsedniki države. Ste morda tudi vi imeli priložnost srečati z maršalom Titom?

Ne, nisem imel te možnosti, saj je ravno v tem času maršal Tito imel zdravstvene težave in ni imel sprejema olimpijskih zmagovalcev. Srečal sem se kasneje z možmi, ki so bili kasneje na čelu vlade, toda maršala Tita nisem imel nikoli možnost srečati.

Katere uspehe ste dosegli še v vaši karieri?

Nerad govorim o medaljah, meni medalje ne pomenijo veliko. To so predmeti, ki so tu, ampak meni je večji uspeh ukvarjanja s športom, da sem postal dober človek z zdravim razmišljanjem, z enostavnimi načeli. To je bogastvo, ki ga ne moreš kupiti, ampak ga pridobiš z ukvarjanjem s športom kot je rokoborba. Zdaj imam priložnost, da prenesem vse te bogate izkušnje na naslednje generacije športnikov.

Kako to, da se postali rokoborec in kdo je za to "kriv"?

Moj stric je bil rokoborec in ko je zaključil s kariero, se je podal v trenerske vode. Ker ni imel sina, samo hčerko, je nekega dne, ko sem imel sedem let, prišel po mene in me odpeljal na tekmovanje. Sam nisem vedel, kaj sploh to je rokoborba, videl pa je sploh še nisem. Tako me je dvignil na tehtnico, sam pa sem opazoval, kako se otroci mečejo. Ker me je bilo strah, sem se skril pod sodniško mizo in ko bi moral biti na vrsti, me niso našli. Ko so me našli, sem moral na blazino in zelo hitro je bilo dvoboja konec, ker me je nasprotnik premagal. Doma sem o tem premišljeval in se odločil, da sem lahko mnogo boljši. To me je vrnilo drug dan v dvorano in tako se je vse začelo.

Ste v karieri dosegli vse, kar ste si želeli, ali kaj obžalujete?

Vedno rečem, da je odličnost iluzija. Po mojih bazičnih kvalitetah mislim, da bi moral imeti boljše rezultate. Zakaj temu ni tako, kaj je krivo, da nisem dosegel več, zdaj lahko razumem. To zdaj prenašam na sedanje generacije, ki jim vedno pravim, da dokler se ne zanimaš o stvareh, ki se dogajajo okoli tebe, ampak si maksimalno predan temu, kar počneš, ni važna zmaga ali poraz, ker boš prej ali slej tam, kjer moraš biti. Ko se začnejo izgovori, se energija porablja za druge stvari, ki jih največ krat niti ne moreš spremeniti. Če povzamem, sam nisem dosegel, kar sem želel. Čeprav imam olimpijsko medaljo in še štiri medalje s svetovnih prvenstev, čutim in vem, da bi lahko imel še več.

Kdaj ste se preselili v Združene države Amerike in s čim ste se sprva tam preživljali?

Po prihodu v Ameriko leta 1986 sem sprva delal kot delavec v prevozniškem podjetju v New Yorku, nazaj v rokoborske vrste pa sem vrnil zaradi sina. Saša je bil prav tako zelo talentiran športnik, v srednji šoli je igral ameriški nogomet, košarko in lacrosse, pri devetnajstih letih pa mi je rekel, da bi se preizkusil v rokoborbi. Vprašal sem ga, če je ponorel, kaj je čakal ves ta čas. Tako sem se skozi svojo bazo prijateljev ponovno pričel ukvarjati z rokoborbo, vodil sem treninge pri New York Atletic Clubu. Stvari so nanesle, da sem šel leta 2000 z ameriško reprezentanco na Olimpijske igre v Sydney, po njih pa so mi 2002 ponudili profesionalno zaposlitev pri USA Wrestling.

Kako veliko so se spremenile stvari v rokoborbi iz časov, ko ste sami tekmovali pa do danes?

Rokoborba je lep šport, ki pa ni najbolj popularen, za kar smo krivi vsi nekdanji rokoborci, da nismo našli načina, kako ga prenesti širši množici ljudi. Namreč rokoborba je najbolj osnoven šport. Če bi nekomu, ki nikoli ni videl rokoborbe, rekel, da naj se bori, bi vedeli, kaj početi. Otroci pri dveh, treh letih se veliko prerivajo, ta šport nam je enostavno v genih. So pa velike razlike v rokoborbi iz časov, ko sem sam tekmoval in danes, in to na slabše, ker so ljudje, ki vodijo ta šport iz neznanih razlogov z menjavanjem pravil izgubili čar in lepoto. Premetov in podobnih trenutkov, ki jih ljudje čakajo, ni po dve, tri minute, kot da bi izpareli. Danes je vse preveč pasivno in dolgočasno. Ampak ker je meni rokoborba kot malemu dečku dala veliko še vedno upam, da bomo vrnili te čare in da ga ponovno dvignemo.

Kaj moraš imeti oziroma kakšen človek moraš biti, da bi postal uspešen rokoborec?

Da bi bil dober rokoborec moraš maksimalno ljubiti šport, v današnjem sistemu pa bi vsi nekaj radi v roku petih sekund - zaslužili milijon dolarjev, dobili dober avtomobil ali postali olimpijski zmagovalec. To enostavno ni realno. V rokoborbi se moraš tako kot marsikje dosti odpovedovati in veliko trenirati. So pa rokoborci v trenutku, ko osvojijo medaljo, v središču pozornosti, v roku petih sekund pa se vsi razbežijo k nogometu, košarki in podobno, nihče več ne skrbi za njih.

Kakšna se vam zdijo trenutna pravila v rokoborbi?

Povsem bi se morala spremeniti pravila v smislu, da ni pasivnosti, da pride do odprte, moške borbe, kjer pride do izraza fizična, tehnična in taktična kompozicija športnika. Zdaj vsi zavzemajo svoje položaje in čakajo, zato me zanima, kako ljudje, ki vodijo ta šport, tega ne vidijo. Morda se to počne celo namerno. Potreben bi bil svež pristop, da se vrne viteško bojevanje, ker to danes je žalostno.

Mi kot najstarejši olimpijski šport smo v nevarnosti, da izgubimo olimpijski status, ker nimamo nikogar, da nas zaščiti v Mednarodnem olimpijskem komiteju. Zakaj v slednje ne sprejmejo recimo legendo Aleksandra Karelina, trikratnega olimpijskega zmagovalca, da bi ščitil interese rokoborbe. Če ta šport izpada, koliko mladcev bo ostalo brez tega, kar sem sam pridobil. Sam bi bil brez rokoborbe morda kriminalec ali kaj podobnega, namesto tega pa sem postal pošten človek, ki se je naučil pozitivnih karakteristik.

Dobro poznate Jureta Kuharja in Dejana Šerneka, kakšno imate mnenju o njima?

Res je, da ju zdaj že kar dobro poznam, saj dobro sodelujemo, prihajata tudi k nam na priprave. Jure je zelo kvaliteten rokoborec in prepričan sem, če bi imel nekoga poleg sebe, da ga mentalno dvigne, bi imel mnogo boljše rezultate. Dejan ima prav tako maksimalne kvalitete, ki je na treningih še boljši kot na tekmovanjih. Enako bi rabil poleg sebe nekoga, da ga dvigne med velikimi tekmovanji. Res je, da prihajata iz sredine, kjer rokoborba ni najbolj razvita, zagotovo jim zaradi tega ni lahko, ampak oba imata dobre preddispozicije, da bi lahko dosegla svetovne rezultate.

Se lahko Jure in Dejan uvrstita na Olimpijske igre 2012 v Londonu?

Zakaj pa ne. Kdo pa garantira, da se bo svetovni prvak uvrstil na olimpiado? Ni garancije, to je kot življenje, po vseh merilih si lahko v enem trenutku najboljši na svetu, ampak če v pravem trenutku nisi naredil najboljše kar lahko, ostaneš brez dobrega rezultata.

Zagotovo se vam je tekom kariere v spomin vtisnila kakšna zanimiva anekdota, lahko poveste kakšno?

Davnega leta 1974 smo šli na zimske priprave v Popovu Sapku v Makedoniji. Sredi divjine hotel, okoli pa samo mi, hotelsko osebje in volkovi. Prva dva dneva smo dobili bolj slabe zajtrke in smo se začeli pritoževati. To pride do kuhinje in tretje jutro v jedilnico pride kuharica, "ki je bila visoka dva in pol metra in je imela 150 kilogramov". V roki je imela nož in vprašala, kdo se je pritoževal nad zajtrkom, mi se pogledamo, pa rečemo: "Nihče."

    Fotogalerija

    Komentarji

    1. sineson
      01.03.2011 ob 13:26 sineson

      Legenda od legend, to je bil športnik svetovnega merila..

      0 1 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    2. lepi
      02.03.2011 ob 10:17 lepi

      Legenda! ;) Ale Tito pa je bil diktator!

      2 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    3. gost
      20.03.2014 ob 13:10 Franjo Balažević gost

      Živim v Novem mestu in sem bil rokoborec polnih 27 let in sem bil z Momirom na blazini od njegovega prvega dne, in prvega njegovega tekmovanja,ker sem ga jaz našel pod mizo kose je skril pred prvim nastopom v roko borbi. Vsi rokoborci smo ga učili teh veščin in je on od vseh nas pobiral najboljše, in postal to kar j postal, za mene najboljši rokoborec vseh časov iz našega območja ,.on je bil edini rokoborec od katerega so se bali Ruski rokoborci. Mi rokoborci vemo kaj so v tem času pomenili Ruski rokoborci. Ko je Momir bil 2012 v Murski Soboti me je poklical na telefon da se nahaja v Murski Soboti sem takoj sedel v avtomobil in čez dve urice smo se srečali. Zelo sem vesel da sem ga srečal po tolkih letih. Hvala mu da me se je spomnil. In se popolnoma strinjam z njim da je rokoborba izgubila svoj čar, ker prej so gledalci uživali v obilo atraktivnih metov in pravi borbi, ko sem kot gledalec v Murski Soboti gledal rokoborce na blazinah sem pričakoval obilo metov ker je to bil svetovni festival, na žalost sem bil zelo razočaran, ker na vseh borbah ni bilo metov tolk kot v naših časih v eni sami borbi. Prosim vodile v tem najstarejšem olimpijskem športu da se zamisle kaj so naredili iz tega lepega športa. Hvala če ta članek pride do pravih ušes, lep pozdrav vsem rokoborcem bivšim in sedanjm.

      2 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.